Pirec, Alfonz (1800–1909)

Pirec Alfonz, pripovednik, r. 13. nov. 1800 v Moškanjcih pri Ptuju, kjer je bil oče Ivan, doma iz Kranja, uradnik juž. žel., u. 7. jul. 1909 v Kranju; gimn. je študiral v Lj. 1871–80, pravo na Dunaju in 7. marca 1887 nastopil kot konceptni praktikant pri dež. vladi v Lj., služboval pri okr. glav. v Logatcu, Kočevju, Krškem, pri dež. vladi v Lj. (1888–1901), nato kot vodja glavarstva in od 1902 okrajni glavar v Kranju. V visokošolskih letih je sodeloval kot pripovednik pri V (1882), nato kot pesnik, pripovednik in dramatik pri LZ (1882–90) in se podpisoval A. A. P., A. Pirec, Alfonz Pirec, kot vladni uradnik pa A. Planinec. L. 1881/2 je bil član slov. lit. društva na Dunaju, kjer je bral Abderijado in Dve orientalski pripovedki (LZ 1883, 272). Gazela (LZ 1883) in Sonet (LZ 1885) sta spesnjena ob Prešernu; njegova proza, večinoma kratke slike, novele, povesti iz gosposkega življenja kažejo lep pripovedni talent v smeri romantičnega realizma in spominjajo na Tavčarja; oblika je skrbna in gladka, n. pr. Giacomo (1884), Jourfixe, Anica (1885), Baronica Maruša, Marko, Iz dolgega časa zaljubljena, Muzikus (1886), Čez deset let, Prva ljubezen (1887), Na počitnicah, Drvar, Prvi bolnik moj, Na Vrbovem (1888), Oče in hči (1889), Eudimion (1890). Manj posrečeni sta veseloigri To je moja maksima (1887) in Čigava bode (1888). Predzadnjo igro je uprizorilo lj. gledališče 11. okt. 1891 (SN 1891, št. 233). Zadnje leposl. delo je značilna pripovedna pesnitev Poročni dan (Sn 1904/5, 105). – V SN 1886 je prevedel Svatopluka Čecha novelo Zastavljeni značaj. Ker mu je vlada pisanje zabranila, ni pozneje več stopal v javnost, prevedel pa je Hugojevega Zvonarja notredamskega in iz originala prevajal japonsko liriko; oboje je ostalo neobjavljeno. – Prim.: Jber. lj. višje gimn. od 1871–80; arhiv bivše dež. vlade v Lj.; Glaser IV, 144; G 1909, št. 28; LZ 1911, 391; Wolman 70; R. Andrejka v Pol stoletja društva Pravnik (Lj. 1939) 106. Kr.