Peternelj, Metod (1888–1956)

Peternelj Metod, intarzist, r. 10. sept. 1888 v Cerknem. Po poklicu učitelj. V risanju ga je poučeval Saša Šantelj. Slikarskih strok. šol nima. Z vso vnemo se je posvetil intarzijski umetnosti ter se v tej stroki od 1917 dalje krepko razvijal in dvignil na odlično višino. Razstavil je med 1. svet. vojno v Gradcu, po njej pa v Gorici, na Reki, v Milanu in Firenzi. Italijanska kritika (A. Morassi) ocenja P.-a zelo pohvalno ter mu priznava, da intarzijske umetnosti ni samo dvignil na nekdanjo višino, marveč jo je tudi izpopolnil in moderniziral. – Prim.: K. Širok v Luči (Trst) II, 59. Stl.

PETERNELJ Metod, učitelj, glasbenik, pevovodja, intarzist, šahist, r. 10. sept. 1888 v Cerknem, u. 22. jul. 1956 prav tam. Oče Franc je imel v Cerknem pet hiš, gostilno pri Firbarju, mesnico z ledenico in barvalnico za tekstil, mati Marija Peternelj, najbližja sorodnica, da je morala dobiti za cerkv. poroko dovoljenje papeža Leona XIII., gospodinja. Po očetovi zgodnji smrti (1890) je mati dala v najem premoženje stricu Petru, ki pa ga ni znal upravljati, ampak je propadlo, s štirimi sinovi pa se je preselila v Gor. in preživljala družino s tem, da je sprejemala študente na hrano. P. je odšel šele s 17. leti v gor. gimn. in dovršil prve tri razr. 1908. Ob sobotah pop. je obiskoval pouk risanja in slikanja na gor. učit. pri prof. Guaizu. Bil je tako nadarjen, da so ga občudovali sošolci in prof. Prvi razr. učit. je dovršil v Kopru, ostale tri v Gor. in maturiral 1912. Prvo učit. službo je dobil v Planini pri Cerknem. Od 15. febr. 1915 do 6. jun. 1918 je bil vojak v prvi svet. vojni na soškem bojišču, kjer je hudo zbodel in se zdravil v bolniš. v Lj. in Ptuju, končno v sanatoriju Lassnttzhoche pri Gradcu. Po vojni je ponovno učil v Planini, od 1919–28 pa je bil voditelj na šoli v Cerknem. Učit. izpit je napravil šele 1921 v Tolminu. V Cerknem je poskusil odpreti podružnico GlasbM iz Trsta, a so mu poskus onemogočili. Sam je dobro igral violino. Od okt. 1928 do 1. jul 1931 je poučeval v Ripoli-Montecchi (Umbrija), od 1931–33 je bil ponovno na bolniškem dopustu v bolnišnicah Gornje It. 1933 se je odpovedal učit. službi, ker so ga silili v faš. stranko. Tako je ostal doma brez službe do konca druge svet. vojne. Kljub bolehnosti je deloval na različnih kult. področjih: vodil je pev. zbore, sodeloval pri učit. pev. zboru Srečka Kumra, ustanovil godbeni krožek v Cerknem, bil odb. pri Kmečki posojilnici. Vse njegovo delo so strogo nadzorovali in trikrat je bil zaprt po več mes. Med zadnjo vojno mu je hiša pogorela, in da je preživljal svojo družino (žena, sin Vid in hči Ana), je prodajal slike in idrijske čipke. Pomagal si je tudi s fotografiranjem, toda dolga leta je moral čakati na uradno dovoljenje, ker se niso zanesli nanj, da bi ne fotografiral vojaških naprav. Po zadnji vojni je učil na cerkljanski gimn., vendar mu niso hoteli priznati let 1933–45, čeprav je dokazal, da je bila tega kriva faš. oblast in da ni hotel z njo sodelovati. P. je bil odločen nasprotnik faš. raznarodovanja, vendar je vedno zagovarjal idejo, naj se borijo proti temu z razumom in ne z revolucijo. – P. se je vse življenje ukvarjal tudi s slikarstvom. Na učiteljišču ga je poučeval Saša Šantelj, nato se je z vso vnemo posvetil intarzijski umetnosti in se od 1917 dalje krepko razvijal in dvignil na odlično mesto, presegel je srednjeveški vrhunec te vrste umetnosti. Les si je znal pridobiti iz vseh delov sveta, da so bile slike res naravnih barv. Med prvo svet. vojno je razstavljal v Gradcu, po njej pa v Gor., na Reki, v Milanu in Firencah. Ital. kritika (slikar in kritik Ant. Morassi) mu priznava, da intarzijske umet. ni samo dvignil na nekdanjo višino, marveč jo je tudi izpopolnil in moderniziral. Svoje intarzije je prodajal v Sev. in Juž. Ameriko, It. in Jslo, pri prodaji v tujini pa so ga tudi okradli. Le malo slik je ostalo doma, npr. Na griču in Moja žena.

Prim,: SBL II, 324; Anagraf. urad. Cerkno; podatki hčere Ane, por. Štucin; V. Vodopivec, JAlm III, (1925–30), 57–59, 84; K. Širok, Luč II, Trst 1928, 57–59; Vilhar, 77; Jelerčič, 133; Šavli, PDk 24. nov. 1977 s sl.

Mk