Petruzzi, Peter (1799–1875)

Petruzzi Peter, filolog in zgodovinar, r. 19. okt. 1799 mizarju v Trstu, u. 20. sept. 1875 na Dunaju. Študiral je prve gimn. razr. 1810(?)–4 v Trstu, poslednja 2 1814 do 1816 in filoz. 1816–8 v Lj. (tu je bil med njegovimi sošolci tudi Blaž Crobath), bogoslovje 1818–21 v Gorici, jus 2 leti v Padovi do 1823, ko se je odločil za prof. poklic. Služil je za gimn. prof. v Zadru 8, a v Lj. 31 let (imenoval ga je odlok 3. avg. 1831, upok. 31. jul. 1862). V Lj., kjer je imel pri sebi mater vdovo (u. 30. maja 1840), a si ustvaril tudi domače ognjišče (por. se je med 1833 in 1835 z Ano Kulovic, ki mu je 6. apr. 1833 rodila nezak. sina Riharda Emila), je bil kot nasled. Čopov strokovni prof. »humanitete«, ki je izmenično z Luko Martinakom v smislu predpisov iz 1818 (Strakosch-Großmann 152) v obeh najvišjih razr. 6-razredne gimn. poučeval vse predmete, in sicer v š. l. 1831/2 v 5., 1832/3 v 6. itd. do zadnjih š. l. po tem sistemu, ko je 1848/9 poučeval v 6. razr. Po reformi gimn. pouka je od š. l. 1849/50 do 1861/2 v višjih razr. poučeval grščino in nemščino, izjemoma tudi zemljepis, propedevtiko, geologijo itd., a izmed prostih predmetov od 1855 dalje ital. in franc. na gimn., prvo od 1854 tudi na realki. Po upokojitvi je še eno š. l. poučeval ital. in franc., avg. 1863 se je preselil na Dunaj, kjer je ob smrti ostavil vdovo, a izmed 9 otrok 2 sina in hčer.

Novi lj. prof. humanitete, po poreklu in osnovni jezikovno-kulturni pripadnosti Italijan, po vzgoji iz 1814–8 v liter.-produktivnem zmislu obenem »Nemec«, po pieteti do učitelja Vodnika in lastni širokogrudnosti uvideven motritelj slov. preporodnih prizadevanj, je bil za svojo službo v predmarčni dobi v mnogoterem oziru prikladna osebnost: apolitičen, neborben in obziren zapozneli prosvetljenec in pristaš franc. janzenistov, poln vzorov, dostopen navdušenju, vedoželjen filolog, a obenem poetično nadarjen, za vse lepo, dobro in pravično vnet in svež estet brez pedanterije, opremljen s široko jezikovno in literarno izobrazbo, a obenem tudi z interesom za realne predmete, »živi leksikon«, a bolj šolnik ko pisatelj, prežet z radostjo nad povratkom v novi okoliš. Lj. prejšnjih šolskih let se je hvaležno spominjal: Vodnik mu je imponiral s svojo osebnostjo in vplival nanj z navajanjem k nem. pesniškim poskusom, Gunz ga je seznanil z Goethejevo poezijo ter ga končno napravil za »Nemca«, t. j. literata, ki je tudi v nem. jeziku oblikoval, Richter ga je navduševal za zgodovino, Hladnik za botaniko, pri Metelku se je učil slovenščine. Izmed jezikov je obvladoval poleg italijanščine še latinščino, grščino, francoščino, angleščino, hebrejščino, novogrščino, hrvaščino in slovenščino. Njegova literarna naobrazba se je raztezala na glavna dela v omenjenih jezikih, njegovo zanimanje pa je veljalo tudi arhitekturi, persp. risanju, vojni znanosti, arheologiji, starim napisom, botaniki, geologiji in geognoziji. Že s 13 leti je delal ital. verze, vsaj že 1815 tudi nemške (epigram o šolski klopi v Vodnik. sp. 13 je menda P.-jeva izvršitev naloge, ki jo je učencem dal Vodnik), a tudi objavil je že bil neke stvari: obrazložbo nekaj vrst iz Lukreca (neznano kje) in več nem. pesmi (LW 1818: Ode auf die Höchsterfreuliche Ankunft S. Maj. Franz I; sonet »Scopoli«; ep »Emona's Erbauung«). Verzifikacija opozarja, da je bil pristaš klasistične poetike.

