Pintar, Lovro (1814–1875)

Pintar Lovro, nabožen pisatelj, sadjar in politik, r. 2. avg. 1814 pri Sv. Tomažu v selški fari, u. 10. sept. 1875 v Tupaličah. Obiskoval je ljudsko šolo v Škofji Loki, gimn. v Karlovcu, filozofijo in bogoslovje v Lj., kjer je bil 1840 ord. Služboval je kot kaplan v Semiču (1841), Kočevju (1843), Št. Janžu (1844), Preski (1845), Št. Rupertu (1846), živel kot začasni upokojenec v Radovljici (1847), kjer je občeval s Tomanom, nato zopet služboval v Preddvoru (1850) in kot župnik v Zalem logu (1860) in Breznici (1862) ter je živel od 1875 kot stalni upokojenec v Preddvoru in Tupaličah. – Njegovo ilirsko orientacijo so izoblikovala karlovška leta. V lj. semenišču se je učil tudi drugih slovanskih jezikov in je kot ord. četrtoletnik 7. jan. 1841 osnoval »Slavo-ilirsko društvo«, ko je bil prvi čitalniški zbor, ustanovljen pač po Malavašičevem prizadevanju konec 1838 ali v zač. 1839, kmalu po Korytkovi smrti zaspal. Prvi udje P.-jevega društva so bili po večini Kranjci, ki so gimn. študirali drugje: v hrv. Karlovcu kakor P. sam ali v Novem mestu, ki je po vsej priliki bilo pod vplivom Karlovca. Izmed absolventov lj. gimn. je P. pridobil le 2 društvenika: bogosl. 2. letn. Mat. Puharja in filoz. 1. letn. Luko Jerana. Po vsej priliki je bilo društvo spočetka v opoziciji do kranjskih »separatistov« (vseh lj. bogoslovcev je 1841 bilo 66) ter propagiralo ilirsko jezikovno-kulturno orientacijo. Kakor drugi je tudi P. ostal ud društva še po odhodu iz semenišča in v dobi, ko je društvo postajalo slovensko. Po marčni revoluciji je predlagal, naj se knjižnica izroči Slov. društvu v Lj. (N 1848, 174). 1843 se je podpisal v pismu Stanku Vrazu kot »kranjski Ilir do smrti« in mu poročal, da se ljubezen do ilirščine zmeraj bolj širi in da že mnogo mladeničev piše in govori ilirsko. To je moralo veljati v prvi vesti za P.-jeve lj. semeniške tovariše in biti uspeh tudi njegovega dela.

Za l. 1848 je bil, vsaj kar se tiče nar. zavednosti, pripravljen. V Radovljici, kjer se je ustanovil nekak slov. klub, je poučeval v klubu slovenščino in se udeležil agitacije prati frankfurtskim volitvam. Istočasno je pričel sodelovati pri Sji z dopisi, domoljubnimi in poučno-zabavnimi članki, ki so deloma posneti iz drugih virov: Kakoršna se na Hrovaškim sovražnikom domovine góde (Sja 1848, 45), Pobratimstvo (ib. 84, 88), Serežan (ib. 96), slov. nar. pripovedka Ribčev sin (ib. 184, 188), Učiteljski zbor v Radolici (ib. 190, 194), Fran Veriti (ib. 208), Serbska Vojvodina (1849, 20, 24), Marko Bočar, slavjanski junak (ib. 64, 68, 76, 80, 84) in polemiko z LZg Resnica čez vse (1850, 85, 89), kjer zahteva, da se pišejo uradne listine v slov. jeziku in da občujejo uradi s strankami slovensko. V LČ je opisal po Wiener Zg Ruske nar. igre (1850, 12, 16, 20). 1848 je postal tudi sotrudnik ZD, kjer je objavil Šolski dopis iz Gorenskiga (1848, 135) in prevod Hiša pregrehe in kreposti (1849, 289). 