Penn, Franc Henrik (1838–1918)

Penn Franc Henrik (Henrik Moric), nemški pisatelj, igralec in prevajatelj Prešerna, r. 2. dec. 1838 v Cekinovem gradu pri Lj., u. 15. okt. 1918 na Dunaju. Vojaka z imenom P. poznajo sicer kamniške matice 1715 in lj. šentpet. 1754, vendar sta bila tako oče kakor tudi mati Franca Henr. v Lj. tujca: oče Jernej P. je bil r. uradnemu slugi v Boznu na Tirol. ter se je kot krojaški pomočnik 10. febr. 1836 pri sv. Jakobu v Lj. por. z Ano Hudetschek, hčerjo čevljarskega mojstra v Brnu. Ob rojstvu 2. sina Franca Henr. je bil oče že mojster. V Lj. je obiskoval Franc H. 1845–50 normalko, in sicer obenem z bratom Antonom, a 1850–3 nižjo 3-razr. realko. Prvi razr. normalke je prostovoljno ponavljal, v 1. sem. 3. realčnega razr. je padel, a tudi drugače je bil le srednje vrste učenec. Slovenščino je obiskoval vsaj v 3. realčnem razr., ko je dobil red: genügend, unsicher in der Anordnung. Takrat je živel njegov oče kot krojač v Lj., odslej o njegovi rodbini v Lj. ni sledu. Kot »bodoči poklic« je označil v Lj. višjo realko. Študije je nadaljeval v Gradcu, kjer je dovršil pač realko ter bil približno do 1862 vpisan na neki visoki šoli, menda tehniki.

Bil je ambiciozna, nemirna narava, ki se ni le brzo navzela sovraštva svoje generacije do polit. pritiska in cenzure v absolutistični Avstriji porevolucijskega desetletja, ampak je v mladih letih sploh »sovražila mirnega neba enakomerno kroženje zvezd«. V njegovem bistvu pa je tičalo nekaj hohštaplerskega, kar ga je tiralo, da je po konjunkturi menjaval tudi svoj nacionalni kostum ter se skušal uveljaviti še z drugimi nedostojnimi sredstvi.

1860–4 je bil P. v evidenci kranjske in ostale nemški čitajoče publike le kot nemški poet. Predstavil se je 15. sept. 1860, ko so prinesli lj. BK spretno njegovo balado »Wappensage von Auersperg«. Nekako istodobno je moral tudi začeti s prevodi iz slovenščine, ker so mogle poročati N 16. apr. 1862, da »je že marsikatero slov. pesem lepo prestavil v nem. jezik«. Važen datum za njegovo publicistiko je 2. dec. 1860: »Grazer Telegraf« je prinesel prvi njegov prispevek, a istega dne je izšla prva njegova pesniška zbirka »Eisblumen«. Od 1. apr. do 27. dec. 1862 je urejal v Gradcu list »Hoch vom Dachstein«. Zveze z Ißleibom je ohranil, ker so BK 25. okt. 1862 prinesli njegovo pesem »Erste Liebe« s pripombo, da je to »fragment« iz večjega poema »Waldmärchen«, ki izide še to zimo, kar se pa ni zgodilo. 1863 ga je nekaj temnega vrglo na pot: bil je na Dunaju, a je zbolel in se podal v Lj. Ko se je 1863 ali 1864 vrnil v Gradec, je sodeloval pri listih »Grazer Zg«, »Grazer Telegraf« in »Tagespost«, a le do jeseni 1864, ko je zopet šel na pot. Postal je menda gledališki igralec ter bil 1864 v Nemčiji, Slavoniji in v Belgradu. V ta leta menda spadajo izmed njegovih pesmi tudi te-le: »Im Gefängniß«, kjer namiguje, da je v zaporu zaradi navdušenja za »sveto črno-rdečo-zlato barvo«; »Auf der Flucht«, kjer naglaša, da so mu »pogumne pesmi o svobodi in domovini« zamerili, ga pregnali iz »njegove domovine« (Kranjske?) ter ločili od »sladke neveste«; »Wien«, kjer sanjari ob pogledu s Kahlenberga o »preporodu« države. Iz 1863–4 so: sonet »An mein Krain«, ki so ga prinesli BK 25. jul. 