Piano, Ivan (1831–1880)

Piano Ivan, časnikar, r. ok. 1830 (op. ur.: 2. maja 1831) v Senožečah, u. 22. apr. 1880 v Gradiški. Dovršil je jul. 1848 šestmesečni priprav. tečaj za trivialne šole v Lj., napravil sept. 1850 konz. izpit, bil 1849–51 šol. pomočnik pri svojem očetu v Senožečah, nato je učiteljeval v Ricmanjih, Štanjelu in od 1861 pri Sv. Ivanu pri Trstu. Tu je za tržaške Slovence, ki so bili 15 let brez svojega lista, 1866 ustanovil poljudno poučen in zabaven, odločno naroden polmesečnik Ilirski Primorjan, s katerim je hotel zajeziti v slov. okolico prodirajoče poitalijančevanje ter očistil slovenščino laških spak; z l. 1867 je list prekrstil v Primorca in ga razširil pod V. Raičevim uredništvom in Cegnarjevim glavnim sotrudništvom tudi v politično glasilo, ki je 1868 izhajalo kot tednik in prenehalo konec jul. 1869. Osnoval je močen pevski zbor, ki je štel ok. 40 dobro izšolanih pevcev, ter z njim nastopal v tržaški okolici pri mnogih veselicah. S svojim narodnim delovanjem je prišel ob službo, a je pozneje zopet učiteljeval na Goriškem, nazadnje 10 let v kaznilnici v Gradiški. – Prim.: UT 1865, 381; Jos. Novak, Kranjsko učiteljstvo v konkordatski dobi (rkp.); Razstava št. 45 in 70. Šr.

