Petaz, Leopold Jožef Hanibald, grof (1703–1772)

Petaz(zi) Leopold Jožef Hanibald grof, škof tržaški in lj., r. 18. jul. 1703 na Dunaju grofu Andelmu Ant. P.-ju in Ani Mariji r. grofici Schrattenbach, u. 28. nov. 1772 v Lj. Bil je potomec tržaških patricijev (slov. Petačev?), ki so v 1. pol. 17. stol. dobili baronstvo in grofovstvo ter imeli tudi v takratni Kranjski posestva, n. pr. Novigrad (Castelnuovo), Završnik (Schwarzenegg) itd. Za duhovniško karijero so ga določili pač kot mlajšega sina. Študiral je morda na Dunaju, v mašnika posv. 7. jul. 1726 v Senju, kjer je bil menda kak njegov sorodnik častnik, nadaljeval študije v Padovi, kjer je 7. avg. 1727 postal doktor bogosl. Da je na lestvici cerkvenih služb hitro napredoval, je bila pač tudi zasluga lj. škofa grofa Fel. Schrattenbacha, ki je bil menda njegov stric: bil je vsaj že 1733 kanonik in stolni dekan lj. ter postal 1740 škof tržaški (škof. proces od 22. marca do 13. jul., papeževa potrditev 30. sept.), a 1760 škof lj. (15. dec. 1760 ga je papež »razrešil vezi trž. škofije ter ga premestil k lj. cerkvi«, ki jo je vzel v posest 1761).

Naslednik lj. škofa grofa Ernesta Attemsa pripada onemu tipu škofov na Slovenskem iz plemiških vrst, ki so bili za svoje dostojanstvo dolžni večjo hvalo poreklu in zvezam kakor pa sposobnostim, kajti močna in iniciativna osebnost ni bil, ampak bolehen povprečnež, ki je zgodovino svojih vladikovin bolj doživljal kakor ustvarjal. Dobi njegovega škofovanja v Trstu pripada ukinitev oglejskega patriarhata in bula 14. apr. 1752, ki je podredila trž. škofijo goriškemu nadškofu, a njegovi lj. dobi začetek jožefinskega urejanja razmerja države do cerkve. Medtem ko je v Avstriji vpliv janzenizma rastel (prim. čl. o Herbersteinu), se je P. vse tesneje oklepal redovniške, torej nasprotne struje. Zlasti dragi so mu bili lj. diskalceati: k njim je zahajal na oddih, a njihovega priorja o. Jožefa a S. Hilario Hermanna, ki je bil tudi Dunajčan, je napravil za svojega dvornega teologa in ga pritegnil povsem v svojo bližino. Med kanoniki, ki so bili še sami plemiči, je imel za upravo škofije slabo oporo, a bila je pač tudi posledica njegove bolehnosti, da štajerskih goratih župnij, ki svojega škofa že nekako izza 1746 niso videle, tudi on ni obiskal in da s stanjem v njegovi škofiji cesarica ni bila zadovoljna. Že 1764 je postajalo aktualno vprašanje, da mu pošljejo koadjutorja. V pismu 19. marca 1764 je bratu, ki je bil v Lj. general, še poročal, da se to morda ne zgodi, a končno je le dobil koadjutorja v osebi nekega grofa Dauna. Ko je Daun u., so P.-ja z zvijačo pridobili, da je ok. jul. 1769 sam prosil, naj mu pošljejo za njegovega naslednika grofa Karla J. Herbersteina. Proti novemu koadjutorju je sicer P. do smrti trdovratno branil svoje stališče, vendar ni mogel preprečiti, da ne bi bil Herberstein že v dobi svojega koadjutorstva začel rahljati tal za korenite janzenistične reforme v lj. škofiji.

