Pino - Friedenthal, Feliks, baron (1825–1906)

Pino – Friedenthal baron Feliks, prijatelj Slovencev (redka, a toliko častnejša izjema med tujerodnimi uradniki, ki so služili na Slovenskem), prevajalec slov. pesnikov in mecen, r. 15. okt. 1826 (op. ur.: 14. okt. 1825) na Dunaju, u. 14. apr. 1906 na svojem gradu Kohlhofu pri Velikovcu, je vstopil 1849 v avstr. uprav. službo na Benečanskem in dosegel 1865 čin pokrajinskega namestnika (delegata) v Bellunu. Po odstopu Benečije Italiji je postal 1867 namestn. svetnik in vodja okr. glavarstva v Gorici. Dasi potomec italijan. plemiške rodbine, ki se je v začetku 18. stol. naselila na Štajerskem, je kazal že spočetka naklonjenost goriškim Slovencem, se začel učiti slovenščine (poučeval ga je v njej takratni abiturient, poznejši drž. poslanec dr. Andrej Ferjančič), dal napraviti pri uprav. oblastvih dvojezične napise, navajal podrejeno mu uradništvo k slov. uradovanju, pozdravil goriški dež. zbor (22. avg. 1868) prvič tudi v slov. jeziku ter odgovarjal na slov. interpelacije (n. pr. 10. sept. 1868) dosledno v slovenščini. Skrbel je za povzdigo slov. šolstva v goriškem okraju. Tudi slov. kulturnim prireditvam se ni odtegoval; tako se je med drugim udeležil 20. dec. 1869 Prešernove slavnosti v Solkanu. Z vsem tem si je pridobil splošno priljubljenost v slov. delu okraja. Dne 4. okt. 1870 je bil imenovan za dežel. predsednika v Bukovini, 7. jul. 1874 pa za cesar. namestnika v Trstu, kjer je z objektivnim postopanjem priklenil slov. prebivalstvo Primorskega nase. Občine Nabrežina, Sežana, Avba, Bovec, Dutovlje, Kanal, Kastav, Naklo in Rihenberg so ga izvolile za častnega občana. Dne 13. avg. 1879 je bil imenovan za cesar. namestnika na Gor. Avstrijskem. Ob tej priložnosti se je poslovila od njega deputacija primor. Slovencev pod vodstvom drž. poslanca Iv. Nabergoja ter poudarila, da je bil P. prvi tržaški namestnik, ki je bil Slovencem pravičen. Dne 14. jan. 1881 je P. postal trgovinski minister v Taaffejevem kabinetu obenem s Čehom Alojzijem Pražákom, ki je prevzel vodstvo pravosod. ministrstva. Slovenska javnost je pozdravila obe imenovanji z zadoščenjem (S 1881, št. 7; SN 1881, št. 12, 13), medtem ko se je v nem. taboru proti P.-u takoj spočetka pojavil odpor, ki je vsako leto naraščal, posebno ko je trgovin. ministrstvo pravično rešilo češke prizive zoper volitve v trgov. zbornico v Pragi, Plznu in Budjejevicah in s tem povzročilo, da so te zbornice prešle v češke roke. Nasprotstvo z Nemci se je še povečalo, ko je P. pri državnozbor. volitvah 2. jun. 1885 prevzel kandidaturo v kuriji kmečkih občin celovško-velikovškega okraja na slov. listi in prodrl proti tedanjemu nem. poslancu Laxu s 125:103 glasovi, dočim je slov. kandidat v beljaškem okraju, Gregor Einspieler, propadel s 7 glasovi, tako da je bil P. tedaj edini zastopnik koroških Slovencev v parlamentu. P. je kot trgovin. minister izvedel marsikatero za državo pomembno delo. Sem spada ustanovitev poštne hranilnice (zakon z dne 28. maja 1882) ter sprememba starega, na načelu neomejene svobode slonečega obrtnega reda z uvedbo izdatnejše zaščite rokodelskih obrtov (zakon z dne 15. marca 1883).

