Pirjevec, Avgust (1887–1943)

Pirjevec Avgust, bibliotekar, politični in literarni zgodovinar, r. 28. sept. 1887 v Gorici računskemu ravnatelju gozdarske direkcije, u. 9. dec. 1943 v nemškem taborišču Gusenu pri Mauthausnu. Obiskoval je nižjo gimnazijo v Innsbrucku in Gorici, od 4. do 7. razr. realko v Gorici, maturiral 6. jul. 1906. Bil je dva semestra redni slušatelj tehnike na Dunaju in šest semestrov izredni na univerzi ter po dodatni gimn. maturi za absolvente realk na Dunaju 10. marca 1910 še štiri semestre redni slušatelj univerze do 1912, kjer je diplomiral 27. jun. 1913 z disertacijo o Fr. Levstiku s posebnim ozirom njegovih filoloških del. – Ob izbruhu svetovne vojne 1914 mobiliziran je bil šele 1. dec. 1917 nameščen za suplenta na drž. realni gimnaziji v Trstu, od koder je bil 1. nov. 1919 premeščen na realno gimnazijo v Lj. in 16. sept. 1920 na realko. Z novim letom 1921 je bil imenovan za knjižničarja na drž. študijski, sedanji Nar. in univ. knjižnici ter bil začasno od dec. 1925 do marca 1927 dodeljen muzejski knjižnici, da jo uredi in katalogizira. Njegovo uspešno delo v vodstvu rokopisnega oddelka v novem bibliotečnem poslopju je bilo nasilno prekinjeno dne 9. maja 1943, ko so ga fašisti kot člana OF odvedli v tržaške zapore in od tam 11. jul. v internacijo v Montenotte pri Savogni, od koder so ga po zlomu Italije odvlekli Nemci naprej proti Dachauu in nato v Mauthausen v novo trpljenje in ponižanje.

Literarno se je P. uspešno uveljavil z daljšo vrsto poljudnih življenjepisov »Slovenskih mož«, M 1924–6 (ponat. MK 20, Celje 1927. V prvi skupini je očrtal nad 40 mož v časovnem redu od Trubarja do Cankarja, ki so bili »stožerji, po katerih je vzklilo in se razvijalo naše kulturno življenje«, in ki so gradili temelje naši splošni prosveti. V dodatnem drugem delu je v zelo zgoščeni obliki označil nad 30 oseb, ki so bile za razvoj raznih kulturnih panog med Slovenci dovolj pomembne od narodnega prebujenja do najnovejše dobe. Opisal je samo osebe, za katere so mu bile na razpolago tudi slike, ki jih je M. Maleš priredil v preprostih lesorezih. – Za prvih šest zvezkov SBL je prispeval 154 biografij o naših politikih, publicistih in narodnih gospodarjih. Svoj nekrolog o Maksu Pleteršniku v praški Slaviji (II, 1924, 779–81) je za slovensko javnost razširil v popolno življenjsko in književno sliko o zaslužnem leksikografu (LZ 1924). Ob nabiranju gradiva za slov. politično in gospodarsko zgodovino sta nastali razpravi Iz zgodovine kranjskega deželnega zastopstva (NDk 1927 št. 43–52), Začetki kmetijskega šolstva na Kranjskem (NDk 1926 št. 259–62); med članki prigodniškega značaja sta: Goethe in Slovenci (S 1932 št. 63), Med Vrazom in Prešernom (Sja 2. dec, 1932). Za stoletnico Levstikovega rojstva je za SM priredil znanstveno kritično izdajo njegovih pisem po abecednem redu naslovljencev ter dodal seznam korespondenc Levstikovih dopisnikov (1931). Iz korespondence Matija Čopa (AZN I, 1930–2) je objavil 8 Slomškovih, 5 Smolnikarjevih pisem in eno Vrazovo Čopu. – Posebno skrb je P. posvečal izdajam slovenskih pesnikov in pisateljev. Za Jugoslovansko knjigarno je z Glonarjevim sodelovanjem uredil Dóktorja Francéta Prešérna Zbrano delo (1929). V uvodu je očrtal Prešerna kot človeka in pesnika,nato ponatisnil nespremenjene Poezije iz l. 1847, jih izpopolnil z Dodatkom slovenskih poezij v isti zaporednosti skupin, kakor so v poezijah; dotedanje izdaje Prešerna je pomnožil s skupinami: Ljudske posnažene, Namečik némških in ponémčenih poezij in Prešernova pisma. Za prešernoslovje je prispeval članka En relisant »Prešeren« (Sd 1936, 388–91), kjer je ugotovil štiri primere radiranja v Poezijah 1847 in podal svojo razlago o 9. poli; v razpravi Od Rošlina in Verjankota (Sd 1937, 185–9, 232–7) je nazorno pokazal Prešernovo delo za končno redakcijo pesmi. Ob Čopovi stoletnici smrti je priredil njegovo izbrano delo v slovenskem prevodu kot pomožno knjigo srednješolcem pri pouku slovstvene zgodovine (Cvetje 6, Celje 1935). V prikupnih miniaturnih izdajah so izšli v Akademski založbi v P.