1863, je nastal v Lj.; ob 50 letnici bitke pri Leipzigu, torej ok. 16. do 19. okt. 1863, je na leipziškem gradu spesnil pesem »Beim Leipziger Siegesfeste«; ko se je 1. febr. 1864 začela zaradi Schleswig-Holsteina vojna z Danci, je v Gradcu spesnil pesmi »Nach Norden«, »Steirer im Gefechte«, »Dem gefallenen Freunde« in »Schleswig« ter v lastni založbi izdal »Deutsche Lieder, Blätter aus der Zeit«, Graz 1864. Vso dobo 1860–4 je bil P. samo izrazit nemški nacionalist. Že sonet »An mein Krain« kaže, da ga je slov. razvoj razočaral. Naslednje leto so povedale »Deutsche Lieder« jasno, kaj je Lj.-čana, ki je bil medtem svojo lj. slovenščino deloma pač pozabil, v Lj. tako užalilo. Zbirka, ki je posvečena neki Mariji, »einer wackeren deutschen Frau«, je tudi v tekstih tako natrpana z navdušenjem ne samo za nemško-avstr. liberalizem, ampak tudi za vsenemško idejo, sodelovanje Avstrije s Prusijo, vsenemške spominske dneve in Germanijo, ki naj blagoslovi avtorja, »den deutschen Poeten«, da so se mogli na Kranjskem te knjižice veseliti le renegati, kakor Dežman, ali nemški priseljenci, kakor Tirinžan Ißleib. Tem bolj preseneča, da je mogel del Slovencev to knjižico tako hitro pozabiti, čim je začel pesnik kazati politično izpremembo.

L. 1865 je bil P. v Zagrebu član narodnega gledališča ter moral igrati v hrv. jeziku. V novem okolju se je hotel okoristiti tudi s tamošnjim nacionalizmom: končal je v nemškem jeziku igro »Der Untergang Metullums, Trauerspiel in vier Aufzügen aus der Geschichte Krains«, kjer so bile menda že od začetka marsikatere besede Japodov prikrojene tako, da so se dale izrabiti za aktualna južnoslov. polit. gesla. Pač v zvezi s svojo tragedijo se je začel istodobno bližati interesentom za gledališče v Lj., kjer so v deželnem gledališču igrali še samo nemški, medtem ko so imeli Slovenci le predstave čitaln. diletantov. V zač. okt. 1865 je prišel iz Zagreba za nekaj časa v Lj., a ni izključeno, da je bil ta prihod dogovorjen z Bleiweisom ali vsaj s P. pl. Radicsem, ki je urejal takrat novo nem. glasilo »prvakov«. Triglav je spremljal prvo notico o P.-ovem prihodu 6. okt. 1865 z »upanjem, da povzroči njegova prisotnost uprizoritev njegove domorodne tragedije 'Der Untergang Metullums'. Ravnatelj Callicano je razumel migljaj ter pridobil P.-a za gostovanje od 11. okt. do 8. nov. 1865. Posebno s predstavo svoje tragedije 20. okt. 1865 je imel P. kot igralec in kot avtor popoln uspeh: slov. občinstvo je ploskalo zlasti stavkom, kakor je bil govor japodskega kralja o nedotakljivi svetosti jezika, ter naklonilo avtorju venec z narodno trikoloro; Triglav je 24. okt. naglašal, da so bili Japodi »praočetje Slovencev«, ter namigaval, kak pomen utegne imeti tudi za Slovence razmišljanje o boju japodskih (= slovenskih) nar. elementov z rimsko (= nemško) premočjo; N so 25. okt. poročilu dostavile željo, naj poskusi P. ustanoviti slov. narodni oder, češ, nikdo ni za to podjetje tako primeren kakor on; Triglav je 27. okt. k predlogu N sicer pripomnil, da se brez subvencije dež. zbora ne dá uresničiti, vendar pa gled. ravnatelju predlagal, naj že v tekoči sezoni zbere osebe za eno slov. predstavo v tednu ter pridobi P.-a za vodstvo slov. predstav. Medtem ko sta Triglav in N delala še nadalje za P.