Pilon, Veno (1896–1970)

Pilon Veno, slikar, r. 22. sept. 1896 v Ajdovščini. Obiskoval je doma 5 razr. ljudske š., dovršil višjo realko z maturo v Gorici, 1919/20 1. in 2. letn. um. akad. v Pragi (prof. Loukota in Oborský), bil 1920/21 na akad. v Firenzi, tam je obiskoval tudi tečaj o bakrorezu (prof. Celestini). L. 1921 in 1922 je obiskoval večerni akt na umetno-obrtni šoli na Dunaju in se učil litografije na grafičnem zavodu. Med vojno je bil vojni ujetnik v Rusiji, od koder je prinesel s seboj vrsto impresionističnih akvarelov in pastelov. Po študijah se je naselil v Ajdovščini in vodil domačo pekarijo, sedaj živi v Parizu. – P. je pričel z akvarelom in pastelom, prešel pa pozneje h grafiki in oljnemu slikarstvu, do zadnjega pa goji tudi gost, skoraj značaj oljne slike dosezajoč akvarel. Krajina, portret in socialno občuteni miljé so glavne sestavine njegovega interesnega kroga. V krajini je izpočetka impresionist, pozneje konstruktivist, nazadnje kolorističen realist. Vsebinsko se je od enostavnega vtisa nagnil najprej rahlo k ekspresionizmu, v portretu k psihološki podobi z nagibom, da podčrta grobo resničnost. Stopnje, po katerih je iskal lastnega izraza v svoji umetnosti so: začetek v impresionizmu, ko prevladuje akvarel, pastel in grafika. Je to doba ujetništva v Rusiji in akademije. Sledi iskanje izraza po formi; močnejši sunek v to stran mu je dala italijanska šola. V tehniki prevladuje olje, deloma grafika. V tretji fazi išče skladnosti forme z barvo, za kar mu je dal pobudo prvi stik s pariškim slikarstvom. Pod pariškimi vplivi je začel gojiti tudi primitivizem sodobnega klasicizma, ki se javlja posebno v njegovih obrisnih risbah, kompozicijah iz pariškega življenja in grafikah. Poleg olja igra v pariški dobi veliko vlogo sočen akvarel. V Parizu se je začel baviti tudi s problemom umetniške fotografije, o čemer priča več srečnih, psihološko dobro zajetih portretov. Bavi se tudi s kiparstvom v mavcu. – Razstavljal je v Pragi, Firenzi, na Dunaju, v Lj., Beogradu, Zagrebu, Splitu, Sarajevu, Berlinu (večinoma z »mlado generacijo«), Trstu, Parizu, Zürichu in Benetkah. Kolektivno je razstavil pri Bragagliju v Rimu. Povsod so ga s priznanjem sprejeli. Večjo zbirko njegovih del iz vseh dob hrani Narodna galerija v Lj.

P. je eden glavnih predstavnikov slov. povojnega slikarstva in poleg bratov Kraljev najrazboritejši predstavnik ekspresionizma. Življenje in delovanje v tujini mu je dalo poseben značaj, ki ga po svoji tehnični kulturi in izčiščenem okusu stavi na čisto posebno stališče med nami.

Delo: 1916–9 (rusko ujetništvo in po vrnitvi Lj.): Ivje, Pomladanski dež, Semenj, Jesen, Pomladanska povodenj, Zimski semenj, Po sejmu, Po dežju. Grafična dela iz časa študij: Ujedkovine: Ponte vecchio, Toskanski motiv, Obraz starca, Amour simple, Lakota, Predmestje, Krčma; linorezi: Moj oče, Pred mestom, V brlogu; oljne slike: Pred zrcalom, Pali, Vipava, Nature morte, Steklenica in svečnik, Nature morte s pogrnjeno mizico, M. Kogoj, Spazzapan, Rusinja. – Mnogo damskih in moških podob iz pariške dobe (L. Bizjakova, Vlček itd.), Benetke, vrsta krajin iz Pariza in Francije; vrsta akvarelnih pokrajin in risb s svinčnikom in peresom iz Južne Francije in Pariza. Skice za vrsto risb iz pariškega življenja; mnogo aktov, študij, bakropisov v klasicistično-primitivnem obrisnem načinu.

