Pfleger vitez Wertenau, Anton (1748–1820)

Pfleger vitez Wertenau Anton, pravnik, odločujoč pri končni redakciji obč. drž. zak., r. 24. marca 1748 v Železnikih ne preveč premožnemu fužinarju (gl. spodaj članek Plavez II.), u. 27. maja 1820 na Dunaju. Gimn. in filozofske študije je dovršil v Lj., pravne z jur. doktoratom na Dunaju, preživljajoč se z malo ustanovo in s poučevanjem. L. 1774 je bil, komaj 26leten, imenovan za prof. prava na liceju v Lvovu; od 1796 je bil hkrati svetnik dež. sodišča, od 1798 pa apelacijski svetnik v Lvovu in odvezan od profesure; 1801 je postal dvorni svetnik za pravosodne posle pri takratni gališki dvorni pisarni, 1802 pri vrhovnem justičnem oblastvu. L. 1805 je bil poklican v službovanje v državni in konferenčni oddelek za notranje posle in je bil istega leta imenovan za pravega državnega in konferenčnega svetnika. Na prošnjo, da se mu potrdi baje l. 1667 podeljeno rodbinsko plemstvo, ga je cesar 1806 povišal v viteški stan, kakor pravi ces. odločba, »mit vielem Vergnügen«. L. 1808 je postal kancelar reda zlatega runa in kranjski deželan, 1814 pa tajni svetnik. V državnem svetu je bil predsednik sekcije za zakonodajo in pravosodje. V tej funkciji je imel važno besedo pri odločitvah o reorganizaciji ilirskih dežel. Zavzemal se je »v višjem drž. interesu« za to, da ostanejo te dežele tudi pod avstr. upravo skupaj (Polec, Ilirija, 107). Pridobil si je veliko osebno zaupanje cesarja Franca, ki je od njega zahteval pismena ali ustna poročila o vseh stvareh, ki so se tikale cesarjeve zasebne imovine in imovine vladarske rodbine, tajnih družb, zarot, ovadb višjih sodnikov, policijskih poročil o interceptih, zločinih itd. To zaupanje vladarjevo se je pokazalo zlasti, ko mu je pred sankcijo obč. drž. zakonika 1808 izročil zakonski osnutek z naročilom, da ga pregleda in spremeni, kar misli, da je treba. Njegove spreminjevalne predloge je poslal cesar 5. nov. 1809 zakonodajni komisiji z naročilom, da se skliče nova seja in na njo povabi tudi Pfleger. Na tej je bilo sprejetih vseh 76 P.-jevih spreminjevalnih predlogov; nato je cesar o. d. z. sankcioniral. Razen svoje inavguralne disertacije ni P. priobčil nobenega spisa. P. je, živeč do 55. leta v zatišju province le pravoznanstvu in pravosodju, zadnjih 16 let svojega življenja krepko in uspešno na najodgovornejših mestih posegal v zamotani ustroj velike države in velikega dvora, kakor pred njim in v stari državi tudi morda za njim nobeden naših rojakov. Sodobniki (Pratobevera) poudarjajo, da si je povsod ohranil sloves zelo sposobnega pravnika samostojnega mišljenja, velike modrosti, zmernosti, skromnosti in konservativnosti. – V mlajših letih se je rad bavil z naravoslovjem, zlasti z mineralogijo. S svojimi rojaki je ostal najbrž v stiku (gl. SP 1911, 1691). Glede njegovih potomcev prim.: SP 1911, 170. – Prim.: Pratobevera, Materialien f. Gesetzkunde u. Rechtspflege V, 384; D. Majaron, SP 1911, 167; Wurzbach XXII, 199 (in tukaj navedena literatura;) Hock-Bidermann, Der österr. Staatsrath, 660, 662, 667, 670, 674; Polec, Kraljestvo Ilirija, 11, 294, 30–1, 341, 88, 99, 102, 107–8, 110, 298. Pc.