1831–49 je skušal biti širokogruden učitelj, kakor je bilo potrebno v dobi, ko je imel vsak razr. za vse predmete, izvzemši veronauk, samo enega učitelja. Vkljub interesom za realia je polagal tudi on glavno važnost na pouk »retorike« in »poezije«. Dasi so bile predpisane učne knjige suhoparni priročniki (PL 1907) in čeprav je s prošnjami za izpremembo učnega reda propadel, se mu je vendar posrečilo, da je zainteresiral, edini med tovariši, nekatere učence tudi za znanstvo ter obenem široko vplival na njihovo estetsko izobrazbo, ker je pogodil srečno združitev estetike s filologijo, a antične pesnike primerjal z modernimi, ki so obravnavali isto temo. Šolskega ponašanja apolitika, ki je čital časopise »le historično«, tudi dnevi marčne revolucije niso mogli bistveno izpremeniti; čeprav pa je svojemu 6. razr. priporočil, naj bodo »mirni opazovatelji ob bregu, da ne potonejo v splošni povodnji«, je vendar radi politične ovadbe, v katero je bil razred zapleten, ostal osumljen tudi profesor. – Izpričano je, da je P. že pred 1848 »gojil tudi (kranjsko) domovinoznanstvo kot osnovo vseh državljanskih čednosti ter navajal učence k poznavanju lastne dežele in lastnega naroda, njene zgodovine in prirode«. Sličnemu namenu je služila tudi večina »pridnostnih nalog«, ki so jih v lat. in nem. jeziku izdelovali učenci doma na učiteljevo željo, a po lastnem izboru: »pesmi, narodne pripovedke, topografični sestavki, zemljevidi, risbe«. Isti dobi pripada tudi poročilo P.-jevega učenca, ki »se je spominjal, kako jim je Gundulićeve verze s pesniškim navdušenjem recitiral« (LW 1880). Ker je nedvomno že takrat imel smisel za prizadevanja slov. preporoditeljev, ki so, kakor Vodnik, »imeli za svojo nalogo, vplivati na duhovno izobrazbo naroda, plemenito oblikovanje narodnega čuvstva in izboljšanje jezika« (Vod. sp.), je verjetno, da se je tudi P., kakor prej Čop in istodobno Martinak, pri razlaganju antičnih in nemških pisateljev oziral semtertje že 1831–48 tudi na sloven., dasi je tak ozir šele za dobo po marcu 1848 izpričan: svojim učencem »čital je o sredah in sobotah poleg nemščine takrat časih kaj iz Vodnika (Veršac, Na moje rojake, Moj spominek), iz Prešerna (V spominj Val. Vodnika), iz Gundulićevega Osmana in iz Koseskega, iz čigar Device Orleanske so nekaj celo igrali v šoli, itd.« – Objavil ni P. vso to dobo menda nobene pomembnejše stvari. – Med njegovimi učenci so bili do gimn. reforme n. pr.: Franc Svetličič (1831–3), Mir. Vilhar (1833–5), K. Dežman (1835–7), Urban Golmajer (1837 do 1839), Avg. Dimitz (1841–3), Jožef Marn (1847–9). Marn (1875) in menda Dežman (1880) sta objavila svoje spomine nanj: imponiral je obema, a drugemu je bil bližji. – Izven šole mu je pripadla v tej dobi posebna vloga pri Crobathovih. V hišo svojega sošolca je zahajal morda že od vrnitve v Ljubljano, a v šol. l. 1843/4 je postal pri Crobathovih važen činitelj, ker je imel v 5. razr. med učenci advokatovega sina Ludovika, privatno pa poučeval Ludovikovo sestro Luizo (poznejšo Pesjakovo) najprej v italijanščini in francoščini, a nekako od konca febr. 1844 naprej, ko je iz njenih pesniških prvencev »spoznal njeno (pesniško) nadarjenost« ter jo vnemal za nadaljevanje, tudi v nekem »postranskem študiju«, ki je obsegal najbrž poetiko. Luizina pesem »An Professor Petruzzi« z dne 2. jul. 1848, ki naglaša, da je »vzbudil slabo (pesniško) iskro v (njenih) prsih«, je ostala v rokopisu (v Drž. knjiž. v Lj. Ms. 488, III, 1, 3).

