Pesiak, Simon Ignacij (1778–1857)

Simon Ignacij P., r. 20. jul. 1778 v Kropi, u. 24. sept. 1857 v Lj., se je izučil konec 18. stol. v Lj. in vstopil 1806 v trgovino brata Mihe kot družabnik. Dne 1. dec. 1809 je kupil od Marije Gabrijele Schuller hišo v Križevniški ul. 177 (danes 6), se ločil 1814 od brata in ustanovil v svoji hiši z glavnico 6000 fl. veliko špedicijsko trgovino z obširnimi skladišči v pritličju in kleteh; tudi na Bregu je imel, dokler je cvetelo prevozništvo po Ljubljanici (1850), posebne, nalašč za to postavljene skladiščne barake; obrtnega davka je 1814 plačal 125 frankov. Trgovina mu je procvitala in položila temelj bogastvu P.-ovih. L. 1830 je kupil še od Miha Maroutha hišo na Rimski cesti 51 (pozneje Gogalova hiša, Rimska cesta 13) z obširnim vrtom. Bil je od 3. apr. 1807 meščan in 1830–48 prisednik pri merkantilnem in meničnem sodišču v Lj. Iz zakona s Teklo, hčerko upravitelja križevniške komende Ignacija Ribesla, v Lj. r. 25. avg. 1789 in u. 27. febr. 1846, se mu je rodilo 12 otrok (5 fantov in 7 deklet). Starejša sinova Anton in Simon Luka sta se posvetila trgovini (gl. spodaj), tretji Karl, r. 27. okt. 1824 v Lj., je služboval kot sodnik v Novem mestu, Lj. in Gradcu in u. dež. sodni svetnik 14. marca 1897 v Lj. Od Karlovih sinov je postal Karl P. ml., r. 1857 v Novem mestu, asistent v tob. tovarni v Lj., nato ravn. tobačnega prevzemnega urada v Gružu, slednjič višji ravn. tobačne tovarne na Dunaju (Rennweg), Viktor, r. 29. avg. 1864, pa predsednik finančne prokurature v Lj. (živi sedaj na Dunaju). Od Viktorjevih sinov je Friderik padel, star 19 let, 10. okt. 1916 v bojih ob Soči, ing. Ivan, r. 1898, pa je nameščen v tvornici razstreliv v St. Lambrechtu na Gor. Štajerskem. — Simona Ignacija P.-a četrti sin Valentin, r. 21. sept. 1828, je stopil okoli 1849 kot častnik v avstr. vojsko, se dal nadporočnik upokojiti in podprl kot družabnik špecer. trgovino bratranca Spiridiona P.-a. Umrl je 5. marca 1899 samec in zapustil svoje premoženje bratu Karlu. Simona Ignacija najmlajši sin Eduard, r. 11. febr. 1833, je bil častnik pri tehniški četi, služil dolgo let v Przemyslu in u. 13. marca 1882 kot polkovnik in trdnjavski poveljnik v Terezinu na Češkem. — Od Simonovih hčerk sta Terezija in Ivana Leopoldina u. v mladih letih, štiri so se pomožile: Marija Ludovika z odvetnikom dr. Jak. Traunom, Cecilija Klementina s prof. prava dr. Francetom Edlauerjem v Gradcu, Tekla s pristavom stavbn. direkcije Antonom Jeunikarjem v Lj. in Jožefa z namestništv. konc. adjunktom Albertom Jaborneggom pl. Altenfelsom. Samica je ostala le Viljemina, r. 11. okt. 1825, ki je podedovala po očetovi smrti hišo v Križevniški ulici 177. U. je 19. maja 1862, na kar je prešla hiša na fidejkomisar. substituirana brata Antona in Simona P.-a.

