Petschacher, Nikolaj (med 1400 in 1410–po 1445)

Petschacher Nikolaj, avtor 16 lat. pesmi, ki jih je pisal v Znojmu v dobi 1431 do 1445 (I–XV tvorijo zbornik, ena je ohranjena posamič). R. je bil vsaj že v 1. desetletju 15. stol., in sicer kot otrok slov. staršev na Kranjskem, ker pravi o svojem poreklu: Parcite quando mei defendo regis (= Alberti) honorem, Carniolie genitus natio zlava mea est (XI). Vprašanje, kateri izmed obeh panog kranjskih P.-jev 15. stol. je pripadal: meščanski, ki je imela glavno oporišče v bogatem Kamniku, ali plemiški, katere posestva niso znana (glej članek), mora ostati odprto, ker manjka za njegovo rešitev vsakršen migljaj. Učil se je latinščine in ni izključeno, da je imel kleriško tonzuro. Okoliščine, ki so zagrnjene v temo, so ga privedle v Znojmo, kjer je bival morebiti že 1431 (posam. pes.), gotovo pa od 1437 (XI) do druge pol. 1445 (XIV). V Znojmu na juž. Moravskem je imel priliko razmišljati o važnih sodobnih polit. dogodkih, katerih središče so bili vladarji: Habsburgovec Albreht iz albert. linije, Luksemburgovec Sigismund, Jagelonec Kazimir, Habsburgovec Friderik iz leop. linije ter Jagelonec Vladislav. P. je bil, kakor opozarjajo subskripcije pesmi, vso dobo svoje lat. verzifikacije nekak tajnik v Znojmu: ob dogotovitvi pesmi izven zbornika (Nicolaus … Znoymensis primo sum notulator ego); 1439 (XI: kakor v prejšnji pesmi); 1445 (XIV: Nicolaus Petschacher Johannes [pravilno: Johannis?] Sigismundi de Znoyma actum vel dictum 1445 3 post Jacobi…; XV: kakor v subskriptumu pesmi izven zbornika in št. XI). Domneva, da bi bil tajnik »v okolici Friderika III« (Huemer, Kraus, Burian), je pač zgrešena: Friderik ni nikoli vladal Moravski in ni imel 1437–45 v Znojmu svoje »okolice«; za P.-ja je 1439 »njegov kralj« Albreht II (XI), kar je točno, ker je ta že kot avstr. nadvojvoda vladal na Moravskem ter bil od 1438 rimsko-nem., ogrski in češki kralj, čeprav se je na Češkem moral boriti z 11-letnim poljskim Kazimirom, ki so ga kandidirali nekateri goreči utrakvisti; okoliščina, da je P. k verzom »Parcite …« (XI) po 27. okt. 1439, ko je u. cesar in kralj Albreht, in po 2. febr. 1440, ko je bil za rimsko-nem. kralja izvoljen Friderik, ki pa ni dobil češke in ogrske krone, pripisal opombo »Lateat dominum Fridericum regem«, more sloneti le na verzifikatorjevem naknadnem ugibanju, da spričo Friderika, ki je že od 1435 bil vladar njegovi domovinski pokrajini ter odločal o fevdih njegovih sorodnikov, ne bi smel govoriti o Albrehtu kot »svojem kralju«. Vse kaže, da je bil P. 1437–45 v Znojmu tajnik ali kake korporacije ali kakega odličnika, ki pa ni bil istoveten niti z Albrehtom niti s Friderikom, niti pripadal Friderikovi okolici.