P. je včasih tudi prijel za pero, tako 1919 v Svobodi: Boljševiki in umetnost, Umetnostna vzgoja pri boljševikih; o 1. goriški razstavi lik. um. v J 1924, št. 122; ZUZ IV, 55/56 (Rimsko pismo); J 1926, št. 61 (Trideset let neodvisne umetnosti). – Prim.: K. D[obida], Jsla 1919, št. 76–8; I. Zorman, LZ 1919, 741; Das graph. Kabinett Winterthur XI (1926) 77, Abt. IV. in X. 81; Die Kunst, 61 (1929/30) 81 sl., 84, 86–7; Fr. Mesesnel, ZUZ IV, 84 sl.; B. Radica, Vijenac, Zagreb 1924, 487; Morassi, Catalogo della 1. espos. goriziana di belle arti, Gorica 1924, 21–2; J 1926, št. 150; S 1928, št. 292; Il 1931, 323/4 (slike); F. Stelè, Razgledi (Trst) II, 111–3; B. Pahor, Razgledi II, 114–8. Stl.

PILON Veno, slikar in grafik, r. 22. sept. 1896 v Ajdovščini (v krstnem listu zabeležen kot Venceslav Pillon), u. 23. sept. 1970 prav tam. Oče Dominik, doma iz Mosse v Furlaniji, po poklicu pek, mati Urška Trošt iz Podrage pri Vipavi. Ko je bil star približno petnajst let, si je spremenil priimek Pillon v Pilon, ki je obveljal tudi za družino; namesto imena Venceslav si je prisvojil obliko Veno. 1907 se je po štirih letih osn. š. v Ajdovščini in enoletni pripravnici vpisal na realko v Gor., kjer je opravil zrelostni izpit 1915. Med počitnicami 1907 je opazoval slikarja Antona Gvajca, ko slika pokrajino, in vzpostavil prvi neposredni stik z lutkarjem M. Klemenčičem, prvim P. mentorjem. V Gor. se je v času šolanja družil z L. Spazzapanom, M. Kogojem in N. Batageljem, s S. Kosovelom, A. Širokom, K. Pahorjem in M. Bravničarjem. Sodeloval je v dijaškem lističu z razglabljanjem o futurizmu. V družini C. Medvedove je prvič videl slike R. Jakopiča, z deli drugih impresionistov se je seznanil na domu dr. Koršiča. V zadnjih letih sr. š. se je že poskušal v oljnem slik. Kot praporščak je 1915 odšel s 27. domobranskim pešpolkom na bojišče, bil jeseni 1915 na Krnu, naslednjo pomlad pa se je udeležil bojev na Tirolskem. Pri Stanislavovu v Galiciji je bil zajet in odpeljan v Rusijo. Tam je kot vojni ujetnik ostal dve leti in v Lipecku pri Tambovu (v Doneckem bazenu) dočakal razpad carske Rusije in boljševiško revolucijo. Po revoluciji je bil zadolžen za propagando umetnosti, kot član krajevnega umetniškega odbora v Lipecku pa je poučeval risanje v otroških vrtcih in š. zavodih. Tu je naslikal vrsto akvarelov. Proti koncu 1918 se je vrnil v domovino. V Lj. in pozneje na Koroškem je bil do pozne jeseni 1919 pri 2. strelskem polku. 1919 je odšel na umetnostno akad. v Prago, kjer je v enem letu dovršil dva letnika. V Pragi se je družil z B. Jakcem, F. Mesesnelom, F. Kozakom in J. Vidmarjem. 1920 je opravil sprejemne izpite in bil sprejet v četrti letnik akademije v Firencah. Pri prof. C. Celestiniju je obiskoval grafični tečaj za bakrorez. 1921 je na Dunaju obiskoval grafično š. in tečaj večernega akta v Muzeju za umetno obrt. Iz te dobe se je ohranilo lepo število litografij, linorezov in jedkanic [Certosa (1920), Lakota (1921), Amour simple (1921), Avtoportret (1921)]. V tem letu potuje z Dunaja v München, nato v Berlin in v Dresden. Od 1919 že sodeluje na skupinskih razstavah (Lj., Zgb, Bgd...). 1922 se je naselil v Ajdovščini, kjer je prevzel po očetovi smrti domačo pekarno. Hkrati je opravljal še druge posle: bil je kazenski zagovornik, vodil je gradnjo hidrocentrale, ocenjeval vojno škodo, bil honorarni inšpektor za varstvo kult. spomenikov, poučeval slov. in it. jezik. Doma si je uredil atelje, kjer je ustvaril svoja najboljša slikarska dela v oljni tehniki. V »ajdovskem obdobju« so nastale skoraj vse najpomembnejše slike: Romarska cerkev Log pri Vipavi (1922), Tihožitje s hruško in litrom (1922), Ajdovščina (1923), Moj oče (1923), Čipkarica (1923), Kovačeva žaga (1923), Milka (1923), Portret slikarja L. Spazzapana (1923), Portret skladatelja M. Kogoja (1923), Portret Ivana Čarga (1924). V tem času je prijateljeval s pisateljem in zdravnikom dr. D. Lokarjem, v Gor. se je družil z dr. A. Morassijem, L. Spazzapanom, M. Kogojem, I. Čargom in Viko Podgorsko. 