-čepih prireditvah izbori sledečih pesnikov: Prešeren (febr. 1939, 1946³), S. Gregorčič (sept. 1939, 1945²), A. Aškerc (vel. noč 1940), S. Jenko. Izbrala in priredila Avg. in Dušan P. (nov. 1940), Jos. Murn-Aleksandrov (o božiču 1940) in Jos. Jurčiča dve povesti: Sosedov sin, Med dvema stoloma (Izvirni dvobarvni lesorezi Fr. Kralja; za veliko noč 1941). – Kako resen in poln odgovornosti mu je bil poklic bibliotekarja, priča njegovo kritično in trajno aktualno poročilo o bibliotečnem zakonu (Sd 1936), pri katerem je v okviru Društva jugoslov. bibliotekarjev več let marljivo sodeloval do končne formulacije načrta, ki je bil kot skupno delo poklicnih knjižničarjev Jugoslavije predložen ministrstvu prosvete, a ni doživel uzakonjenja. Po rešitvi vprašanja, kaj spada v bibliotečni zakon, kaj v razne pravilnike, pojasnjuje, kako bodi knjižnica povezana z vsem javnim življenjem, kako ji mora zakon nuditi možnost čim večjega razmaha in možnost, da zadosti vsem potrebam, ki jih imata čas in kraj, kjer knjižnica deluje. V nadaljnjih oddelkih razpravlja o določilih glede obveznih ali dolžnostnih izvodov tiska, o bibliotečnem osebju, zlasti o problemu vzgoje dobrega bibliotečnega naraščaja, ter zahteva za vsako reformo dobro premišljen načrt in popolno poznanje starega reda ali nereda, in kako je treba čuvati kontinuiteto z delom prejšnjih bibliotekarjev. – V daljšem referatu nas seznanja o Dveh novih publikacijah o bibliotečnih problemih, namreč o Badalićevi publikaciji »Javne knjižnice u Savskoj banovini, njihovo stanje i potrebe« ter istega avtorja »Američko javno knjižničarstvo« (Sd 1939, 407, 478). – Kot strokovnjak teorije in dolgoletne prakse nam je P. sestavil prvi slov. strokovni priročnik »Knjižnice in knjižničarsko delo« (Celje, MD 1940, 359 str. Znanstv. knj. XII). V njem obravnava zgodovinski razvoj knjižnic od starega veka do modernih knjižnic, o knjižničarstvu kot samostojni vedi, o razvoju knjižnic na slovenskem ozemlju, o razčlenjenosti modernih knjižnic v znanstvene in javne ljudske in o delu v njih, katalogih in katalogizaciji, izposojevanju, stavbi, o bibliotečni zakonodaji itd. Obžalovati je le, da je skoraj vsa naklada te vsebinsko zelo bogate publikacije postala žrtev nemške okupacije. Delo zasluži, da ga strokovnjak z enako širokim poznanjem raznih problemov knjižničarstva, kakor ga je imel avtor, sedanjim razmeram prilagodi in obnovi. Njegovi izdatni Doneski k slov. bibliografiji (SJ 1941, 148–72) so dragoceno dopolnilo Simoničevi bibliografiji. Strokovnjaško natančne spise je opremil z navedbami hranilišč in signatur. Andreja Einspielerja netočni seznam homiletičnih sotrudnikov pri Slov. prijatelju, ki ga hrani NUK iz Marnove zapuščine, je v celoti izpopolnil z razrešitvijo glavnih šifer ter z bio-bibliografskimi podatki za splošno le malo znana imena pridigarjev iz druge polovice 19. stoletja (ČZN 1940, 163–75). Sestavil je tudi bibliografijo literature o križevih potih z raznimi novimi ugotovitvami, ki pa je ostala še neobjavljena. – Za svoja kritična knjižna poročila si je P. izbral le vsebinsko važnejša dela zlasti s področja politike. Tako je n. pr. podrobno poročal o Šišićevi prvi knjigi Strossmayerjevih Dokumentov in korespondence (Sd 1933, 519–22), o IV. zvezku Jan. E. Krekovih Izbranih spisov v prireditvi Iv. Dolenca (Sd 1934, 69–71), o Märzovi geopolitični Knjigi »Die Adriafrage« (Sd 1934, 138–42), o K. G. Hugelmannovem zborniku Narodnostno pravo stare Avstrije (Sd 1934, 538–52). Neugodna ocena obeh knjig Gabrščkovih Goriških Slovencev označuje delo kot enostransko nakopičeno gradivo iz goriških časopisov, metodično zgrešeno, ker je kronološko nanizano od leta do leta brez dopolnila še iz druge zgodovinsko-politične literature, brez sinteze; zato delo ne nudi pravilne kulturne, politične in gospodarske slike Goriške. Prevedel je dramo A. P. Čehova, objavljeno v Izbranih delih I (1947). – Prim.: Fr. Albrecht, LZ 1928, 244; Fr. Koblar, DS 1929, 50; P. Pajk, LZ 1929, 438; 1930, 696; 1931, 635–8; Kidrič, LZ 1936, 413–4; R. N. (M. Rupel in Vl. Novak), SPor 1945, št. 68 s sliko. Šr.