Po 1849, ko ga je imel za grščino ali nemščino v nekaterih razredih vsak dijak, ki je v Lj. obiskoval višjo gimn., slovenska mladina menda zanj ni bila več tako navdušena kakor pred revolucijo. Levstiku je bil v spominu kot profesor, ki »sicer ni dostikrat mož«, Stritarju kot »pohleven možicelj«. Vendar se je tudi v tej dobi vsaj enkrat izkazal: 1854, ko je prof. Reichelu pomagal vreči Globočnikov predlog za izključitev Stritarja, ki je v razredu čital Levstikova pisma. Njegova publicistika se je zdaj prav za prav začela, kajti zadnji dobi njegovega učiteljevanja pripadajo: Ideen zu einer Abhandlung über das Epos (izv. lj. gimn. 1851: odstavek iz njegovih šolskih predavanj, ki obravnava Ilijado, Eneido in Nibelungenlied); ital. oda v pozdrav cesarju ob obisku 1856 (Fest-Album 1856); Vodnik und seine Zeit (Vodnikov spom. 1859). Tudi javna popularna predavanja je imel, za katera je dal iniciativo dr. Ißleib: 1858 o humorju, 1859 o estetiki vojne, 1860 o igri, 1861 o ljubezni. V razglasu poslednjega predavanja ni smel povedati, da gre za ljubezen, a obravnaval je temo tako, da je bila ž njim zadovoljna tudi številna prisotna duhovščina. – Prva leta po upokojitvi je postal zelo marljiv sotrudnik MHK, a članki, ki jih je pošiljal po večini že z Dunaja, so vsi iz področja, v katerem se je vbadal tudi njegov učitelj Vodnik: Über röm. Inschriften (1863); Die röm. Bauwerke auf der Laib. Ebene (1864); Über die Schallgefäße in der Kirche zu Pleterjach in Unterkrain (1865); Epigraph. Berichtigungen (1865); Gesch. Krains mit Rücksicht a. d. angrenz. Länder z. Römerzeit (1865); Die Gegend von Wernegg zur Römerzeit (1866). Tej dobi pripada tudi objava članka o vzajemnosti slovanskih z drugimi sorodnimi jeziki, ki ga je P. nemški napisal, a Marn »slovenski predelal in pomnožil« (lj. izv. 1864). Na Dunaju je pošiljal doneske o arheol. najdbah na Kranjskem dr. Frid. Kennerju za »Archiv für Kunde österr. Geschichtsquellen« ter objavljal tudi ital. članke: Guerra dei Romani contro gl' Istri (v mes. »Mente e cuore«, ki ga je izdajal Odoardo Weiß) itd.

Spisi, ki jih je objavil P., pričajo sicer o veliki avtorjevi razgledanosti, a znanstvenih mejnikov ne pomenijo. Trajno vrednost za Slovence ima le njegov oris Vodnikove osebnosti in dobe, ki sloni v glavnem na lastnih spominih in le deloma na izporočilih drugih sodobnikov. Dolga vrsta mož, ki jih mora kranjska liter. in kulturna zgod. imeti v evidenci, dobi v P.-jevem članku kako novo avtentično osvetljavo: Agapito, Bedenčič, Graf, Gunz, Koseski, Miklaučič, Nodier, Peesenegger, Penzel, Pinget, Janez Kriz. Pohlin, Zoisov mineraloški pomočnik Simon Prešern, Richter, Vodnik, Wagner, Wondraschek, Zelli, Zois. Isto velja tudi za nekatere strujne oznake: vpliv »svobodnejšega cerkvenega gibanja, ki se je začelo na Francoskem« ok. 1650 (janzenizem), stremljenje pripadnikov raznih jezikovno-kult. sfer po »harmon. sodelovanju« itd. Zlasti važna je osvetljava Vodnikove osebnosti, ker pomaga postaviti v pravo luč Kopitarjeve izpade. Med P.-jeve znanstvene uspehe je treba šteti tudi prvo znanstveno usmeritev Alfonsa Müllnerja: ta bivši njegov učenec se je lotil namreč 1863 pod P.-jevim vodstvom arheoloških in epigrafskih študij. – Prim.: »Juventus« lj. gimn. 1814–6; v arhivu hum. gimn. v Lj. rkp. kat. gimn. 1814–6, 1831–63, lic. 1816–8; Kranjski ur. šem. 1832–49; Jber. lj. gimn. 1850–64, zlasti 1851, 1863 (33), 1864 (15–22, 35); Vodnikov spom. 9–12; Triglav 1866, 72; Marn, S 1875, št. 113; LW 1880 št. 12–13 (Dežman?); Cimperman, LZ 1881, 376; Gratzy, Rep. 11, 62; Grafenauer, ZMS 1909, 262; Lončar, NZ 1910, 125; Erjavec, Starejše pesnice in pisateljice (Lj. 1926), 250, 252; Pirjevec, Levstik. pisma 262, 264; Žigon, DS 1933, 510–2; Kidrič, LZ 1934, 56–7; LZg 9. maja 1840 (materina smrt); Binder, Gesch. d. Staatsrealsch. Lb 1902, 133, 135, 149, 152, 169; krstne matrike pri Šenklavžu, Sv. Jakobu in frančiškanih v Lj., mrl. pri Šenklavžu. Kd.