PIANO Ivan, učitelj, časnikar in pevovodja, r. 2. maja 1831 v Senožečah, u. 22. apr. 1880 v Gradiški. Oče Andrej, učitelj, mati Jožefa Pajer. Jul. 1848 je dovršil šestmesečni pripravljalni tečaj za trivialne šole v Lj. in sept. 1850 učit. izpit. Poučeval je od 1849–51 kot šolski pomočnik pri svojem očetu v Senožečah, nato v Ricmanjih in Štanjelu, od 1861 pri Sv. Ivanu v Trstu do 1868, končno na Goriškem in zadnjih 10 let v kaznilnici v Gradiški. Pri Sv. Ivanu je prevzel vodstvo cerkvenega pev. zbora in z njim vadil tudi posvetne pesmi. V začetku 1861 so v Trstu ustanovili Slavjansko čitalnico, ki je prirejala besede, in že 1862 je P. sodeloval s svojim zborom na besedi. Naslednje leto so nastopili pri Sv. Ivanu na travniku pred cerkvijo in zapeli »mnogo pesmi iz vseh slovenskih narečij« (N 1863, 372–73). 7. jan. 1866 je začel pri Sv. Ivanu izdajati list Ilirski Primorjan. Podučiven, omikaven in kratkočasen list za slov. ljudstvo. Geslo mu je bilo: »Hvalo zasluži si vsò, kdor združa sè sladkim prijetno« (Hor.). Bil je pa 15 letih tretji trž. list (Slavjanski rodoljub 1849, Jadranski Slavjan 1850). Josip Godina Vrdelski trdi v svoji Zgodovini Tersta, da je bil ta časnik pravzaprav njegovo delo »in po navlašnji pogodbi le na ime Ivana Piana« (str. 190), vendar pa jezik kaže, da je imel Godina pri listu malo dela. List je izhajal dvakrat na mesec na 4 straneh do 16. dec. 1866 in je hotel zbujati v ljudstvu narodno zavest. V 18. št. ima npr. uvodnik Slovenstvo v Trstu in tu piše: »Trst ima slov. ime in stoji na slov. zemlji... Tržaški Slovenci! ali se ne pretaka slov. kri po vaših žilah, ali ne spoštujete sladke besede, ktero so vas učila materina usta, ali vas je sram, da ste udje slavnega naroda, kerega je na zemlji ko listja i trave?« 14. jul. 1866 je začel Vrdelski izdajati svoj list Tržaški ljudomil in tekmovati s Pianovim listom. Ta je 3. jan. 1867 list prekrstil v Primorec, političen, podučiven in kratkočasen list, z geslom »Naprej zastava Slave – za blagor očetnjave...« Da je bil nadaljevanje Ilirskega Primorjana, se vidi tudi iz tega, da ga je označil za II. letnik. Izhajal je v enaki obliki, na 8 str., vsakih 14 dni do 4. jul. 1869. Dne 12. jan. 1868 je začel P. izdajati še list Slovenski Primorec, s podnaslovom Podučiven in kratkočasen list. Izhajal je dvakrat na mesec in se vrstil s Primorcem, da sta predstavljala tednik. Prinašal je tudi leposlovne prispevke in izhajal do 27. sept. 1868. Najbrž so bile krive denarne težave, saj piše L. Čermelj, da se je P. obrnil na odbor Slavjanske čitalnice v Trstu za gmotno pomoč, odbor pa da prošnje sploh ni vzel v pretres. Še hujše pa je bilo, da je P. zaradi Primorca izgubil službo. V 23. št. 1868 Primorca piše v vabilu naročnikom: »Podpisani se nadeja, da ostanejo naročniki Primorcu zvesti, ker je zarad Primorca ob službo Ivan Piano.« Ko je trž. občina po šol. zakonu z dne 25. maja 1868 prevzela v popolno upravo šolstvo, je že 22. jun. postavila na razpoloženje vse učitelje in istočasno razpisala natečaj za nova imenovanja. Za učitelje okoliških šol je postavila tudi pogoj, da opravijo na učit. šoli pri drž. normalki izpit iz it. jezika, ker je bila it. uvedena na okoliških šolah kot predmet z dvema urama. Razlog odklonitve ponovnega imenovanja I. P. je pojasnil trž. župan c. kr. namestništvu (13. X. 1868), da je P. »pozabil, od kod mu kruh za njegovo družino, in je nehvaležen za izredne podpore, ki jih je večkrat prejel od obč. odbora. On je odgovorni ur. slov. lista Primorec, ki se poteguje za odcep okolice od mesta, ščuva okoličane, kali soglasje med okolico in mestom in s pretiranim nacionalizmom obljublja okoličanom samostojno občinsko neodvisnost.« Pri Primorcu je P. pomagal Fr. Cegnar (PSBL I, 175–76). P. je bil med glavnimi ustanovitelji čitalnic v trž. okolici. Dne 15. nov. 1867 je izšel v Avstriji zakon o društvenem življenju in že 5. maja 1868 so trž. Italijani ustanovili Società del Progresso, Slov. pa 29. jun. istega leta čitalnico v Rojanu, prvo v trž. okolici. Dne 13. sept. so ustanovili Čitalnico v Barkovljah in na njeni prvi prireditvi mesec dni pozneje so zapeli P-ovi pevci in ljudi tako navdušili, da so klicali: »Živel Piano, ki ima take učence!« Ker je bilo pri Sv. Ivanu sredi sept. 1868 že 85 ljudi pripravljenih pristopiti k čitalnici, je P. 24. sept. sklical sestanek (53 udeležencev), pojasnil namen društva, prebral osnutek pravil in bil izvoljen za preds. C. kr. namestništvo je pravilo 23. okt. potrdilo in 15. nov. je bila Čitalnica svečano odprta s P-ovim govorom, v katerem je prisotne spodbujal k edinosti, ker sta v edinosti moč in zmaga. Dne 27. dec. je bila ustanovljena čitalnica v Kolonji pri Trstu in za preds. so izvolili P. 21. febr. 1869 je bila svečanost v kolonjski čitalnici in P. je spodbujal prisotne, naj marljivo zahajajo v Čitalnico in si z branjem časopisov in knjig izobražujejo duha. To je bila zadnja prireditev v okviru kmečkih Čitalnic trž. okolice, ker so se tega leta izvršili važni in usodni dogodki. Že sept. prejšnjega leta je izgubil P. učiteljsko službo, vendar se je preživljal kot diurnist pri c. kr. prefekturi (namestništvu), kar pa je bilo nestalno in premalo, zato je moral zapustiti Trst. Dne 21. mar. 1869 so bile obč. in deželne volitve, Slov. so zmagali v vseh 6 okoliških volilnih okrajih, tudi P. pri Sv. Ivanu, toda verifikacijska komisija je razveljavila vse slov. mandate razen Nabergojevega. Zaradi krvavih neredov jul. 1868 je oblast 17. avg. 1869 razpustila okoličanski bataljon in prizadejala okoličanom škodo in nezadovoljstvo. Napetost med mestom in okolico je bila tako velika, da so slov. župani poslali na Dunaj k cesarju odposlanstvo s prošnjo, »da se loči okolica od mesta Trsta zavoljo krivic, ki se še zmerom okoličanom godijo«. Na sestanku v rojanski Čitalnici je bil verjetno tudi P. Piana so zmerjali v II Cittadino s strastnim slov. agitatorjem, z učiteljčkom in izločkom, zato se je v časopisu pritožil, da ni to, kar ga dolžijo, »ker spoštuje zakon in želi enakost za vse; vsako nasilje je prekleto, pa naj prihaja iz katerekoli strani« (Il Cittadino 31. avg. 1868, 157). Vsi ti dogodki so zasejali med ljudi nezaupanje in Čitalnice so zamrle. Vendar pa je P. napravil veliko, saj je izdajal tri časopise, ustanovil dve Čitalnici in s svojim pevskim zborom nastopal na vseh prireditvah.

Prim.: Podatki žpk Ivana Furlana iz krstne knjige v Senožečah 19. 11. 1980; SBL II, 335; Dr. J. Šlebinger, Slov. časniki in časopisi, Razstava slov. novinarstva v Lj. 1937, 12, a podatki niso točni; L. Čermelj, Slavjanska čitalnica v Trstu v letih 1865–1876, JKol 1959, 101; Miša Šalamun, Slov. primorsko časopisje, Koper 1961, 29–30, 33–34, 68–69; Pavla Kolarič, Stoletni razvoj slov. organizacij pri Sv. Ivanu, Slov. čitalnica pri Sv. Ivanu 1868–1968, Trst 1968, 8 idr.; S. Pahor, Nastanek in vzpon kmečkih čitalnic v trž. okolici 1863–1869, JKol 1968, 123–30; Dr. Pahor, Pregled razvoja osn. šolstva na zapadnem robu slov. ozemlja. Posebni odtis (iz Osnovna šola na Slov., 1869–1969), Lj. 1970, 260–61; J. Kramar, Prvi tabori v Istri, Koper 1970, pass.; J. Merkù, Fatti di luglio (1868 – Okoličanski bataljon), Zaliv 1970–78 na več mestih, zlasti 1976, 209–13; M. Jevnikar, I. P., učitelj in prosvetni delavec, RAITrstA 9. maja 1979 (arhiv); Jelerčič, 46, 50–51, 72.

Jem.