Od teh se je Anton P., r. 16. jan. 1813, najstarejši Simonov sin, izučil trg. v Trstu, bil nekaj časa na Dunaju, kjer se je poročil z operno pevko Ano Marijo, hčerko Leopolda vit. Schmerlinga in nečakinjo ministra Antona vit. Schmerlinga. Preselivši se pred 1850 v Lj., je vstopil v očetovo trgovino in jo vodil kot družabnik z bratom Simonom Luko tudi po očetovi smrti do 1869, ko je zbolel za težko melanholijo in se 1870 z rodbino vred vrnil na Dunaj; tu je 20. sept. 1871 u. Sin Viktor, r. 12. jun. 1855 v Lj., je u. 1890 na Dunaju kot major, sin Ernest je šel v Ameriko, vdova pa se je preživljala kot učiteljica petja na dun. konservatoriju. — Poglavitni naslednik tvrdke Pessiak pa je bil Simona Ignacija drugorojeni sin Simon Luka, v Lj. r. 18. okt. 1816 in u. 20. febr. 1878. Izučil se je na Dunaju, vstopil sprva kot sotrudnik, potem kot družabnik v očetovo trgovino, ki se je 1846 spremenila v odprto trg. družbo z naslovom »Simon I. Pessiak & sinovi, trgovina z deželnimi pridelki, komisija in špedicija« s sedežem v Lj. in podružnicama v Zidanem mostu in Sisku. Tvrdka je po smrti Simona Ignaca še nekaj časa prospevala, po otvoritvi proge južne železnice Lj.–Trst (1858) pa je čimdalje bolj nazadovala. Oslabile so jo tudi nesrečne špekulacije, tako da se je Simon Luka 1869 odločil za tiho likvidacijo tvrdke. Dne 24. maja 1870 je prodal hišo št. 51 na Rimski cesti z lepim vrtom Jožefu Rudeschu, najel za poravnavo dolgov posojilo 11.000 fl., a rodbini ohranil še nekaj premoženja in hišo v Križevniški ulici. Bil je velike, močne postave, vnet kadilec, redkih besedi; za ženino pesništvo ni kazal posebnega zanimanja. V zadnjih letih se je tako odebelil, da je postal docela neokreten. U. je za kapjo. Hišo v Križevniški ulici 177 (6) so podedovale njegove hčerke, tvrdka Pessiak pa se je po končani likvidaciji s sodnim sklepom 12. jun. 1879 izbrisala iz trg. registra. — Simon Luka Pessiak (tako se ime vse rodbine dosledno piše v lj. župnih maticah) se je bil poročil 3. okt. 1848 z Alojzijo Jožefino Viljemino, hčerko odvetnika in Prešernovega prijatelja dr. Blaža Chrobatha, stanujočo tedaj v Slonovi ul. 54 v Luckmannovi hiši. O njej gl. naslednji članek: Pesjakova Luiza. Spoznal jo je najbrž že zgodaj, ker so Chrobathovi še 1834 stanovali v nasprotni Webersovi, pozneje Staudacherjevi hiši v Križevniški ulici 183 (danes 5). V tem zakonu se mu je narodilo pet hčerk. Od njih je bila Helena, r. 6. jul. 1849 v Lj., odlična po svoji lepoti in glasbeni darovitosti, vzgojena z vso skrbjo. Izučila se je glasbe na dunajskem konservatoriju. V petju in gledališki umetnosti jo je poučeval Jožef Lewinsky. Dne 5. dec. 1872 je nastopila prvič v dvornem gledišču v Draždanih kot Agata v Weberjevem »Čarostrelcu« in dosegla nepričakovano velik uspeh, ki ji je odprl vrata dvornih gledišč v Draždanih, Berlinu, Hannovru, Wiesbadenu itd. Prijatelj in pozneje prvi soprog ji je bil operni pevec, Rus baron Rikoff iz Rige; ko se je 1895 od njega ločila, se je vnovič 6. julija 1896 poročila z bogatim inženjerjem Julijem Hugueninom iz Mühlhausena v Alzaciji, živela z njim nekaj časa v Gorici, potem v Gradcu, kjer je 28. jan. 1917 kot vdova za možgansko kapjo umrla. Zakon je bil brez otrok. Na njeni grobnici na graškem centr. pokopališču je njeno dekliško ime napačno vklesano v črno marm. ploščo (Pressac nam. Pessiak). — Druga Simonova hčerka, zala Alojzija, r. 20. nov. 1851, se je 20. jun. 1876 omožila z Albertom Beddigom, imovitim tovarnarjem in pozneje trgovcem z znamkami iz Wolfenbüttla pri Braunschweigu. Njen sin Oskar Beddig, ki mu je stara mati Luiza napisala globoko občuteno pesmico, in njena hči Lily por. Holzapfel živita v Hannovru. Hčerko Ido, r. 7. jun. 1857, vzgojeno že v skromnejših razmerah, je 9. maja 1885 vzel za ženo Henrik Lukesch, blagajnik Kranjske hranilnice, ki se je 1913 z rodbino preselil v Gradec. Hči Marija (Mimi), r. 6. jun. 1853, je bivala do 1882 v Lj. pri materi, potem spremljala sestro Heleno na njenih turnejah in se preselila k njej v Gradec, kjer je ok. 1907 zapadla v težko bolezen in u. 29. dec. 1910 v zdravilišču Feldhofu pri Gradcu. Najmlajša hčerka Ema, r. 18. avg. 1858, je bila v mladosti čedno dekle in imela, kot je sama pripovedovala, še lepši glas nego sestra Helena; ker zaradi manjše postave ni bila za oder in zlasti ker je bila rodbina obubožala, ko ji je bilo 12 let, je niso poslali na konservatorij; ostala je pri materi do njene smrti, potem pa bivala v rojstni hiši Križevniška ul. 6, ki jo je do ⅗ podedovala. Umrla je samica 14. maja 1929 zadeta od kapi.