-a glasno reklamo, je kazal P., ki je imel v upanju na vodstvo slov. predstav osnovo za oblikovanje novega svojega nacionalizma, od konca 1865 do jeseni 1866 sploh samo južnoslovanski in slov. nacionalizem: za slovo in benefično predstavo 8. nov. 1865 si je izbral poleg nem. »Mentorja« še Schillerjevo »Glocke« v slov. prevodu Koseskega, predstavljal mojstra ter se potrudil, da je mogel Triglav 10. nov. opozarjati na njegovo »spretno slov. prednašanje«; za Prešernovo slavnost 2. dec. 1865 se je združil z Levstikom, ki je priredil za oder tekst Prešernovega »Krsta«, ter igral Črtomira, in N so 6. dec. pisale, naj se kaj takega večkrat zgodi, a Triglav je 12. dec. opozarjal, da. je »g. P. slov. predstave zopet pokrenil in uresničil«; »Der Untergang Metullums«, ki je v avtorjevi založbi v zač. jan. 1866 izšel v Lj., je bil posvečen Etbinu H. Costi, »dem unermüdlichen krain. Patrioten u. Forscher, dem muthigen Kämpfer f. slov. Interessen«; od 9. febr. do 8. maja 1866 je objavljal v Triglavu prevod Prešernovega Krsta, čigar separatno izdajo je posvetil »dem wackern Patrioten, Herrn Dr. Stefan Kočevar, Präses der Čitalnica in Cilli«; tragedijo »Der Untergang …« je dal prevesti v hrvaščino, se udeležil s prevodom tekme za »najboljšo dramo v hrv. jeziku« ter res dobil 5. nov. 1866 med 30 tekmeci prvo darilo. Nemške stvari, ki jih je še sicer objavljal ali pisal v tej dobi (prim: Triglav 18. maja 1866), niso imele nobenih nemško-nacionalnih akcentov. Medtem so se P.-ova pogajanja z ravnateljem lj. nem. deželnega gledališča ugodno razvijala in vprašanje je bilo skoraj že rešeno: novi gled. ravn. Preisinger, »katerega trdna volja je bila, da izpolni sklep dež. zbora o predstavljanju tudi slov. iger« (kedaj je kranjski dež. zbor to sklenil, niso povedale N v poročilih o njem niti 1865 niti 1866), je izvolil P.-a za ravn. slov. gledališča. Kar trije listi so že navdušeno pozdravili ta korak: 14. marca 1866 N, ki so menile, da »bode to leto lj. gledališče prvikrat deželno gledališče«; Triglav, ki je 16. marca ponatisnil notico N; dun. »Zukunft«, v kateri je Kordeš ravnatelju čestital ter imenoval P.-a »izobraženega in dobrega predstavljalca in deklamatorja, ki ima razumevanje tudi za slov. gledališče« (ponatis v Triglavu 13. apr. 1866). Toda poletje 1866 je ustvarilo novo situacijo, radi katere je bil P. 1. sept. že zopet v Gradcu. N (Triglav po jun. 1866 ni več izhajal) so očito pokazale, da jih je ta rešitev razočarala: 15. avg. 1866 so obžalovale, da »pričakovano slov. gledišče v Lj. izgubi po takem glavno osebo«, a 3. okt. 1866 so obžalovanje še podprle z namigavanjem, da jim ni znano, ali se »tako sposobni mož« kakor P. »ni mogel ali … ni hotel pogoditi s sedanjim započetnikom lj. gledališča«. Ni izključeno, da oni lj. predstavniki mladoslov. generacije z Levstikom na čelu, ki so imeli 15. nov. 1866 za ustanovitev dramat. društva prvi sestanek, a po preteku pol leta v rokah dovoljenje cesarjevo z 2. marca in dež. vlade z 18. apr. 1867, za P.-ovo kandidaturo niso bili tako navdušeni kakor Bleiweis in Radics. Kdorkoli je povzročil, da P. 1866 ni postal ravnatelj slov. predstav v dež. gledališču, razpleta slov. gledališkega problema s tem pač ni pospešil.