Že pri teh zakonih je moral P. premagati nasprotovanja nemškoliberalne levice, ki je v naslednjih letih zavzela zoper njega čedalje bolj sovražno stališče ter iskala povoda, da P.-a strmoglavi. Tak povod se je našel v začetku 1886. Med 15. in 17. febr. so nemški nacionalci, združeni v Nemškem klubu (dr. Steinwender, Megg, Kronawetter, dr. Derschatta in dr.) uprizorili v parlamentu veliko gonjo zoper P.-a, ko je prišlo v razpravo podržavljenje severnočeških železnic Praga–Duhce in Duhce–Podmokli. Očitali so mu nedopustno osebno vplivanje na potek uradnih pogajanj s pomočjo neuradnih oseb in ga obsipali z osebno žaljivimi izpadi. P. se je v sijajnem govoru dne 17. febr. branil čisto sam. Šele teden pozneje, ko je bil zakonski predlog o podržavljenju severnočeških železnic sprejet, se je min. predsednik Taaffe precej medlo obrnil zoper osebno žaljivi način napadov na P.-a. Vse to je P.-a globoko užalilo in mu zagrenilo nadaljnje službovanje; vendar je bil pravi in neposredni vzrok njegovega padca še drug, ki je ostal širši javnosti prikrit do zadnjega. Z min. navedbo z dne 24. febr, 1886 o ustroju in področju poštne hranilnice je namreč P. dal takratnemu voditelju zavoda, dr. Cochu, zelo obsežno, skoraj ministrskemu resoru podobno oblast. O osnutku naredbe je sicer poročal cesarju, ni pa o njej obvestil svojih ministrskih tovarišev, ki so sedaj, na čelu jim fin. minister, odklanjali to naredbo in zahtevali, da jo P. prekliče. Ker tega ni hotel storiti, je podal ostavko, ki jo je cesar 16. marca 1886 sprejel. Dne 14. febr. 1887 je bil P. kot upokojeni minister vdrugič imenovan za bukovinskega deželnega predsednika, v zgodovini avstrijske uprave pač edinstven primer! Zaradi nesrečnega padca z voza si je nakopal hudo očesno bolezen, naposled pa popolnoma oslepel, tako da je moral 23. jul. 1890 oditi v pokoj, ki ga je preživljal na svojem posestvu Kohlhofu pri Velikovcu. Tudi zdaj je povsod in očitno kazal svojo naklonjenost Slovencem, podpiral njih prosvetne naprave v okraju, zlasti slov. narodno šolo v Št. Rupertu pri Velikovcu, pa tudi pri vseh volitvah je dosledno volil s Slovenci. Bil je naročen na vse tedanje slov. knjige in časopise, ki so mu jih kot lektorji prebirali slov. visokošolci; mnogim izmed njih (dr. Ivo Šubelj, dr. Franc Vodopivec, Ivo Šorli) je pomagal do ugodnih položajev v drž. službi. Sam je spretno prevajal slov. pesnike; posebno ponosen je bil na svoj prevod Prešernovega soneta Memento mori (prvič priobčen v LZ 1896, 516, drugič v Fr. Vidičevi knjigi: Fr. Prešeren, Poesien, Wien 1901, 164). Pokopan je v Št. Rupertu pri Velikovcu. – Prim.: HSH 1855–6, 1860, 1874, 1877, 1880–92; LZg 1870, št. 229; 1872, št. 246; 1874, št. 153, 155; 1875, št. 124; 1879, št. 189; 1881, št. 12–14; 1886, št. 40, 42–46, 61, 64, 84; 1887, št. 38; 1890, št. 180; N 1870, 324, 340; 1874, 239, 261; 1879, 274, 304; 1881, 22; S 1881, št. 71; 1888, št. 123; 1886, št. 60, 62, 63, 65, 67; 1906, št. 87; SN 1874, št. 154, 160; 1879, št. 190; 1881, št. 12, 13; 1885, št. 123, 124, 126; 1886, št. 62, 67; LZ 1900, 836 (Fr. Vidic, Prešeren med Nemci); E 1906, št. 107; Soča 1906, št. 31; Mir 1906, št. 17; Gabršček I, 128, 157, 169, 173; II, 207–8; R. Andrejka, Zaslužni slovenski upravni juristi v »Polstoletja društva Pravnik« 1939, 812. Ara.