1924 se je vključil v umetnostno skupino Kluba mladih in razstavljal kot prvi Slov. na XXIV. beneškem bienalu (grafika Amour simple). 1926 je prvič v študijske namene potoval v Pariz, kjer se je po očetovi smrti za stalno naselil. 1928 mu je Pariz postal drugi dom. Tu se je poskušal preživljati z novimi dejavnostmi, tako je kot družabnik Doreta Ogrizka sodeloval pri novem sredstvu »Nicotless« za denikotizacijo cigaret, vendar je po nekaj mesečnem poslovnem trudu doživel finančni neuspeh. Na Montparnassu je še dobrih pet let ustvarjal kot slikar, deloma kot grafik in risar, dokler ni okr. 1933 za dolgo dobo likovno udejstvovanje skoraj docela opustil. Posvetil se je umetniški fotografiji, kjer je dosegel lepe uspehe, in filmu. Svoje fotografske študije je 1935 in 1936 z uspehom razstavil v Parizu. Po drugi svet. vojni se je ponovno pričel ukvarjati z likovno dejavnostjo, udejstvoval pa se je tudi kot publicist in urednik. 1945 je uredil dokumentarni album Boj jugoslovanskih narodov za svobodo, ki je izšel v Parizu, urejal je glasilo izseljencev Bratstvo i jedinstvo. 1947 se je prvič po vojni vrnil v domovino in na povabilo Triglav filma 1948 sodeloval pri prvem slov. filmu Na svoji zemlji kot šef scenske opreme ter kot igralec igral vlogo part. kuharja. Po vrnitvi v Pariz 1949 se je z vso resnostjo lotil prevajanja del slov. pesnikov v franc. za antol. slov. poezije. Poleg teh prevodov, ki jim strok. kritika priznava umet. višino, je sam pisal verze v franc. jeziku (L'oracle des peinters a Paris, 1968, Pariz, prevod z dopolnilom za slov. bralce Orakelj slikarjev, Ajdovščina 1968) ter 1965 napisal in izdal knjigo spominov (Na robu, Lj. 1965). 1950 se je kot tajn. razstave jsl. srednjev. umet. v kopijah in odlitkih angažiral pri pripravah za to razst. v Parizu. Od 1954 do 1963 je vodil pariško zastopstvo graf. zal. L'Ouvre Gravée iz Züricha, ki jo je ustanovil njegov prijatelj in kritik Nesto Jacometti. 1954 priredi Moderna gal. iz Lj. prvo umetnikovo retrospektivno razst. Ker pa je P. imel vselej skicirko pri rokah, je lahko zajel na papir že v Pragi, na Dunaju in v nem. velemestih, pozneje tudi v Parizu, nešteto bežnih, živih in neposredno osvajajočih prizorov. Tako so kot registracije hipnih vtisov nastale mnoge skice iz življenja pariške bohème na Montparnassu (ciklus Montparnasse, 1950–51, suha igla). P. je v Parizu poleg drugih del opravljal tudi častni posel slov. kult. predstavnika in posrednika ter dragocenega um. mentorja. 1955 je ilustriral A. Daudetovega Tartarina iz Taraskona (MK, Lj.). Po 1960 se je pogosteje vračal v Ajdovščino in domačijo obiskal 1960, 1962 in 1963. Konec 1963 mu je umrla žena in čedalje bolj si je želel vrnitve domov. 1967 se je za stalno vrnil v Ajdovščino. 