PETRUZZI Peter, jezikoslovec in zgodovinar, r. 19. okt. 1799 v Trstu v mizarski družini, u. 20. sept. 1875 na Dunaju. Prve štiri gimn. razr. je dovršil v Trstu, poslednja dva in filoz. v Lj. (1818), bogoslovje v Gor. (1818–21), pravo v Padovi (dve leti), ko se je odločil za prof. poklic. Prvih 8 let je učil v Zadru, nato 31 v Lj. (3. avg. 1831 do 31. jul. 1862), po upokojitvi se je avg. 1863 preselil na Dunaj. V Lj. je imel pri sebi mater vdovo (u. 30. maja 1840), okr. 1833 se je poročil z Ano Kulovic, ki mu je dala 9 otrok (ob P-evi smrti sta bila živa še 2 sinova in hči). V Lj. je dobil P. mesto M. Čopa, ki je odšel v Licejsko knjižnico za knjižničarja. Poučeval je v zadnjih dveh razr. vse predmete razen verouka, in sicer izmenično: eno leto v 5. razr., drugo v 6. Izmenjaval se je s prof. Lukom Martinakom, ki ga je opisal Matija Valjavec. Po šol. reformi 1849/50 je poučeval v istih razr. gršč. in nem., izjemoma tudi druge predmete. Od 1855 je poučeval kot neobvezna predmeta ital. in franc. od 1854 ital tudi na realki. Po upokojitvi je še eno leto poučeval ital. in franc. – P. je bil po jezikovni in kult. pripadnosti Slov. in Ital., po šol. izobrazbi in drž. usmerjenosti Nemec, torej človek, kakršnih je bilo več v tedanji večnarodni avstr. monarhiji (npr. trž. baron Žiga Zois). Po značaju in prepričanju je bil nepolit., neborben in obziren razsvetljenec, poln vzorov, dostopen za navdušenje, vedoželjen jezikoslovec, a obenem pesniško nadarjen in vnet za vse lepo, dobro in pravično. Imel je obširno jezikovno in liter. izobrazbo, istočasno pa se je zanimal tudi za realne predmete. Sodobniki so o njem trdili, da je bil »živi leksikon«. Izmed jezikov je obvladal slov., ital. in nemšč. že iz mladih let, lat., staro in novo gršč., franc., angl., hrv. in hebrejšč. Glavna tuja dela je bral v izvirnih jezikih, zanimal pa se je tudi za arhitekt., arheolog., perspekt. risanje, vojno znanost, stare napise, botaniko, geologijo in geognozijo. Že s 13 leti je pisal ital. verze, Val. Vodnik ga je vpeljal v nem. poezijo, v LW 1818 je priobčil nem. pesmi: Ode auf die Höchsterfreuliche Ankunft S. Maj. Franz I., sonet Scopoli, ep Emona's Erbauung. Te pesnitve kažejo, da je bil pristaš klasicistične poetike. Ker je bil P. nepolitičen, ga tudi dnevi marčne revolucije 1848 niso bistveno spremenili. Svojemu 6. razr. je priporočal, naj bodo »mirni opazovatelji ob bregu, da ne potonejo v splošni povodnji«. Vendar pa so razred in prof. ovadili in je imel nekaj časa težave. Že pred 1848 je »gojil tudi (kranjsko) domovinoznanstvo kot osnovo vseh državljanskih čednosti ter navajal učence k poznavanju lastne dežele in lastnega naroda, njene zgodovine in prirode«. Istemu namenu so služile tudi »pridnostne naloge«, ki so jih po prof. naročilu izdelovali učenci doma v lat. in nem. po lastni izbiri: pesmi, narodne pripovedke, topografski sestavki, zemljevidi, risbe. Neki njegov učenec poroča, da se spominja, »kako jim je Gundulićeve verze s pesniškim navdušenjem recitiral« (LW 1880). Poznanstvo z Vodnikom ga je zbližalo s slov. preroditelji, ki so hoteli