1851 je odgovoril v N z obširnim člankom Nekaj iz Vesne Trdinovemu Pretresu slov. pesnikov, se izrazil proti kritiki in preveliki hvali Prešernovi. Opravičena je domneva, da je temu spisu marsikaj dodal Bleiweis. – Naslednja leta je posvetil sadjarstvu, nasadil je veliko drevesnico v Preddvoru, pozneje v Breznici, poučeval šolarje v sadjarstvu in napisal več strokovnih člankov: Sadjoreja, kakor jo v preddvorski šoli že 7 let učimo (N 1857, 77, 82), Pravi rumeni zimski štetinar (N 1865, 51), nekaj člankov o negi sadnega drevja in o škodljivcih (N 1865, 91, 107; 1866, 85; 1873, 89) in opisal boljše vrste: Hvalevredna jabelka (N 1866, 109, 117, 125) i. dr. V UT je objavil pouk Nekaj iz sadjoreje (1861, 23, 74) in opisal v S 1874 sadjerejce Gr. Rovtarja, Jan. Majnika in Frid. Homana (št. 28). V rokopisu je zapustil Popis mnogovrstnih sadnih plemen, ki so ga deloma objavile N (1878, 376): Spomini na L. P.-ja. – 1867 so ga izvolile kmečke občine Radovljica-Kranjska gora v dež. zbor, mandat je odložil zaradi bolezni sept. 1874. Bil je član peticijskega odseka (od 1869), odseka za vodno postavo (1869), ustavnega (1871) in posebnega odseka za ustanovitev ponavljalnih šol (1873). Govoril je o gospodarskih zadevah in kot odsekov poročevalec. Dež. zbor ga je poslal 1867 v drž. zbor, kjer je ostal do 1870 in govoril proti Herbstovemu načrtu postave o zakonu in proti čl. 1. medverske postave. Iz dež. in drž. zbora je poročal ZD: Kaj dela derž. zbor na Dunaju (1867, 247) s P.-jevim govorom proti Herbstovemu načrtu, Večer 21. in 22. sušca 1868 na Dunaju (ZD 1868, 105), Medverska postava (ib. 131, 139) s P.-jevim govorom in je prevedel tudi več Greuterjevih govorov (ZD 1867, 276, 285; 1868, 163, 174, 181, 361) i. dr. Po nemškem je priredil v tej dobi Statistični pregled davkarskih zadev (N 1870, 109, 118, 125 in v ponatisu). – Po nemških in drugih originalih je sestavil več molitvenikov: Molitve za duše v vicah s pristavkom mašnih in drugih molitev (Lj. 1848), Mašne in druge molitve (Lj. 1849, 1879⁸), Nebeške iskrice (Lj. 1850, 1887¹⁶), Sveti Angel Varh (Lj. 1853, 1893⁶), Marija devica, nebes in zemlje kraljica (Lj. 1856). – Prim.: Obravnave dež. zbora kranjskega; Zora 1852, 142–5; Wurzbach; Vraz, Izabrane pjesme (izd. Marković) XCV; N 1857, 57; 1869, 410; SN 1875, št. 207; S 1875, št. 108; Marn XXV, 48; Apih 39, 138; Glaser III, 43, 103; Finžgar, Gospod Lovro, Pomladni glasi V, 50–89; Levec, KK II, 179–82; Rebol, DS 1899, 1 s sliko; Pfeifer, Landtagsabgeordnete; Simonič 384; Grafenauer II, 92; Bohinjec, ZSM 1902, 123; Prijatelj, ČZN 1910, 302; Kidrič, ČZN 1910, 377; Lončar 11, 145; Dolenec, Čas 30 (1935/6) 208/9, 218/9; Prijatelj, Kult. in polit. zgod. I, 57, 114, 116, 121; Petre, Poizkus ilirizma, gl. imen. kazalo; SiV 1934, 38–9; 1938, 204, 223–4. Pir. + Kd.