Peters, Karel Ferdinand (1825–1881)

Peters Karel Ferdinand, geolog, r. 13. avg. 1825 kot sin kmetijskega strokovnjaka in oskrbnika graščinskega posestva na gradu Liebshausen na zahodnem koncu češkega Sredogorja, u. 7. nov. 1881 v Gradcu. Za doktorja medicine je promoviral na Dunaju 1849. Postal je sekundarij in hkrati asistent pri prof. Oppolzerju. Ker je pa čutil čedalje večje nagnjenje do geologije, ki se je z njo bavil že na dunajski univerzi, je po enem letu pustil asistentsko mesto in šel okt. 1850 na kmetijsko realno šolo v Gradec, kjer je poučeval naravoslovne predmete. Tu je P. napisal svojo prvo geološko razpravo »Beitrag zur Kenntniss der Lagerungsverhältnisse der oberen Kreideschichten an einigen Localitäten der östlichen Alpen« (Abh. d. Geol. R. A. Wien, I, 1852, 1–20). Delo je vzbudilo tako pozornost, da je bil spomladi 1852 poklican v drž. geološki zavod na Dunaju. Tu je deloval kot geolog do jeseni 1855. Uspehi, ki jih je dosegel pri svojem znanstvenem delu, so mu pripomogli, da je kmalu po prihodu na Dunaj postal docent za petrografijo na tamkajšnji univerzi. V začetku šol. leta 1855 je bil imenovan za profesorja mineralogije na univerzi v Budimpešti. Zaradi političnih sprememb je moral 1861 zapustiti Budimpešto ter odšel na Dunaj, kjer je začel ponovno predavati na tamkajšnji univerzi. L. 1864 je bil poklican na graško univerzo za profesorja mineralogije in geologije, kjer je ostal do svoje smrti.

Kot geolog drž. geološkega zavoda na Dunaju je sprva deloval v I. sekciji pod vodstvom šefa-geologa Franca Foetterleja in geološko kartiral na Gornjem Avstrijskem, v Češkem lesu in na Salzburškem, v poletnih mesecih 1854 in 1855 pa v III. sekciji pod vodstvom šefa-geologa Marka Vincenca Lipolda (gl. članek) južno Koroško, Gorenjsko in najsevernejši del Goriške. Predvsem je raziskal porečje gornje in srednje Krke, okolico Osojskega in Vrbskega jezera, vzhodni del Ziljskih Alp z Dobračem, Karavanke in Triglavsko pogorje. Zahodne Karavanke je kartiral nekako do črte Podgorje-Sava pri Jesenicah v celoti, vzhodno od tod do štajerske meje pa le njih južno pobočje. Napisal je obširno poročilo o tem kartiranju, opremljeno s številnimi profili (Bericht über die geologische Aufnahme in Kärnten 1854, Jb. d. Geol. R. A. Wien, 6, 1855, 508–80; Geologische Aufnahme in Kärnten im Sommer 1855. Ibid., 6, 1855, 883–4; Die Umgebung von Deutsch-Bleiberg in Kärnten. Ibid., 7, 1856, 67–89; Bericht über die geologische Aufnahme in Kärnten, Krain und dem Görzer Gebiete im Jahre 1855. Ibid., 7, 1856, 629–91). V poljudni obliki je o tem objavil članek v glasilu planinskega društva na Dunaju (Ein Blick auf die Karawanken und die Hauptkette der julischen Alpen, Mitt. d. Alpenver., 1. H., Wien 1863). Kot rezultat teh raziskovanj je izdal manuskriptno geološko karto lista Radovljica v merilu 1:144.000, skupno z Lipoldom pa enako karto lista Celovec-Beljak.

Zadnja leta je bilo njegovo delo po težki bolezni, ki se je začela kazati 1865 kot posledica nesrečnega padca na neki ekskurziji, močno ovirano. L. 1868 je predaval v Gradcu v naravoslovnem društvu za Štajersko o geoloških razmerah v okolici Rogaške Slatine in pojasnil zvezo med mineralnimi vrelci in geološko zgradbo. Kratka vsebina tega predavanja je bila ponatisnjena v društvenem glasilu (Mitt. d. Naturwiss. Ver. f. Steiermark, 1870, LXXXIV–LXXXV). Pisal je tudi o vrelcih Rimskih toplic in Laškega ter o premogovniku Brezno pri Rimskih toplicah (Vhdl. d. Geol. R. A. Wien, 1871, 252–3). O zdravilnih vrelcih Rogaške Slatine in drugih štajerskih zdravilišč, ki so ga kot nekdanjega zdravnika še posebej zanimali, je še pozneje večkrat pisal (Clar Ilwoff-Karl F. Peters, Mineralquellen und Kurorte v knjigi Graz, Geschichte und Topographie der Stadt und ihrer Umgebung. Graz 1875; Über Methode der Geologie und deren Anwendung in der Praxis der Sanitätsbeamten und Badeärzte. Ein Cyclus von Vorlesungen, gehalten an der Grazer Universität. Graz 1879, 78–9, 84–5). Raziskoval je tudi foraminifere v dachsteinskem apnencu z raznih alpskih nahajališč, tako tudi s Triglavskega pogorja, ter sklepal na globinske razmere morja, ko je v njem nastajal ta apnenec (Ueber Foraminiferen im Dachsteinkalk. Jb. d. Geol. R. A. Wien, 13, 1863, 293–8). Njegova bolezen je tako napredovala, da je slednjič popolnoma ohromel. Kljub temu je še ostal na svojem mestu in predaval, dokler ga smrt ni rešila hudega trpljenja. – Prim.: Car., 45, 1855, 128; ibid., 47, 1857, 16, 36, 64, 84, 96, 116; LZg 1881, št. 256; Vhdl. d. Geol. R. A. Wien, 1881, 309–10; Jb. d. Geol. R. A. Wien, 31, 1881, 425–30 (z bibliografijo); Neues Jb. f. Min. etc., I, 1882, 335–6. I.R.