PIRJEVEC Avgust, bibliotekar, liter. zgodovinar, r. 28. sept. 1887 v Gor., u. 9. dec. 1943 v nemškem taborišču Gusenu pri Mauthausnu. Oče računski ravn. gozdarske direkcije v Gor. Nižja gimn. v Innsbnucku in Gor., od 4. do 7. razr. realke v Gor., maturiral 6. jul. 1906. Vpisal se je na tehniko na Dunaju in jo obiskoval dva semestra, nato je šest semestrov poslušal kot izredni slušatelj na Filoz. fak. dunajske U, napravil 10. mar. 1910 dodatno gimn. maturo za absolvente realk na Dunaju in se redno vpisal na U še štiri semestre. Diplomiral je 27. jun. 1913 z disertacijo o Levstiku s posebnim ozirom na njegova jezikoslovna dela. Ob začetku prve svet. vojne so ga mobilizirali, 1. dec. 1917 pa je bil nameščen za suplenta na drž. real. gimn. v Trstu, od tu je bil 1. nov. 1919 premeščen na real. gimn. v Lj. in 16. sept. 1920 na realko. Z novim letom 1921 je bil imenovan za knjižničarja drž. Študijske knjižnice, sedanje NUK, od dec. 1925 do mar. 1927 pa je bil začasno dodeljen muzejski knjižnici, da jo uredi in katalogizira. V novi stavbi NUK je vodil rokopisni oddelek in ga lepo uredil in pomnožil. 9. maja 1943 so ga faš. kot člana OF odpeljali v trž. zapore in od tam 11. jul. v internacijo v Montenotte pri Savoni. Po zlomu It. so ga Nemci prepeljali v Dachau in nato v Mauthausen. – P. se je najprej uveljavil z vrsto poljudnih življenjepisov Slovenski možje, ki so izhajali v M 1924–26, v ponatisu v MK št. 20, Prevalje 1927, str. 320. V prvi skupini je očrtal 44 mož, ki so bili »stožerji, po katerih je vzklilo in se razvijalo naše kult. življenje«. V Dodatku je v zelo zgoščeni obliki označil še 34 oseb z raznih kulturnih področij od prebujenja do Murna. Za vse je izdelal M. Maleš preproste lesoreze. Knjigi je P. dodal razpravo Slovenščina v srednjem veku (str. 5–8), ki je izšla v M 1924. Za prvih šest zv. SBL je napisal 154 življenjepisov o slov. politikih, publicistih in narod. gosp. Nekrolog o Maksu Pleteršniku v praški Slaviji (II, 1924, 779–81) je za slov. javnost razširil v popolno življenjsko in književno sliko o tem zaslužnem leksikografu (LZ 1924). Ob nabiranju gradiva za slov. polit. in gosp. zgod. sta nastali razpravi Iz zgod. kranjskega deželnega zastopstva (Narodni dnevnik 1927, št. 43–52) in Začetki kmetijskega šolstva na Kranjskem (prav tam 1926, št. 259–62). Prigodniška članka sta Goethe in Slovenci (S 1932, št. 63) in Med Vrazom in Prešernom (Slovenija 2. dec. 1932). Za stoletnico Levstikovega rojstva je za SM pripravil znanstveno kritično izdajo njegovih pisem po abecednem redu naslovljencev in dodal seznam Levstikovih dopisnikov (1931). V Arhivu za zgod. in narodopisje (AZN I, 1930–32) je objavil Iz korespondence Matije Čopa, kjer je 8 Slomškovih, 5 Smolnikarjevih in eno Vrazovo pismo Čopu. – P. je skrbno in natančno izdal več. slov. pesnikov in pisateljev. Za Jugoslov. knjigarno je z Glonarjevim sodelovanjem uredil Doktorja Franceta Prešerna Zbrano delo (1929). V