1970 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V Ajdovščini so 1973 odprli po njem imenovano galerijo in 1978 v njej razstavljeno zbirko njegovih del. – P. ustvarjalni opus obsega dela v olju, akvarelu, pasteli, dela v grafičnih tehnikah (linorez, jedkanica, suha igla). Njegov opus obsega tudi risbe (rdeča kreda, oglje, grafit, svinčnik), perorisbe in dva kipa (I. Cankar in Notar Lokar). P-ovo delo delimo v tri skupine: tihožitje, portreti in krajine. Odraščajoč v specifičnem prim. prostoru, narodn. mešanim staršem in zatorej po lastnem prepričanju prav zaradi tega dovzeten za protislovja, je P. znal absorbirati številne vplive in pobude tako it. kot nemške umetnosti. Tako ni svojih iskanj stopnjeval samo v smislu severnjaškega ekspresion. izraza, ki ga je odkrival na šolanju v Pragi in na Dunaju, pač pa je zanj postala tudi zanimiva konstrukcijsko jasna, primitivistična it. sodobna umetnost, pa tudi dela tre- in quattrocentistov z njihovo telesnostjo in široko formo. To dojemljivost za tektoniko in plastičnost, pogojena v kraškem okolju, ki jo je P. za slov. slikarstvo pravzaprav šele odkril, je preusmerila njegova iskanja, ki so ga postavila ob Jakcu in bratih Kralj v sam vrh slov. ekspresionizma, in ga naravnala na samosvojo pot. Svojim realizacijam je, ob upoštevanju plastičnosti in formalne poenostavitve ter severnjaškega ekspresionističnega izraza, ki ga je kasneje pripeljal v plastični realizem nove stvarnosti, vdihnil enkratno individualnost in neposrednost. Prav tako kot njegova oljna dela iz tega P. »klasičnega« obdobja je tudi njegov grafični opus izredno homogen in v tehnikah jedkanice in suhe igle predstavlja vsebinsko najizrazitejša dela slov. ekspresionistične grafike. P. so med drugim upodobili R. Baerwind, Bankoff, Dolinar, Globočnik, Jakac, Mihelič, Stupica, Spazzapan, o njegovem delu pa so pisali Karel Dobida, Fr. Stelè, Fr. in J. Mesesnel, ki je temeljiteje analiziral delo v diplomski nalogi, Lj. Menaše, J. Mikuž in M. Komelj. P. ni veliko samostojno razstavljal: 1924 v Rimu, 1954 v Lj., 1966/67 v Moderni gal. v Lj. (retrospektiva), v Ajdovščini (1962), Novi Gorici (1967), 1967 v Mrb., posmrtne razstave pa 1970 v Kopru, 1974 v Murski Soboti, 1975 in 1977 v Celju, 1983 v Kanalu. Sodeloval je na skupinskih razst. doma in v tujini, med drugim: XVI., XVII., XVIII. umetn. razst. v Jakop. pavilj. v Lj. (1919, 1920, 1923), razst. jsl. umetn. v Parizu (1919), XII. izložba Proljetnog salona v Zabu (1921), V. jsl. umetnička izložba v Bgdu (1922), V. umetn. razst. Kluba mladih v Lj. (1924), Prima esposizione goriziana di Belle Arti v Gor. (1924), Regionalna razst. v Trstu (1924), XXIV Biennale v Benetkah (1924), 15^a Mostra d'Arte di Ca' Pesaro v Benetkah (1924), Razst. slov. umetnosti v Hodoninu (1924), Razst. portretnega slik. na Slov. od XVI. stol. do danes v Lj. (1925), Razst. slov. slik. najnovejše dobe v Splitu (1925), IV Esposizione semestrale del Circolo artistico v Trstu (1926), Razst. slov. umetnosti najnovejše dobe v Berlinu in Pragi (1926), Slovinske moderni malirstvi v Pragi (1927), Prima esposizione del Sindacato delle Belle Arti e Circolo Artistico v Trstu (1927), razst. jsl. grafike v Lvovu (1927). Slov. moderna umet. v Lj. (1928), Salon des Indépendants v Parizu (1931), Ecole de Paris v Bruslju (1934), Salon des Tuileries v Parizu (1941), Razst. sodobne slov. grafike v Trstu (1945), Sodobna jsl. grafika v Lj. (1950, 1951), Incisione slovena contemporanea v Milanu (1951), XI Salon Populiste v Parizu (1953), Petdeset let jsl. slikarstva 1900-1950 v Zgbu, Lj. in Skopju (1953), Slowenische Graphik der Gegenwart v Celovcu (1954) in Berlinu (1955), Sodobna slov. umetnost v Lj. (1958), Avtoportret na Slov. v Lj. (1958), Umjctnost u revoluciji v Zgbu (1959), Grafika in risba s socialno tematiko v Lj. (1959), I. trijenale likovnih umetnosti v Bgdu (1961), Zeitgenössische slowenische Malerei und Bildhauerei v Celovcu (1961). Po smrti so njegova dela vključena v različne skupinske študijske predstavitve.