Burni časi so napravili P.-ja za lat. verzifikatorja, čeprav ob prvih verzih ni bil trden niti v lat. slovnici niti v prozodiji. Vsebina njegovih verzov, ki jih je v Znojmu »pel za drage prijatelje«, je aktualno-politična: bitka pri Bejdovu (Waidhofen a. d. Thaya) 14. okt. 1431 (posam. pesem); epitaf ces. Sigismundu, ki je u. v Znojmu na potu s Češkega na Ogrsko 9. dec. 1437 (I); zavrnitev nekih »Conciones« proti Albrehtu (II), morebiti letaka v prozi »Kratké sebránie z kronik českých«, s katerim je anonimni kalikstinec predvsem iz narodnih razlogov agitiral proti izvolitvi Nemca Albrehta za češkega kralja in za Poljaka Kazimira; splošno priporočanje Albrehtove kandidature (VII, VIII, X, XI); splošno zavračanje Kazimirove kandidature in Poljakov (III, IV, V); zafrkljiva zavrnitev utrakvističnega nadškofa Rokycane, ki je pisal proti Albrehtu (VI); obsodba »husitskih zmot o prejemanju sv. evharistije« (IX); epitaf kralju Albrehtu, ki je šel proti Turkom, a na Ogrskem zbolel in na povratku proti Dunaju 28. okt. 1439 u. (XII); epitaf kraljici Elizabeti, ženi Albrehtovi, ki je u. 19. dec. 1442 v Rabu, zapustivši 2 letnega Ladislava Posmrtnega (XIII); verska zvestoba nekaterih moravskih mest (XIV/1) in geslo ces. Friderika (XIV/2); objokovanje smrti poljskega kralja Vladislava, ki je po Albrehtovi smrti postal tudi kralj ogrski, a padel proti Turkom pri Varni 10. nov. 1444 (XV). Dočim je nastala pesem o bitki pri Bejdovu morda v dobi, ko je bil zmagovalec Albreht že kralj, so pesnitve v zborniku sveži sodobni odmevi dogodkov ter so nastale prav 1437–45. Umetniške cene P.-jeve lat. pesmi nimajo. Tendenca je jasno protihusitska, protipoljska in habsburgofilska. Podmena o »ozki genetični in idejni zvezi« med P.-jevim »literarnim delom in protihusitskim traktatom čeških cisterciancev v Stični« (Burian) ni dokazljiva: takih dogmatičnih katolikov, ki niso imeli nobenih stikov s Stično, a so vendar obsojali husitizem, je bilo gotovo mnogo, v Znojmu pa je mogel P. takšno miselnost, ki je bila obenem v skladu z njegovim političnim konceptom, še pojačiti. Krepko naglašanje lastnega slov. porekla, s katerim P. nekako opravičuje svoj odnos do »svojega (češkega) kralja«, je bilo spričo razvoja jezikovno-kulturne prakse v 15. stol. med izobraženimi ali plemenitimi Slovenci pač že redko, dasi so sem ter tje rabili tudi slov. obrazce fevdnih priseg. Verjetno je, da se je mogel povzpeti P. do take izjave le zato, ker je bival v češkem okolju, kjer je bil položaj slovan. jezika diametralno drugačen kakor na Kranjskem. Znanje slovenščine je izpričal P. tudi z etimološko razlago imena Kazimir = človek, ki kazi mir, v pesmi »Poloni magna dampna fecerunt regno Boemiae (III: Es Kazimir dictus merito destructio pacis | Zlavorum linguis hoc ydeoma notat). Na oblikovanje njegove politične orientacije pa ni imela njegova slovan. zavest prav nobenega vpliva: raduje se nad nesrečo, ki jo je imela »Bohemia fallax« pri Bejdovu (posam. pes.); strastno kopiči očitke proti Poljakom, dasi ve, da so tudi Slovani; za argumentacijo zavednega utrakvist. Čeha proti izvolitvi Nemca za kralja nima nobenega smisla, češ, Avstrijec in Čeh sta brata, nemški kralji, kakor Karel IV., so izkazali Čehom mnogo dobrot, zato se naj Čehi ne vprašujejo, ali bo kralj Nemec, ampak skrbi jih naj edino vprašanje, ali je pravičen (VIII) in ali spoštuje tuje žene in hčere (XI) itd.

Prepisovali so si sodobniki P.-jeve pesmi menda precej radi (cel zbornik je ohranjen v bibl. v Monakovem in v Admontu, prepisi posamez. pesmi tudi drugje). O usodi avtorja po 1445 še niso izsledili nobenega vira. – Prim.: Mareš, Sitzungsber. d. k. böhm. Ges. d. Wissenschaften 1882, 299–304 (tu je ponatisnjena pesem o bitki pri Bejdovu); Huemer Joh., Histor. Ged. aus d. XV. Jahrh., Nic. Petschacher, Mittheil. d. Inst. f. österr. Geschichtsf. XVI, 633 –52 (tu je obj. zbornik I–XV); Kraus, Husítství v lit., Rozpr. české akad. III/45, str. 96–9; Burian V., Po stopách češství, odtis iz Slavije VIII (1928), 11–2; Kidrič, Zgod. I2, 12. Kd.