uvodu je orisal Prešerna kot človeka in pesnika, nato ponatisnil nespremenjene Poezije iz leta 1847, jih izpopolnil z Dodatkom slov. poezij v isti zaporednosti skupin, kakor so v Poezijah. Dotedanje izdaje Prešerna je pomnožil s skupinami: Ljudske posnažene. Namečik némških in ponémčenih poezij in Prešernova pisma. Za prešernoslovje je prispeval članka: En relisant »Prešeren« (Sd 1936, 388–91), tu je ugotovil štiri primere radiranja v Poezijah 1847 in podal svojo razlago o 9. poli; v razpravi Od Rošlina in Verjankota (Sd 1937, 185–89) je nazorno pokazal na Prešernovo delo pri končni redakciji te pesmi. Ob stoletnici Čopove smrti je priredil njegovo Izbrano delo z uvodom o Čopu (5–26), Opombami (80–102) in s prevodom važnejših Čopovih spisov (Cvetje št. 6, MD, Celje 1935, str. 104). Za Akademsko založbo v Lj. je priredil naslednje izbore pesnikov in pisateljev v miniaturni izdaji: Prešeren (febr. 1939, več. ponat.), S. Gregorčič (sept. 1939, več ponat.), A. Aškerc (Vel. noč 1940 in ponat.), Simon Jenko. Izbrala in uredila Avg. in Dušan P. (nov. 1940), Josip Murn-Aleksandrov (o božiču 1940), Jos. Jurčič: Sosedov sin, Med dvema stoloma (Izvirni dvobarvni lesorezi Fr. Kralja, za Vel. noč 1941). – Kot bibliotekar je v okviru Društva jsl. bibliotekarjev več let sodeloval pri načrtu bibliotečnega zakona, ki so ga predložili Ministr. za prosveto, a ni bil uzakonjen. O tem osnutku je izčrpno poročal v Sd 1936. V daljšem referatu je v isti reviji pisal o Dveh novih publikacijah o bibliotečnih problemih, tj. o Badalićevi Javne knjižnice u Savskoj banovini, njihovo stanje i potrebe ter o njegovi Američko javno knjižničarstvo (1939, 407, 478). Sestavil je prvi slov. strok. priročnik Knjižnice in knjižničarsko delo (MD, Celje 1940, str. 360, Znanstv. knjiž. XII). V njej obravnava zgod. razvoj knjižnic od starega veka do svoje dobe, o razvoju slov. knjižnic, o njihovem pomenu in upravljanju. Dopolnil je Šlebingerjevo Slovensko bibliografijo z Doneski k slov. bibliografiji (Slov. jezik 1941, 148–72). Andr. Einispielerja netočni seznam homiletičnih pisateljev v Slov. prijatelju, ki je v NUK, je v celoti izpopolnil z razrešitvijo glavnih šifer ter z bio-bibliografskimi podatki malo znanih pridigarjev iz druge polovice 19. stol. (ČZN 1940, 163–75). Sestavil je tudi bibliografijo liter. o križevih potih, a ni izšla. Ocenil je nekaj važnejših polit. knjig: Šišićevo prvo knjigo Strossmayerjevih Dokumentov in korespondence (Sd 1933, 519–22), IV. zv. Jan. Ev. Kreka Izbranih spisov v priredbi Iv. Dolenca (Sd 1934, 69–71), Märzovo geopolit. knjigo Die Adriafrage (Sd 1934, 138–42), K. G. Hugelmanna zbornik Narodnostno pravo stare Avstrije (Sd 1934, 538–52), Gabrščkove Goriške Slovence I, II (Sd 1935, 82–86). Prevedel je tudi dramo A. P. Čehova Tri sestre, ki je izšla v Izbranem delu I, 1947.

Prim.: J. Šlebinger, SBL II, 359–60 in tam navedena liter.; Slov. književnost, CZ Lj. 1982, 267; EJ 6, 504.

Jem.