Od jeseni 1866 do konca 1869 je koketiral P. z obema nacionalizmoma. Vsaj od 1. sept. do konca 1866 je bival v Gradcu, kjer je urejal s Sacher-Masochom novi list »Die Gartenlaube f. Österreich«, od avg. 1867 je urejal »Deutsches Görzer Wochenblatt« (pozneje »Görzer Zg«), ki ga je zalagal K. Sohar, a pred P.-om urejal prof. Tom. Hohenwarter (prim. Marušičevo D 8. in 22. februarja in 1. marca 1867), od apr. 1869 je bival kot žurnalist v Trstu. Polit. usmerjenost teh listov ni bila povsem enotna: »Gartenlaube«, ki jo je po avstr.-pruski vojni rodila želja, izpodriniti razširjeno Keilovo »Gartenlaube« z njenimi prusko-nem. nagnjenji, je hotela zbrati čim več duhovnih sil južne Nemčije ter se morala ozirati tudi na avstr. Slovane; Görzer Wochenblatt je nastal menda pod protektoratom Karla pl. Ritterja (Wurzbach) in bil po vsej priliki nemško-nacionalno barvan (primerka v Lj. ni), ker je Einspielerjev S tako napadal Marušičevo D, ki je zabeležila njegovo rojstvo in sodelovala pri razpošiljanju programa. Sicer je pa sodeloval P., ko se je morala »Gartenlaube« preleviti v skromnejši, a nem.-nacionalno borbenejši »Edelweiß« tudi pri tem listu z nem.-nacionalnimi polit. soneti, a zaključek avstr.-ogr. dualizma je pozdravil 1867 s slavnostno igro »Ungarns schönster Tag«. Toda istočasno je hotel vendar veljati tudi Slovencem za njihovega nacionalnega somišljenika: v »Gartenlaube« je 1866 objavil »biografično skico«: »Der sloven. Dichter France Prešérn« ter prevode Prešernovih »Kam«, »Bilo je, Mojzes, tebi naročeno«, »Pevcu« in »Nezakonska mati«, a separatnik iz 1867 je posvetil Bleiweisu, »dem unermüdlichen Patrioten«; spomladi 1867 je bil nekaj časa v Lj. ter dovrševal v nem. jeziku dramo iz hrv.-slov. kmečkega upora 1573, na katero ni le obešal svojih simpatij do reformacije pri južnih Slovanih in antipatij do plemstva, ampak povsem anakronistično tudi udomačenost pesmi kakor »Hajdmo bratje, hajd' junaci«, »Naprej zastava Slave!«, »Prijatli obrodile«, »Živi, živi, duh slovenski« ter aktualnost liberalnih, narodnostnih in južnoslovanskih idej; to dramo je dal po osmošolcu Hitiju pač v poletju 1867 pod naslovom »Ilija Gregorič, kmečki kralj«, prevesti tudi v slov., a v svojem goriškem listu je objavil obdelavo iste snovi v obliki nem. romana: 1868 je dal zopet v tisk črtico o Prešernu (Wachenhusenov »Hausfreund«). Tem poslednjim letom P.-ovega bivanja med Slovenci pripada tudi 9 objav (Brümmer), ki nimajo nem. nacionalne barve. Medtem je plodoviti pisatelj, kateremu nem. kritika ni bila posebno prijazna, doživel z »Ilijo Gregoričem« pri Slovencih bridko razočaranje. V nadi, da mu uspe tudi v Lj., kakor 1866 v Zagrebu, je naznanil svojo žaloigro osnovalnemu odboru dramat. društva za njegovo 3. sejo, kakor so poročale N 29. maja 1867. V poletju je slov. rokopis res tudi poslal: v poročilih, ki jih je objavil odbor v N 3. jul., 24. jul. in 7. avg., sicer o P.-u ni niti besedice, vendar se je v odboru o igri moralo govoriti, ker so prišle vesti, da v Lj. z jezikom P.-ove igre niso zadovoljni, v pozni jeseni 1867 tudi do avtorjevih ušes. P. se je oborožil z mnenjem Fr. Zakrajška, da je slov. tekst »Ilije Gregoriča« »goden za tisk«, ter je pisal 2 meseca potem, ko so N 11. sept. naznanile, da je izšel Remčev »Samo«, prva slov. tragedija, 6. nov. 1867 odboru dramat. društva pismo, ki je le prepristen dokaz o njegovi nesolidnosti: avtor, ki še vedno »slov. niti za navadno potrebo ročno govoriti ni mogel« ter je tudi dram. društvu poslal nemški dopis, trdi, da »Ilija Gregorič« ni prevod, ampak »prva izvirna slov. tragedija«, ki jo je slov. koncipiral in »dobrim Slovencem« dal le v zadnjo jezikovno popravo; dopovedati hoče, da je kot »praktičen igralec in praktičen literat za dramatičen opus kakor nikdo v Lj. merodajen«; baha se, da pripravlja za objavo »vrsto slov. povesti«, češ, »če je mogel v 3 jezikih igrati, ne uvidi, zakaj ne bi mogel v 2 pisati«; zahteva od odbora 80 gld. Odbor je 18. dec. 1867 dal potrditi za svoj arhiv prepis poslane tragedije (danes v arhivu lj. gled.), avtorju pa poslal uničujoč odgovor, katerega je po naročilu sestavil Levstik. Ta odgovor je bil sicer, kar se tiče meritornega ocenjevanja poslane drame in ostalih P.-ovih beletr. spisov, nekoliko krivičen, kar se pa tiče ostre odklonitve, spričo P.-ove predrznosti upravičen, čeprav je zadušil v goriškem uredniku veselje, da bi se še bližal lj. dram. društvu ali dovršil napovedane »slov. povesti«.