Publicistiki za uradno-cerkv. in nabožne potrebe svojih škofij s slov., nem. in ital. verniki je posvečal P., ki je slovenščino pač jedva obvladoval, le malo več pažnje kakor večina njegovih prednikov med Slovenci, izvzemši Hrena. V Trstu, ki je od 1752 imel svojo tiskarno, so izšla na škofov ukaz 1756 »Officia propria sanctorum«, dočim je bil prvi tržaški tisk, ki je imel tudi nekaj slov. besedila, namreč »Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica« 1757, plod jezuitske vneme Lovrenca Pogačnika. Na povelje lj. škofa so tudi 1761 do 1772, kakor že od 1665 dalje, tiskali lat. cerkveno pratiko vladikovine, medtem ko so bila izdanja s slov. teksti, pri katerih bi človek pričakoval neko oficialno in smotrno iniciativo lj. škofa, po večini nadaljevanje tradicije iz trgovske špekulacije ali plod privatne vneme in uvidevnosti ter le izjemoma odmev vladikove zamisli: na potrebo slov. prevoda biblije v smislu kat. smernic iz 1757 je mislil le Pohlin; lekcionar so natisnili 3 krat s P.-jevim dovoljenjem, a v tiskarjevi založbi in pač na založnikovo iniciativo (1764 in 1768 4. in 5. izdajo Paglovčeve redakcije, 1772 prvo Pohlinove); postne evangelije, ki doslej niso bili prevedeni, je spravila v tiskarno pač vnema prevajalčeva (»Evangelia na vse dni v' svetimo posto, iz Letinske na Windiš spraho preložene« 1768 v Egerjevo tiskarno vnema neznanca, »Svete postne Evangeljume« 1771 v isto tiskarno vnema Pohlinova); Rituale Labacense so 1767 natisnili »na ukaz« P.-jev (gre za 2. izd., ki se tudi v slov. tekstih le malo razlikuje od 1., »na ukaz« škofa Kuenburga 1706 prirejene), dočim so za nove izdaje priročnika »Compendium Ritualis labacensis« še vedno skrbeli jezuitje (trž. izdaja 1771 je ponatis Pogačnikove, lj. 1772 je priredil Inoc. Taufferer); za katekizem so skrbeli prireditelji lekcionarja, jezuitje (pač oni so prirejali nove lj. izdaje Parhamerjevega katek. ok. 1761², 1762³, 1766⁴, 1770⁵) ter disk. Pohlin; lj. škof. cerkvena pesmarica se je razvijala v glavnem še vedno po volji prireditelja lj. lekcionarja, nove tekste so prispevali v območju lj. škofa po svoji izberi prireditelji Parhamerjevega katekizma in Pohlin. Ob takem odnosu poslednjega lj. škofa pred janzen. reformo do pomnoževanja glavnih tekstov za potrebe dušnopastirske službe med Slovenci ne more presenetiti, da so za ostale slov. nabožne tekste izmed duhovnikov in založnikov lj. škofije skrbeli tudi 1761–72 posamezniki po vsej priliki brez sodelovanja usmerjajoče volje lj. škofa: za nove molitvenike neznani prireditelji (Sveta inu zlo nucna viža sveto mašo slišati 1762; Čuvaj te duše 1760–5; Hitra inu gladka pot proti nebesam 1764, 1767) in Pohlin; za prevod križevega pota, ki ga je laški napisal o. Leonardo da Porto Maurizio, o. Severus Sever; za prva posamezna življenja svetnikov morda jezuitje (Zapopadik andohti s. Alojziusa 1762) in Pohlin; za pobožna premišljevanja neznanec (prevod Manove knjižice »Ta srečna inu nasrečna večnost« 1768²), Redeskini in Pohlin; za ponatise nekaterih Paglovčevih in Kastelčevih stvari menda knjigarji. P.-jeva zasluga pač ni bila, če je bila meniška struja ob Herbersteinovem nastopu tako založena s slov. knjižnimi pripomočki, da so jo novi škof in njegovi pomočniki šele čez več let utegnili s knjigami janzen. smeri paralizirati. — Prim.: Šemat. lj. škof. 1843, 19; Jellouschek, MHK 1852, 37; Wurzbach XXII; Dimitz IV, 84; Marn XXII, 49; M. S., Rodbine Petazzi, Strassoldo, Coronini, IMK 1893, 37; J. Witting v Jb. d. k. k. herald. Gesellsch. Adler 1894, pos. odt. 51; Steska, IMK 1909, 167; Gruden 963; isti, Čas 1916, 123, 178; F. Babudri v Archeografo Triestino 1921, 230; Fr. Ušeničnik, BV 1924, 6–7; M. Premrou, Serie documentata dei vescovi triestini dei secoli XV–XVIII, 16–18, 31, 93–8; Steska ZUZ 1926, 36 (P.-jeve slike v Lj. ni; slika v škof. dvorcu z nap. Leop. P. predstavlja šk. Rabatto); Stelè, Polit. okr. Kamnik I, 114 (slika v K. 1785, danes izgubljena); med Herbersteinovo koresp. v lj. škof. arhivu P.-jevo pismo bratu generalu 19. marcu 1764, cesarici pred 29. jul. 1769, po 27. marcu 1770, nekemu baronu po 8. apr. 1770, cesarici po 8. nov. 1770, a iz pisem P.-ju Kolowratovo 29. jul. 1769, glavarja Auersperga 23. avg. 1770, Joh. Magerja 22. sept. 1770, Kolowratovi 31. avg. in 13. nov. 1771. Kd.

