Pfeifer, Gotfrid (1707–pred 1780)

Pfeifer (Pfeiffer) Gotfrid, frančiškanski filozof in teolog, r. 1707 v Radovljici, u. pred 1780 (ne šele 1785, ker ga Catalogus patrum et fratrum vivorum provinciae s. Crucis iz l. 1780 ne omenja več) v Novem mestu. O sv. Martinu 1724 je stopil v Kamniku v frančišk. red. Leto ordinacije ni znano. V redu je poučeval filozofijo, a 1753 bil na podlagi disertacije »Praedestinatio facta est post praevisa merita« imenovan za lektorja teologije. L. 1732 ali 1733 je prišel v Novo mesto, 1735 je bil na Sv. Gori pri Gorici, 1745 gvardian v Novem mestu, 1748–53, 1857–60, 1766–9 provincial. L. 1750 se je udeležil gen. kapitlja v Rimu. Bil je zelo razumen in za redovno disciplino vnet mož in je kot provincial izdal mnogo okrožnic. – Pf. je bil plodovit pisatelj. Ohranjeno je filozofsko delo: Cursus philosophicus praelectus iuxta mentem Doctoris Subtilis studiosae iuventuti, tomus II (rokopis); nadalje je napisal teološke in historične spise: Theologia Moralis iuxta principia Ethicae christianae, principia pluribus tomis comprehensa; Expositio casuum in Archidioecesi Goritiensi reservatorum; Tractatus seu Dissertatio in lingua germanica de chyrurgis claustralibus; Historia seu Chronicon Conventus Neostadiensis a sui origine nempe 1470–1774 inclusive cum variis animadversionibus criticis, tomi tres (rokopis v N. mestu); Chronicon Conventus Nazaretani in Styria (rokopis); Apologia pro Tertio Poenitentium saecularium Ordine (rokopis).

Pf.-jev filozofski spis, njegovo poglavitno delo, je zamišljen, v smislu tedaj običajne obravnave sholastičnega sistema, na troje delov, ki naj bi obsegali 1) dialektiko z logiko, 2) prirodno filozofijo in 3) metafiziko. Kolikor je bilo mogoče doslej ugotoviti, je ohranjen le drugi del, obsegajoč prirodno fillozofijo ali splošno fiziko (tomus II, complectens scientiam naturalem seu Physicam universam). Rokopis je bil pisan l. 1735/36 na Sveti Gori, kakor svedoči avtor sam na koncu dela in tudi sicer večkrat na koncu posameznih knjig. Rokopis je last knjižnice frančiškanskega samostana v Lj. (sig. 10527 J bα, 34, R 2). – Pf. je predstavnik sholastične filozofije pri nas; sledil je tradiciji svojega reda, ki mu je bil v filozofiji vodnik J. Duns Skot (u. 1308). Frančiškanski red je deloval na filozofskem polju zlasti v 17 stol.; ta evropski pokret je odjeknil v frančiškanskih šolah po naših krajih v 18. stol, tako da dobimo tedaj obsežno gradivo, ki je plod živega filozofskega razmaha. Eno izmed središč, kjer se je gojil skotizem, je bila prav Sv. Gora pri Gorici, kjer je Pf. predaval filozofijo (sam pravi na nekem mestu v rokopisih: composita in Monte Sancto et tradita in eodem monte). Pf. je izrazit zastopnik čistega skotizma na naših tleh. Njegova prirodna filozofija je zelo obsežen spis, ki nadrobno in temeljito obdelava vsa vprašanja, zlasti še tista, ob katerih so se skotisti ločili od tomistov. Razdelitev spisa je naslonjena na Aristotelova prirodoslovna dela: v začetku obravnava sedem knjig Fizike (Physicorum), nato O svetu, nebesu in prvinah (De mundo, coelo et elementis), nato O duši (De anima), končno O porajanju in razkrajanju (De generatione et corruptione). V prvi knjigi Fizike stoji v ospredju staro in za vso sholastično filozofijo vodilno vprašanje o tvari in podstatnem deju (de materia prima et forma substantiali) ter njiju sestavi (de composito substantiali). V drugi knjigi govori o naravi in vzročnosti (de natura et causis); v tretji o gibanju (de motu); v četrti o kraju in prostoru (de loco); v peti o neskončnem (de infinito); v šesti o zdržni celoti (de continuo); v sedmi o trajanju, začetku in koncu (de duratione, inceptione et desitione). V knjigi O svetu, nebesu in prvinah obravnava najprej vprašanja o svetu, namreč o njegovi podobi, ali je sedanji svet najboljši, ali je svet večen ali ne. V poglavju O nebesu in nebesnih pojavih načenja vprašanje o številu nebes, o zvezdah, o rimski cesti, o sončnih in luninih pegah, o gibanju nebesa, o meteorih itd. V knjigi O duši razpravlja o duši sami, kako udejstvuje telo, o duševnih zmožnostih, o razliki med dušo in njenimi zmožnostmi, o duhovni duši, o umu in volji. Knjiga O porajanju in razkrajanju vsebuje vprašanje o podstatnem izpreminjanju, o rodnji živih bitij, o zgoščevanju in razredčevanju, o akciji in reakciji, o kemičnih prvinah in spojinah. – V okviru te problematike so za Pf.-ja značilna zlasti ona mesta, ki izpričujejo njegovo pripadnost k skotizmu. Sem spada nauk, da ima pratvar (materia prima) že sama zase neki dej (actum entitativum; l. I, disp. 2, q. 2); nadalje nauk, da duša ni prvi dej v človeku, temveč da suponira že dej telesnosti, (formam corporeitatis; l. I, disp. 3, q. 3); nadalje nauk, da se tvar in dej družita ne sama po sebi, temveč po neki dodatni bitnosti (l. I, disp. 5, q. 1. 2); nadalje nauk, da je celota iz tvari in deja stvarno več kakor tvar in dej (l. I, disp. 6, q. 1). Iz navedenega je razvidno, da je osnova Pf.-jeve prirodne filozofije aristotelsko-sholastični nauk o materiji in formi, torej stališče hilemorfizma, ki ga tolmači v luči D. Skotovih izsledkov. S Skotom in proti Tomažu Akvinskemu zagovarja tudi možnost replikacije, potem teorijo, da se duševne zmožnosti od duše ne ločijo stvarno (realiter), temveč le logično. Pf. zanika nadalje Tomažev nauk, da je predmet uma neposredno le to, kar je splošno, in meni, da more biti tudi poedino. S Skotom uči primat volje in odklanja tomistično predeterminacijo volje. Za Pf.-ja je značilno še poglavje, kjer govori o nesmrtnosti duše: po njegovem prepričanju je duša nesmrtna, vendar poudarja, da se to ne more dokazati s strogimi umskimi dokazi (De anima disp. 6, q. 3); to stališče je zanimivo zato, ker se tudi s te strani kaže vpliv D. Skota, vsaj kakor so ga tedaj na splošno umevali in tolmačili. – Prim.: M. Fajdiga, Bosnia seraphica (1777) p. 152 (rkp. v provinc. arhivu v Lj.); C. Weibl, Bibl. script. ex ord. francisc. (rkp. v franč. knj. v Novem mestu); Hoff, Gemälde von Krain II, 54–5; I. Vrhovec, Zgod. Novega mesta (1861) str. V/VI in 156; A. Tominec, CFr 1926, slavnostni izvod str. 45; A. Furlan, ČZN 21 (1926) 36; A. Sodnik, Vpliv Boškovićeve prirodne filozofije… v Razpravah filoz.-filol.-hist. razr. AZU v Lj. (1943) 30–1. Atom + Sdk.