Rodbini Simona Ignacija P.-a in njegovega sina Simona Luke sta bili od 1806 skozi več ko pol stoletja izmed najimovitejših lj. trgovskih rodbin. V njihovi, za tedanje čase zelo udobno urejeni hiši so se pogosto vršile sijajne domače večerne zabave in ni je bilo večje prireditve v kazini, od 1862 dalje tudi v čitalnici, da ne bi bili P.-ovi navzočni. Radi so podpirali domačo umetnost, kar kaže vrsta portretov Simona Ignaca in njegove žene Tekle, Simona Luke in žene Luize, slednjič tudi operne pevke Helene P.-ove, ki jih hrani lj. Nar. muzej. (Slike so Herrleinove in Strojeve.) — Rod P.-ovih se je ponemčil že v prvi generaciji in se tudi v naslednjih vedno priznaval (ljudska štetja 1869–1920) za Nemce. Tudi Luiza ni mogla kljub svoji prvotno slovenski orientaciji, s katero je stopila v rodbino, in kljub prijateljskemu občevanju s Cimpermanom, Levstikom, Petrom Grassellijem in sosedom, notarjem dr. Jernejem Zupancem, na tem ničesar spremeniti. Po moževi smrti je živela s hčerkama Ido in Emo, vedno bolj osamljena, navezana čestokrat na podporo omoženih hčerk Helene in Alojzije, v Križevniški ulici. U. je 31. marca 1898 »za ostarelostjo«, v 70. letu, od slov. in nemške strani pozabljena. LZg je niti omenila ni, le SN 1898, št. 74 in LZ 1898, 308 sta se je spomnila s kratkimi posmrtnicami. Počiva v grobnici P.-ovih pri Sv. Krištofu v Lj., toda njenega imena na grobnici ni. Hišo v Križevniški ulici 6 je od P.-ovih hčerk kupila 1919 Zadruga gostilničarjev in kavarnarjev v Lj., a jo je že 1920 prodala prof. Francetu Fabincu. Od njegove vdove Angele jo je 1927 kupil dentist Emil Koder. — Prim.: Krstne matice župnije Krope; rojstne, poročne in mrtvaške matice župnije sv. Nikolaja v Lj., mrtv. matice župn. Železna Kapla; arhiv zdravilišča Bela pri Žel. Kapli; poizvedbe pri mestnem uradu (Stadtamt) v Gradcu, odd. II.; mrliška knjiga II, str. 313 mestne župnije Srca Jezusovega v Gradcu; Grund- und Satzbuch der Stadt Laibach 1780–1850, tom. II, fol. 305; zemljiška knjiga Lj. mesto vlož. 60 in predm. Gradišče vložek 60; instančni šematizmi ilir. gubernije 1807, 1835–48; seznami hišnih posestnikov 1805, 1815, 1822, 1828, 1833, 1853 in 1869; Gewerbevorschreibung für die Stadt Laibach 1814 v mestnem arhivu; Gewerbetabelle der Hauptgemeinde Stadt Laibach 1819–21 (mest. arhiv št. 94); kataster obrti iz l. 1822–24 (mest. arhiv št. 97); kataster lj. trgovcev iz l. 1831 (akt 20/3554 v registraturi mestn. poglavarstva v Lj.); Verzeichnis der Gewerbsleute 1844 (mest. arh. št. 96); konskripcijske pole lj. ljudskih štetij 1834, 1857, 1869, 1880, 1890, 1900, 1910 in 1920; Gewerbebuch der Stadt Laibach 1850 in obrtni registri prostih in rokod. obrti 1860–1905 v obrt. oddelku mest. poglavarstva; popisne pole P.-ovih v domovin. uradu mest. poglavarstva v Lj.; trgovski register pri okrož. sodišču v Lj. (Družb. I št. 8/1 in 8/2 in 9); LZ 1877, 148 do 156 in 1898, 308; SN 1898, št. 74; H. C(osta), Beiträge zur Gesch. der franz. Zwischenregierung in Illyrien, MHK 1851, 20; Dimitz IV, 341. Ara.