PETAZ(ZI) (Petats) de, grof Leopold Jožef (Anton) Hanibald, škof tržaški in ljubljanski, r. 18. jul. 1703 na Dunaju grofu Adelmu Antonu (de) P-ju in Ani Mariji grofici (de) Schrattenbach, u. 28. nov. 1772 v Lj. in pokopan v lj. stolnici. Izhajal je iz tržaške patricijske rodbine, ki naj bi ali v 12. stol. prišla s Kranjskega v Trst in bi se prvotno pisala Petač, ali pa naj bi bila hrv. porekla, na kar bi spominjal tudi P-ijev grb, ki kaže peto s sedmimi zabitimi žeblji, torej Petačić; v prvi polovici 17. stol. so P. dobili baronski in grofovski naslov ter številne posesti, npr. v okolici Trsta (glej v Trstu potok Petaz, ki je izviral na posestvu grofov istega imena), graščini Švarcenek (Schwanzeneck) jugovzh. od Divače in Novi grad (Podgrad) v sev. Istri (prim. M. Kos, Urbarji Slov. Prim., 39–41; S. Vilfan, Kronika I, 1953, 123). Bogoslovne študije je bržkone opravil na Dunaju, a duhovniško posvečenje je 7. jul. 1726 prejel v Senju po ondotnem škofu Nikolaju Pohmajeviću kot klerik senjsko-modruške škofije, bojda ker naj bi bil tamkaj kakšen njegov sorodnik častnik. Teološko izobrazbo je dopolnil na padovanski U, kjer je 7. avg. 1727 dosegel bogoslovni doktorat. Po zaslugi lj. škofa grofa Fel. Sehrattenbacha, ki naj bi bil njegov stric, je na lestvici cerkvenih služb hitro napredoval: že 1733 je bil lj. kanonik in stolni dekan, nato še gorenjski arhidiakon in opat v Seplaku na Ogrskem. – 6. nov. 1739 ga je cesarski dvor (M. T.) imenoval za tržaškega škofa (škof. proces je trajal od 22. mar. do 13. jul. 1740), 30. sept. 1740 ga je Benedikt XIV. potrdil, 7. jan. 1741 ga je lj. škof S. F. Schrattenbach posvetil za škofa, 12. febr. istega leta je nastopil v Trstu. Po 20 letih škofovanja v Trstu ga je 22. sept. (ali avg.?) 1760 cesarsko imenovanje prestavilo za škofa v Lj., kamor ga je 15. dec. 1760 potrdil Klemen VIII., v začetku 1761 je tako nastopil v Lj. – V Trstu je P. nasledil Luka Delmestrija, v škofiji, ki je svoje ozemlje imela deloma na Avstrijskem, deloma na Beneškem in je poleg stolne župnije sv. Justa obsegala še 23 župnij, 3 kolegiatne cerkve, 14 kuratnih kaplanij (s krstnim kamnom) ter je bila trojezična (ital., slov., hrv.). V samem Trstu, (ki je 1758 štel 6424 prebivalcev, od teh 5911 katoličanov, 91 pravoslavnih, 46 protestantov, 221 Židov), je bilo v cerkveno-duhovnem oziru kar dobro preskrbljeno, saj je v mestu delovalo 64 škof. duhovnikov (in 1 klerik), 22 kapucinov, 11 minoritov, 20 jezuitov, 7 usmiljenih bratov, 1 benediktinec, 29 redovnic-benediktink. Med posebne naloge je P. ob nastavitvi v Trstu vendarle prejel naročilo, naj poskrbi za čimprejšnjo ustanovitev bogoslovnega semenišča. Marija Terezija ga je ob škofovskem imenovanju povzdignila v dvornega svetnika, obenem mu je bilo s cerkvene strani zaupano mesto generalnega vikarja oglejskega patriarha v avstr. delu patriarhata. Kot tak je npr. 1743 na Dolenjskem posvetil 8 cerkva, 41 oltarjev, veliki ribniški zvonik in birmal 16.814 otrok (iz velikolaške krstne knjige). Bil je zadnji, ki je še opravljal to službo, kajti v letih 