Od jeseni 1869 do 1918 je živel P. kot nem. žurnalist in pisatelj izven slov. ozemlja: 1869 Lvovu (tukaj je hotel spraviti »Ilijo Gregoriča« na oder), 1870 v Budapešti in Gablonzu pri Reichenbergu, 1871–7 na Dunaju (tukaj je 1877 ustanovil »Dichterstimmen aus Österreich-Ungarn«), 1877–92 v Brnu, od konca 1892 trajno na Dunaju, kjer je med dr. zopet urejal »Dichterstimmen« ter dobil tudi državno službo. Na nem. vizitki, ki jo je 27. apr. 1901 poslal Fr. Vidicu, je pravil o sebi, da je: pisatelj, časopisni referent v c. k. prezidiju minist. sveta, sotrudnik inozemskih in domačih listov, vitez saksonskoernestinskega hišnega reda (in posestnik še 10 drugih redov in medalj). Napisal je v tem času nad 20 romanov (med njimi v predelani izdaji iz »Görzer Wochenblatta«: Der slavische Bauernkönig 1874 v 2 zv., Die Österreicher in Bosnien 1878, Hadscha Loja 1879) ter več povesti, komadov za oder, dinastično- in avstr.-patriotičnih zgodov. orisov, karakteristik sodobnikov (Charakterköpfe 1877) itd. Prešeren je bil zopet v njegovi evidenci, odkar ga je urednik letopisa »Die Dioscuren« 1875 povabil, da mu napiše članek o slov. pesniku. Članke o Prešernu je objavil 1876 (prinesla sta jih lista Die Dioscuren, Wiener illustr. Extrablatt, poslednji v zvezi s člankom o Ant. Auerspergu), 1888 (Magazin f. d. Literatur des In- u. Auslandes: Franz Prešeren u. Anastasius Grün), 1889 (Österr.-Ung. Revue: Zwei österr. Dichter, t. j. Grün in Preš.), 1900 (Wiener Zg 2. dec.). Opetovano je svoje prevode Preš. pesmi tudi v odličnih družbah deklamiral: 1877 v graškem društvu »Tafelrunde« (Neiztrohnjeno srce) in v dunajskem društvu »Verein der Literaturfreunde« (vse starejše prevode, izvzemši Krst, a tudi 4 nove: Izgubljena vera, Očetov naših, Sanjalo se mi je, Memento mori). V tisku je objavil 1877 do 1900 prevode sledečih Preš. pesmi: Neiztrohnjeno srce (Charakterköpfe 1877), Hčere svet (Dichterstimmen aus Österr.-Ung. 1877, Österr. Dichterbuch 1900), Življenje ječa (Dichterst. 1877, Österr. Dichterb. 1900), Ni znal molitve (Heimat nezn. kedaj, Neue Lyrik v izd. Maksa Berna), O Vrba (Heimat nezn. kedaj). Na prošnjo Fr. Vidica je bil v pismu 3. nov. 1900 pripravljen, da prevede za njegovo izdajo vse Preš. pesmi, ki še niso bile prevedene, le prevajanje Zabavljivih napisov in Nove pisarije je po pravici odklonil, ker je menil, da so neprevedljivi. V Vidičevih »Fr. Prešeren-Poesien« sta poleg 7 starejših P.-ovih prevodov (Bilo je Mojzes, Hčere svet, Krst, O Vrba, Očetov naših, Sanjalo se mi je, Življenje ječa) tudi 2 nova (Sem dolgo upal, sonet Matiju Čopu), dočim je urednik po pravici za »Kam« vzel Prešernov prevod, a druge za »Neiztrohnjeno srce«, »Nezakonska mati«, »Ni znal molitve« in »Pevcu«. S praznovanjem Prešernovega jubileja v dec. 1900 ni bil P. prav nič zadovoljen ter se je v pismu Vidicu 10. dec. 1900 priznal iz jeze celo zopet za Slovenca: »Ich habe mich wirklich als Slovene, als glühender Verehrer des unvegänglichen Poeten geschämt«.