Prim.: Biografijo in bibl. primerjaj v katal. retrospektivne razstave v Lj., Moderna gal., dec. 1966, uvodne predstavitve Zoran Kržišnik in Ljerka Menaše, bibl. do sept. 1966; M. Tršar, Več kot desetletna zamuda, NRazgl 19. dec. 1966; D. Željeznov, Čudovite, ustvarjalne človeške roke, Ned. dnevnik 11. dec. 1966; J. Mesesnel, Osrednja osebnost našega ekspresionizma, Delo 17. dec. 1966; bp, »Sem amater v slikarstvu in poeziji«, Delo 6. jan. 1967; Ljerka Menaše, Veno Pilon, NRazgl 14. jan. 1967; Slikar Veno Pilon med nami, PDk 12. mar. 1967; S. Sitar,»Zanima me življenje v vseh svojih pojavih«, PrimN 21. dec. 1968; M. Tršar, Veno Pilon, Delo 16. avg. 1969; SaS, Slikar Veno Pilon in njegov »orakelj«, PrimN 22. jan. 1970; B. Borko, Pilonov »Orakelj slikarjev«, Delo 29. jan. 1970; J. Snoj, Veno Pilon, Delo 7. febr. 1970; S. Sitar, Prešernov nagrajenec Veno Pilon, PrimN 14. febr. 1970; M. Tršar, Pilonov »Orakelj« v slovenščini, NRazgl 3. apr. 1970; Umrl Veno Pilon, Delo 24. sept. 1970; j.:k., Umrl je .umetnik V. P... PDk 24. sept. 1970; Lojze Kante, Slovo v Ajdovščini, Delo 29. sept. 1970; J. Leban, Veno Pilon, PrimN 2. okt. 1970; D. Lokar, Veno Pilon, NRazgl 9. okt. 1970; J. Mesesnel, uvod v katalog osebne razst., Koper, gal. Loža, maj–junij 1970; J. Mikuž, Veno Pilon, Obala, okt. 1970; Z. A., Zadnje srečanje s Pilonom, Obala št. 5–6, 1970; J. Mesesnel, Vena Pilona ni več, Obala, št. 5–6, 1970; Lj. Menaše, Veno Pilon 1896–1970,Sinteza št. 18–19, 1970/71; P. Žagar, Mož z lastnim soncem, Rodna gruda št. 7–8, 1970; P. Žagar, Slikar v preiskavi, Problemi št. 95–96, 1970; C. Zlobec, Pilon v Žagarjevi preiskavi, Sodobnost, št. 2, 1971; B. Barušič, Pilon v domači Ajdovščini, Delo 29. sept. 1973; D. Lokar, Zavzet od barvitosti sveta, NRazgl 12. okt. 1973; L. Bizjak, Pilon v domači hiši, PrimN 12. okt. 1973; J. Mesesnel, Socialni motivi v grafikah Vena Pilona, Komunist 4. mar. 1974; M. Bambič, Po sledovih Vena Pilona, PDk 30. mar. 1975; Fr. Zalar, Umetnost – orožje resnice, Dnevnik 9.okt. 1977; M. Bambič, Moja srečanja z Venom P., PDk 25. sept. 1977; Isti, Po sledovih življenja V. Pilona med slavnimi pariškimi »monparnoji«, PDk 30. dec. 1979; M. Kornelij, Slovensko ekspresionistično slikarstvo in grafika, Part. knjiga, Lj. 1979; Prijateljski spomin..., PDk 20. febr. 1983; N. Silič Nemec, Pilonove grafike in risbe v kanalski galeriji, PrimN 28. jun. 1983; J. Mikuž, Podoba roke, DDU Univerzum, Lj. 1983; Mar. Brecelj, Pilonova galerija v Ajdovščini, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, zbirka vodnikov, št. 135, 1985; D.N., Veno Pilon, Album prim. ustvarjalcev, Pčk št. 1, 1985.

Nsn.