PINO - FRIEDENTHAL Feliks, baron, politik, pravnik, prevajalec, r. 14. okt. 1825 (popravi dan in leto v SBL) na Dunaju, u. 14. apr. 1906 na gradu Kohlhofu v Št. Rupertu pri Velikovcu (St. Ruprecht b. Völkermarkt). Njegov oče je bil potomec starodavne plemiške družine, ki je prihajala iz Lombardije in se je v 18. stol. naselila na Štajerskem. Gimn. (Schottengimnasium) in U (1845–48) je opravil na Dunaju ter diplomiral iz pravnih ved. 1848 je stopil v drž. uprav, službo in bil zaposlen pri kazenskem sodišču v Gradcu in pri Centralnem pomorskem sodišču v Trstu. Nato je opravil drž. izpit, menjal službo in začel polit. kariero. 1865 je bil pokr. namestnik v Bellunu, po priključitvi Veneta It. pa vladni komisar pri okr. glavarstvu v Gor. (1867–70). Naučil se je slov. jezika (za uč. je imel A. Ferjančiča – PSBL I, 355), skrbel, da so oblasti napravile tudi dvojezične napise, navajal uradnike k uradovanju v slov., pozdravil prvič tudi po slov. gor. dežel. zbor (na seji 22. mar. 1868), nato odgovarjal v slov. na slov. interpelacije, se upiral v dežel. zboru vsiljevanju nem. v naše š., skrbel na splošno za razvoj slov. jezika na Goriškem. Rad se je udeleževal slov. prireditev (Prešernova proslava v Batičevi dvorani v Solkanu 20. dec. 1869) in vseh manifestacij, v katerih je bilo treba zastopati koristi gor. Slov. (otv. Kmetij. š. 25. jan. 1870). 1869 je bil imenovan za preds. dežel. komisije za uravnavo zemljiškega davka (v komisiji so bili še J. Fabiani – PSBL I, 338, K. Polley – gl. čl. in V. Pace – gl. čl.). Na volitvah jun. 1870 je nastopil skupno z A. Marušičem (PSBL II, 374–76) proti dr. K. Lavriču (PSBL II, 255–59) in J. Faganelu, a ni uspel. 1871 je bil med kandidati za naslednika trž. namestnika S. De Pretisa, ob koncu istega leta pa je bil imenovan za dežel. glavarja v Bukovini. 7. jul. 1874 je postal ces. namestnik v Trstu in si tam prizadeval za uveljavljanje slov. v uradovanju. 4. nov. 1876 je bil izvoljen za poslanca v gor. dežel. zbor v okr. Červinjan-Tržič-Gradež, 1878 je odstopil in bil imenovan za ces. namestnika v Gornji Avstriji (13. avg. 1879). Nato je postal min. za trgovino (1881) v Taaffejevi vladi, 1885 pa je bil izvoljen v drž. zbor v kuriji kmečkih obč. clc-velikovškega okr. in zastopal koroške Slov. v parlamentu. Kot min. je P. ustanovil Poštno hranilnico, spremenil stari obrtniški red z uvedbo učinkovitejše zaščite rokodelskih obrti. Nasprotovanje v nem. liberalnem taboru, ki ga je bil P. deležen že po letu 1881 zaradi nekaterih spornih ukrepov in naklonjenosti, ki jo je v več priložnostih javno izkazal posebno do Slov., se je vedno bolj stopnjevalo in privedlo do njegovega padca, ko je 1886 moral podati ostavko, ker so mu nem. nacionalisti očitali, da se je pri uradnih pogajanjih posluževal neuradnih oseb in favoriziral takratnega ravn. Poštne hranilnice. Bil je upokojen kot min. in imenovan že vdrugič za dežel. glavarja v Bukovini (14. febr. 1887). Definitivno je stopil v pokoj 23. jul. 1890 in se odpravil slep in bolan na zasluženi počitek v grad Kohlhof, kjer je ostal do smrti. – P. je bil c. kr. osebni svetnik, vitez železne krone 2. reda, c. kr. komornik, častni član slov. obč. Nabrežina, Sežana, Avber, Bovec, Dutovlje, Kanal, Kastav, Naklo in Rihemberk, vitez reda Joahimitov. Skozi vse življenje je bil naklonjen Slov., jih podpiral v njihovih polit. zadevah in kult. ustanovah. Prebiral je vse tedanje slov. časopise in knjige, pomagal slov. študentom do ugodnega položaja v drž. službah (F. Vodopivec, I. Šorli itd.). Bil je tudi prevajalec slov. pesnikov v nem. (med drugim je prevedel Prešernov sonet Memento morì). Bil je tudi prvi preds. Dežel. š. sveta v Gor., ki je bil ustanovljen 1. jul. 1869.

Prim.: Pertrattazioni 1867–70, 1877–78; Soča 31. mar. in 28. dec. 1871, 18. apr. 1906; Claricini, pass.; D 1867–69: Gabršček I, 128, 141, 157, 169, 173, 174; II, 171, 207–08; SBL II, 341–42 in tam navedena bibliografija; A. Marušič, Moja doba in podoba, Gor. 1898; Oestetreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950, VIII, 84–85; Koblar, Gregorčič, 54;V. Melik, Volitve na Slovenskem. 1861–1918, Lj. 1965; Marušič, Razvoj, 228, 232; B. Marušič, ZČ1971 (XXV), 3/4, 213–41 (zlasti 215, 221).

Vh