Ceni P.-ovih zgodovinskih dram in romanov, ki jim je pozorišče južnoslov. ozemlje, zelo škoduje okoliščina, da si je P., ki je zgodovino in običaje teh krajev sploh le malo poznal (zgod. kmečkega upora je študiral po Radicsevem »Herbardu VIII.« iz 1862), k vsemu še lastil pravico, zgodovinska fakta brez ozira na splošno razširjenost znanja o njih postavljati na glavo ter aktualna gesla sedanjosti zanašati v preteklost. Zakaj se kot dramatik ni mogel uveljaviti, opozarjata tudi »Der Untergang« in »Ilija«: avtor pač pozna odrsko tehniko, a manjka mu smisel za pravo dramatičnost in notranjo logiko dejanja. Obenem kažejo prva 3 dejanja »Ilije Gregoriča« tako odvisnost od Bogovićevega »Matija Gubca, kralja seljačkega«, kakršno je mogel zagrešiti le človek zelo široke literarne vesti. Kot romanopisec je imel P. več sreče, nego je Levstik 1867 slutil, vendar mu je do priljubljenosti, zlasti med dunajskim čitajočim občinstvom, komaj izdatno pripomogel »Der slavische Bauernkönig«, ki računa, kakor drama »Ilija Gregorič«, le preočito s površnimi efekti. Vsekako je P. edini »Kranjec«, ki si je pridobil nekaj slovesa med avstr.-nem. romanopisci. Slovenci so mu dolžni hvalo le za popularizacijo Prešernovega imena in Prešernove umetnosti med Nemci. Njegovim člankom o Prešernu gre sicer le relativna vrednost, ker so zgolj medel odmev Stritarjevega uvoda iz 1866, tudi je »njegov« prevod Prešernovega gesla le malo popravljeni prevod Zusnerjev, tem večja pa je vrednost ostalih njegovih prevodov Prešerna. Prevajalo je sicer v nem. Prešerna pred P.-om vsaj že 8 literatov, vzporedno ž njim še 6 drugih, toda večina njegovih prevodov spada med one, ki so pesniški; le redko naletiš v njih na prisiljen izraz ali na stavek, ki brez originala ni razumljiv; mnogi izmed njih pa imajo odliko, da napravljajo vkljub često presenetljive skladnosti z originalom vtis nove dovršene pesnitve. Na zgodovino beogr. gledališča za kn. Miloša se nanaša: »Aus dem Reiche der Schminke«. — Prim.: N 1862, 126; Triglav 1865, 331–2, 335, 340, 345, 352, 354, 356, 360, 368, 371, 379, 381, 396, 399, 408; N 1865, 370, 378, 386, 402; Triglav 1866, 88, 115, 117, 143, 150; N 1866, 91, 124, 267, 326, 424; Neue freie Presse 1866, št. 506; N 1867, 149, 180, 248, 258, 266, 306; Fremdenbl. 1867, št. 234; Wurzbach XXI; Levstik, Upor slov. kmetov 1573, SN 1873, št. 100–2; Pukl, SN 1877 (prinaša poročilo o recit. Preš. pesmi na Dunaju); H. Penn, Fünfundzwanzig Jahre. Brünn-Wien 1885 (s sliko in bibliogr. samost. spisov); Trstenjak, Slov. gled. 52; Levstikovi zbrani spisi IV, 246–85, 316; Vidic, Prešeren med Nemci, LZ 1900, 833–5; isti, Fr. Prešeren-Poesien; Krek Gojmir v oceni Vidičeve izdaje nem. prevodov Preš. LZ 1901, 574; Brümmer, Lexikon d. deutschen Dichter u. Pros., V⁶ (1913), 246–7; LZg 1918 št. 240 (nekrolog); Wollman; Deutsch-österr. Literaturgesch. III (1927–9), 428, 430, 449, 765; Slodnjak, Levstik V, 28–31, 294–320 (Levstikova kritika »Ilije«), 445–51; Jos. Jul. Binder, Gesch. der k. k. Staatsrealsch. in L. 1902, 139, 142; Pintar LZ 1910, 101; poročne in krstne matrike v šentjak., krstne v franč. župn. ter katalogi normalke 1846–50 in realke 1853 v Lj.; 8 P.-ovih pisem Vidicu iz 1900–1 (last adresatova). Kd.