Pernhart, Marko (1824–1871)

Pernhart (Pernat[h], v časopisih tudi Bernhard, Bernhad) Marko, krajinski slikar, r. 6. jul. 1824 v Zgornjih Medgorjah župnije Grabštanj, u. 30. marca 1871 v dež. bolnišnici v Celovcu, pokopan v Št. Rupertu pri Celovcu (nagrobnik z obrisi Velikega Kleka). Oče, doma v Št. Vidu v Podjuni, je bil mizar, se po Markovem rojstvu preselil v Goriče v župniji Mohliče (kjer sta se mu rodila dva otroka, v matici vpisana Pernath), potem kupil Drtničejevo posestvo v Rutah žup. Tinje. V Tinjah je Marko menda obiskoval šolo. Pasel je ovce na Peci in vzljubil krasoto gorá. Zgodaj se mu je zbudilo veselje do slikanja; začel je slikati skrinje in končnice na panjih in na celovški trg nosil pestro poslikane tičnice in slike smešne vsebine, svoje izdelke. Komaj 12 let star je poslikal sobe velike Krajcarjeve gostilne med Velikovcem in Celovcem. Gostilničar je opozoril škofovega kaplana zgodovinarja Henr. Hermanna na nadarjenega dečka. V 15. letu je prišel P. v Celovec k slikarju Andr. Hauserju. Hermann ga je podpiral in mu pridobil za dobrotnika goriškega nadškofa Franca Lušina, tinjskega rojaka. Morda ga je tudi Hermann seznanil z Edvardom pl. Morom, tovarnarjem sukna in krajinskim slikarjem v Vetrinju. Ta je poskrbel, da je P. prišel k boljšemu učitelju, slikarju Bokelenu, sam pa ga je uvajal v krajinsko slikarstvo. L. 1846 in 1847 je dobil potni list za inozemstvo (na drugem se je podpisal Markus Pernat). Delal je v Münchenu, pa po Hermannovi sodbi ni toliko napredoval kakor v Morovi šoli, pri materi naravi. Kakor Moro je tudi P. sprva slikal ledenike, pokrajino ob Vrbskem jezeru, celovško okolico in Rož. Posebno ga je zanimala zimska narava. Slikal je po naravi, le ospredja je včasih malo spremenil, da je dobil bolj zaokroženo celoto, osredje in ozadje pa je upodobil popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Že 1849 je bil na Triglavu, kesneje na Mangartu, Stolu, Šmarni gori in drugih vrhovih (njegov odnos do Kranjske še ni dovolj pojasnjen). V l. 1854–7 je razstavil na mesečnih razstavah avstr. umetn. dr. na Dunaju več krajinskih slik, 1857 pa v Celovcu 4 slike, od teh 3 krajinske. L. 1857 je bil večkrat na Vel. Kleku in v hudem mrazu in vetru risal panoramo na vse strani; od okt. 1857 do maja 1858 je v Celovcu izvršil 9 slik s Kleka, med njimi 4 vedute na razne strani, in jih razstavil. Sklenil je, da bo izvršil panoramo v dveh slikah. L. 1858 in 1859 je bil P. sedemkrat na Kleku. L. 1860 je panoramo s Kleka povečal na višino 3 m in skupno dolžino 19 m ter jo razstavil najprej v Celovcu, nato na Dunaju. Izdelal je tudi vedute z Dobrača, Mangarta, Stola, Hochschwaba, Svinje planine, Magdalenske gore, Višarij, Strmca, Šmarne gore in Triglava. — Ko je P. bival pri Edv. Moru kot učenec, mu je naročil Edvardov nečak Maks, pozneje ravnatelj koroškega zgod. društva, naj naslika najznamenitejše grajske razvaline na Koroškem. Že 1853 je dovršil 40 risb, pozneje do 198, ki so last koroškega zgod. društva. L. 1855 so koroški dež. stanovi izročili mladi cesarici Elizabeti album z 31 P.-ovimi risbami, Maks pl. Moro pa je napisal pojasnilo. Pod naslovom »Bilder aus Kärnten« (Celovec 1863–8, 4⁰, 171 str.) so izšli P.-ovi jeklorezi z opisujočim tekstom »domoljubov«. Po njegovi smrti je izšlo v knjigotrštvu 5 litogr. panoram (Celovec 1875 in 1889). — Umrl je po dolgem trpljenju za želodčnim rakom, ki se je pričel, ko je bil po nezgodi na potu na Stol prestal hudo operacijo. Imel je mnogo učencev in učenk; med njimi je Klementina pl. Rainer presegala vse druge. — L. 1872 so prijatelji priredili v celovški realki spominsko razstavo s 171 P.-ovimi slikami; v natisnjenem seznamu se imenujejo tudi lastniki razstavljenih podob. Vse P.-ovo delo obsega ok. 1200 oljnatih slik, po veliki večini krajinske, nekaj genrov in živalskih slik; v ostalini je bilo več oljnatih študij in 65 skicirk. Klekove vedute ind 10 drugih slik je v dež. muzeju v Celovcu, nekaj v celovškem škof. dvorcu, mnogo v zasebni posesti, zlasti med koroškimi plemenitaši, graščaki in bogataši. V Sloveniji je 8 slik v lj. Nar. muzeju in Nar. galeriji, 4 poglede s Stola in 4 s Šmarne gore je iz zapuščine škofa Jern. Widmerja kupila Kranjska hranilnica, nekaj jih je pri zasebnikih. — P. je bil skoraj izključno pokrajinar in je prvi slov. pokrajinski realist. Zvest posnetek po naravi mu je glavni cilj pri njegovih panoramskih slikah, v katerih je bil izreden mojster. V samostojnih posameznih krajinah pa je v duhu časa stremel predvsem, da zajame razpoloženje slikanega prizora. — Prim.: H. Hermann, Handb. d. Gesch. d. Herzogt. Kärnten III/3, 248–50, 399; Car 1857, 119; 1858, 77 do 79; 1860, 45, 47; 1862, 110–1, 127–8; 1871 (nekrolog); 1879, 72; N 1867, 407; Wurzbach XXII; A. Prinzhofer, M. P., Biographische Skizze, Celovec 1871; Katalog der Ausstellung P.-scher Gemälde u. Panoramen, Klagenfurt 1872 (ponatis ZUZ 1923, 93–5); F. v. Boetticher, Malerwerke des 19. Jahrh. II/1 (1898); SN 1897, št. 244, 245, 248; St. Maria u. St. Josef-Kalender f. d. J. 1903 (Celovec) 153 sl.; B. Grimschitz, Die bildenden Künstler (Dunaj) 3, Beibl. str. XIV sl.; isti v Donauland 4. 1. I. snop. 2 (1920/21), 131; F. Kotnik, ZUZ 1923, 81 do 100 (s sliko); GMDS 1924/25, 18, 19, 21; Steska I, 269–77; Die Kunstdenkmäler Kärntens V/1 (1931) 89; VI/2 (1931) 13 (slika); Mal, GMDS 1931, 36–7. St. + Stl.