Petrič, Jožef (1877–1935)

Petrič Jožef, časnikar, r. 15. marca 1877 v Vrhovem pri Radečah, u. 19. apr. 1935 v Lj., je dovršil filozof. študije na Dunaju ter bil nato nekaj časa za gimn. suplenta v Lj. in na Dunaju, a je to službo opustil in prevzel mesto vzgojitelja pri grofu Herbersteinu na Dunaju. Ob izbruhu evropske vojne 1914 je bil po Herbersteinovem posredovanju dodeljen voj. tisk. uradu, kjer je mnogo občeval z inozemskimi, zlasti ameriškimi časnikarji. To so mu avstr. vlastodržci zamerili in ga odrinili kot prostaka na koroško fronto, kjer je ostal do konca vojne. Po zlomu Avstrije se je docela posvetil časnikarskemu poklicu. Vstopil je najprvo v presbiro v Beogradu, deloval nato nekaj časa v uredništvu Napreja, bil urednik Avtonomista za vso dobo izhajanja (11. apr. 1921–14. nov. 1924), prešel 1925 k S, potem k Ndk, KL in Jsln in od 1933 spet v uredništvo S; poleg tega je mnogo dopisoval v češke in dunajske revije. Odločno in dosledno se je ustavljal vsaki okrnitvi slov. narodne samobitnosti in zahteval popolno priznanje slov. naroda kot politične enote. Čeprav živeč v skromnih razmerah, se ni maral udinjati nobeni polit. stranki in si je ohranil svobodo svojega gledanja na svet do smrti. Bil je izredno duhovit, ostroumen in široko razgledan pisec, mojster satiričnih podlistkov in hudomušnih kramljanj, toda brez osebne žaljivosti; kadar pa je bilo treba, je tudi v uvodnikih izvrstno obravnaval težke politične probleme. Njegov slog je bil gibčen in prijemljiv, njegov jezik vseskozi naroden in do zadnjega izbrušen; v tem pogledu je ostal kot pravi Levstikov naslednik nedosežen med novejšimi slov. časnikarji. – Prim.: J 1935, št. 139; S 1935, št. 139 (slika), 140. Ara.