1749–51 je bil patriarhat ukinjen in na njegovem mestu ustanovljeni nadškofiji v Gorici in v Vidmu; tržaška škofija pa je bila 14. apr. 1752 podrejena novemu goriškemu nadškofu in metropolitu (R. Klinec, Zgod. gor. nadšk., 36). – V času P-evega škofovanja v Trstu je bila v mestu 1753 sezidana in blagoslovljena grško-pravoslavna cerkev. Že 1750, ko se je zvedelo, da bodo pravoslavni Grki dobili svojo cerkev po milosti dvora, si je nuncij na Dunaju zelo prizadeval, da bi do tega ne prišlo, a brez uspeha: prevladali so ekonomski interesi z Vzhodom. Dogovor je predvideval celo lastnega grško-pravoslavnega škofa, a do tega ni prišlo, pač pa je črnogorski vladika Vasilij Petrović na prehodnem obisku v Trstu 1753 podelil ondotnemu pravoslavnemu župniku Damaseenu naslov arhimandrita. Še leta 1761 je zadrski škof postavil v Rimu zahtevo, naj se trž. pravoslavna cerkev poruši, ker vzbuja v mestu pohujšanje in da služi za zatočišče Grkom in jsl. pravoslavcem iz Dalmacije. Ni znano, kakšna in kolikšna je bila v tem oziru P-jeva vloga, zdi se pa, da so ga nastopajoče spremembe v versko-cerkveni politiki cesarskega dvora M. T. in Jožefa II. kar obšle. To je postalo še očitneje v lj. dobi P-jevega škofovanja, kjer je sledil škofu Ernestu Attem-u. Bržkone se je imel P. za ohranitev visokega cerkvenega položaja zahvaliti ne toliko lastnim kvalitetam, ampak le plemiškemu izvoru in dobrim zvezam, saj ni bil močna in ustvarjalna osebnost, rajši povprečen opazovalec in povrhu še bolehen, bolj spremljevalec dogodkov kakor pobudnik inovacij. Kakor hitro je zavel veter jožefinskih reform v odnosu do Cerkve in so se zveze zrahljale ter se bolehnost okrepila, se je tudi njegov škofovski položaj zamajal. Če je v naraščajočem janzenizmu iskal opore v rodovniški struji, zlasti v diskalceatih, je pri upravljanju škofije zaman pričakoval pomoč lj. kapitlja, kjer so bili kanoniki povečini plemiči. Šibko zdravje mu je onemogočalo redne vizitacije zlasti hribovitih župnij na Štajerskem, tudi sicer se ni mogel povsem posvetiti redni upravi škofije in si je s tem nakopal cesaričino zamero. Zato so mu poskrbeli škofa-pomočnika. Dasi se ga je branil, vendarle ni mogel preprečiti njegovega imenovanja (najprej grofa Pil. Dauna, ki pa je kmalu umrl), še več, celo prelisičili so ga, da je 1769 sam prosil za koadjutorja grofa K. J. Herbersteina. S. H-ovim prihodom so se v lj. škofiji kljub P-jevemu vztrajnemu nasprotovanju pričele priprave na korenite janzenistične reforme. – Težko je presoditi, kolikšna je bilo v resnici P-jeva zasluga pri natisu in objavi raznih del uradno-cerkvene ali nabožne vsebine, ki so izšla v dobi njegovega škofovanja v Trstu in Lj. Dejstvo je, da je P. slovenščino komaj obvladoval in da je bolj redovniška skupnost (jezuiti, diskalceati) botrovala mnogim nabožnim spisom v slov. jeziku. Na njegov ukaz so 1756 v Trstu izšla Officia propria sanctorum. Leto kasneje, 1757, je jezuit p. L. Pogačnik (SBL II, 411) izdal v Trstu iz lastne pobude obredniški kompendij (neuradni priročni obrednik) tudi s slov. teksti krsta