vplivati na duhovno izobrazbo in izboljšati jezik. Verjetno se je pri razlaganju antičnih in nem. pesnikov oziral tudi na slov., saj sta tako delala že prej Čop in tedaj Martinak. Po letu 1848 pa je izpričano, da je svojim učencem bral »ob sredah in sobotah poleg nemščine takrat časih kaj iz Vodnika (Veršac, Na moje rojake, Moj spominek), iz Prešerna (V spomin Val. Vodnika), iz Gundulićevega Osmana in iz Koseskega, iz čigar Device Orleanske so nekaj celo igrali v šoli«. V šoli je tako vplival na vse poznejše kult. delavce, zunaj šole pa je imel velik vpliv v hiši dr. Blaža Crobatha, svojega bivšega sošolca. V šol. letu 1843/44 je učil v 5. razr. odvetnikovega sina Ludovika, zasebno pa je poučeval Ludovikovo sestro Luizo (poznejšo Pesjakovo) najprej v ital. in franc. od febr. 1844 tudi v poetiki, ker je iz rojenih pesniških prvencev spoznal pesniško nadarjenost ter jo vnemal za nadaljnje delo. Luizina pesem An Professor Petruzzi z dne 2. jul. 1848 je ostala v rkp. (NUK, rkp. odd.). Tedaj je P. gotovo srečeval pesnika Prešerna, ki je prav tako zahajal v Crobathovo hišo in pomagal njegovi hčerki Luizi pri pesniških korakih. Po nastopu Bachovega absolutizma je postal P. še previdnejši. Slov. mladina menda ni bila zanj več tako navdušena kot pred marčno revolucijo, zlasti kritična sta bila do njega bojeviti Levstik in Stritar. Prvemu je ostal v spominu kot prof., ki »sicer ni dostikrat mož«, Stritarju kot »pohleven možicelj«. Vendar pa se je prav pri Stritarju P. izkazal za pogumnega moža, saj je dosegel, da v prof. zboru niso sprejeli predloga kateheta Globočnika, ki je zahteval Stritarjevo izključitev iz šole, ker je v razr. bral na glas Levstikova pisma. – P. je veliko pisal, predvsem iz domovinoznanstva. Uporabljati je moral nem., ker je bila uradni jezik ne samo v šoli in njenih publikacijah, ampak tudi pri Zgodovinskem društvu, ki je izdajalo svoje glasilo Mitteilungen. Važnejše razprave so: Ideen zu einer Abhandlung über das Epos (izv. lj. gimn. 1851); ital. oda v pozdrav cesarju ob obisku (Fest-Album 1856); Vodnik und seine Zeit (Vodnikov spomenik 1859); Über röm. Inschriften (MHK 1863); Die röm. Bauwerke auf der Laib. Ebene (tam 1864); Über die Schallgefässe in der Kirche zu Pleterjach in Unterkrain (tam 1865); Epigraph. Berichtigungen (tam 1865); Geschichte Krains mit Rücksicht a. d. angrenz. Länder z. Römerzeit (tam 1865); Die Gegend von Wernegg zur Römerzeit (tam 1866). Iz te dobe je tudi objava članka o vzajemnosti slovanskih z drugimi sorodnimi jeziki, ki ga je P. napisal v nem., a Marn »slovenski predelal in pomnožil« (Izv. lj. gimn. 1864). Na Dunaju je pošiljal doneske o arheol. najdbah na Kranjskem dr. Frid. Kennerju za Archiv für Kunde österr. Geschichtsquellen, objavljal pa je tudi ital. članke: Guerra dei Romani contro gl'Istri (mes. Mente e cuore, ki ga je izdajal Odoardo Weiss) idr. Za Slov. ima trajno vrednost le njegov oris Vodnikove osebnosti in dobe, ki sloni v glavnem na lastnih spominih; tu je osvetlil tudi dolgo vrsto tedanjih kult. delavcev.

Prim.: F. Kidrič, SBL II, 327–29 in tam navedena liter.

Ur.