otrok, previdevanja bolnikov, pogreba in z besedili pogosteje uporabljenih blagoslovov (Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica pro assistentia moribundorum; ponatis je pri Winkovizu še izšel v Trstu 1771). Kot lj. škof je P. poskrbel, da so v letih 1761–72 redno tiskali lat. cerkveno pratiko. Z njegovim dovoljenjem (vendar v tiskarjevi založbi in pobudi!) je trikrat (1764, 1768, 1772) izšel svetopisemski lekcionar. Bolj zaradi prevajalčeve vneme so bili prevedeni in natisnjeni tudi postni evangeliji (Evangelia za vse dni v svetimo posto, iz Latinske na Windiš špraho preložene 1768, in Svete postne Evangeljume 1771). – 1767 je P. izdal drugi lj. obrednik (prvega je 1706 izdal lj. škof F. Kuenberg) z naslovom Rituale labacense ad usum romanam accomodatum, ki pa ima skoraj enak delež slovenščine kot prvi (Ruenbergov). Na naslovni strani ima sliko lj. stolnice in sv. Nikolaja ter kranjski in škofov (P.) grb. V uvodu navaja kot edini vzrok nove izdaje to, da so se prejšnji izvodi uničili in niso več uporabni. Slov. besedilo se v obredniku navaja pri krstnem obredu, pri delitvi obhajila, največ slov. teksta pa je pri poročnem obredu. – 1771 je izšel Vade mecum piorum sacerdotum, 1772 Varia pietatis exercitia (obe natisnjeni pri Egerju v Lj.), kjer podrobnejši pregled obeh knjig kaže, da je to le en priročni obrednik, ki so ga izdali dve leti zaporedoma in so spremenili le naslovni list (Titelaufgabe); kot Compendium Ritualis Labacensis latine, carniolice et germanice cum assistentia moribundorum, Lab. litteris Egerianis 1772 ga omenja M. Pohlin in ga pripisuje svojemu sodobniku jezuitu p. I. Tauffererju. Pastoralna navodila so v knjigi povzeta deloma po P-jevem obredniku (1767), deloma so drugačna in samostojna, molitveni obrazci pa so daljši in obsežnejši. Tudi kar zadeva drugo nabožno literaturo tega časa, npr. Parhamerjevo knjižico po malem Kaniziju Catechismus, tu je bukvice tega izprašuvanja (Lj. 1760), ki je doživela še štiri ponatise (1761, 1762, 1766, 1770), ali lj. škof. cerkveno pesmarico, razne molitvenike, prevod križevega pota sv. Leonarda Portomavriškega, pobožna premišljevanja, prva posamezna življenja svetnikov idr. velja pripisati vso zaslugo redovniški vnemi in ne vplivu škofa P.

Prim.: Arhivsko gradivo pod geslom »Petazzi« v NadškALj; F. Kidrič, Petaz(zi) L. J. H., SBL II, 319–20 z bogato literaturo; G. Mainati, Memorie storiche di Trieste. 1818, 237–87; G. Cappelletti, Le chiese d'Italia, VIII, 715; F. Babudri, I vescovi di Trieste, 25; M. Premrou, Serie documentata dei vescovi triestini, 93–99; S. Terpin, Episcopi eoclesiarum tergestinae et justinopolitanae, 1833, 85; ZSS, SM 1956, 308; M. S., Rodbine Petazzi, Stirassoldo, Coronini, IMK 1893, 37; V. Steska, Galerija lj. škofov, Glasnik Presv. Srca Jez., 1938, 19, 186; F. Grm, Biografski okvir in podobe lj. škofov (tipkopis dipl. naloge na Teol. fak. lj. U 1964, 31–32); M. Smolik, Slovenščina v obrednikih, JiS XIX, 1973/74, 117–23; R. Ritzler, P. Sefrin, Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, VI, 249, 397.

Kralj