Peesenegger, Franc (okoli 1762–1841)

Peesenegger Franc, frankofilski lj. šolnik, filolog in urednik, r. ok. 1762 v Ambergu na Bavarskem, u. 29. dec. 1841 v Gorici. Kraj njegovih študij ni znan, a čeprav se je štel sam med laike, je bil menda prejel red diakonata. Vse kaže, da je v bavarski domovini postal pristaš ingolstadtskih iluminatov, tajnega društva, ki je bilo prav v P.-jevi moški dobi izpostavljeno napadom in preganjanju. Ni izključeno, da mu je bojazen pred preganjanjem usmerila korak v Avstrijo, kjer ga je ces. odlok 5. dec. 1792 imenoval za gimn. prof. retorike v Lj. s plačo letnih 400 gld. V Lj. je v smislu takratnih naredb poučeval 1792–1805 vse predmete v 4. (predzadnjem) gimn. razr., izvzemši od 1795 veronauk, a po reformi iz 1804–5 od jeseni 1806 dalje je bil v 5. in 6. razr. prof. stila, ki je čital z dijaki lat. in grške klasike ter nekaj nemških stvari ter jih vežbal v oblikovanju lat. in nemških govorov in sestavkov. Po Thanhauserjevi smrti je bil od 20. nov. 1805 do 21. jul. 1806 tudi prov. upravitelj gimn. prefekture.

P. je bil kot tip bližji Vodniku, ki je prišel na isti zavod 1798, nego Penzelu, s katerim sta bila tovariša 1793–8. Novi profesor je bil živahen ter dostopen za radosti in lepote življenja, a obenem je pazil na formo in izraz. Po lastni izjavi je »poznal vsa govorniška pravila«, prečital vse grške in latinske klasike ter bil verziran tudi v franc. jeziku in v franc. literaturi, vendar je bil nasproten vsakršni učenjaški pedantičnosti. Gesla franc. revolucije mu niso bila tako odvratna kakor Penzelu, a na verske probleme je zrl s svobodoumnostjo iluminata. Po vsej priliki je imel že lepo biblioteko, ker je v Lj. samo on mogel postreči z Gesnerjevim slovarjem v 4 zv. »Novus linguae et eruditionis romanae thesaurus« iz 1749.

V Lj. si je že 1792–1809 pridobil sloves spretnega in zlasti »v jezikoslovju močnega profesorja«, čeprav se ni mogel pozivati na objavljena lastna dela kakor Penzel. Po več letih bivanja v Lj. je začel misliti, da bi se lotil za javnost prevajanj iz klasičnih jezikov v nemščino. Svoje nazore o tem problemu je predložil tako s teorijo kakor tudi s prakso: pri Lichtu v Lj. je izdal 1800 brošurico »Von der Uibersetzungskunst überhaupt und ins besondere von der Uibersetzung aus der lateinischen in die deutsche Sprache, Eine akademische Vorlesung«, a 1803 »Anakreon aus dem Griechischen übersetzt.« Brošurica o prevajanju je precej naivno navodilo za učenca, v katerem je vrednih pozornosti le nekaj stavkov: da bodi za prevajalca »glavni zakon najtočnejša zvestoba«; da je za prevod slab kompliment, ako se sme o njem reči: »čita se kakor izvirnik«. Podčrtal je, da »sme suponirati pri svojih (lj.) slušateljih le prvo slovniško znanje nemščine«, toda v teku 7 let bivanja v Lj. se ni toliko seznanil s slovenščino, da bi bil v tej zvezi govoril tudi o slov. skladnji. Sloves dobrega nemškega stilista mu je naklonil uredništvo Kleinmayrjeve LZg, ki ga je ob tretjem prihodu Francozov menda že imel. Verjetno je, da ga je vleklo k članom lj. framasonske lože »zur Wohltätigkeit und Standhaftigkeit« 1792–5 in k prvim lj. framasonom, kakor so bili Linhart, Pinhak in Ricci, vendar ni nobenega dokaza, da bi bil nosil predpasnik v omenjeni loži. Za slov. preporod je ostal menda le tih gledalec, ker v ožjih stikih s Zoisom po vsej priliki ni bil, in sicer menda tudi v dobi ne, ko je bil Vodnik njegov kolega, a Kopitar, 1796–7 njegov učenec, Zoisov tajnik.

Tožbe proti njemu so se začele že 1792 do 1809. Morebiti je dal tudi on, kakor leto prej Penzel, povod za dvorni reskript 19. febr. 1795, ki mu je prepovedal, dasi je bil razredni učitelj, pouk veronauka, češ da je treba vzeti posvetnim učiteljem vsako možnost, da bi govorili z učenci o verskih vprašanjih. Poleg svobodoumnih odnosov do verskih problemov je začel kazati tudi uradno mlačnost in neprilagodljivost do kolegov, a zlasti je njegovo razmerje do neke omožene ženske, pri kateri je stanoval samski prof. že pred smrtjo njenega moža in pozneje, vzbujalo pozornost meščanov. Ukori in opomini so se množili: 1798 »radi nravnega obnašanja«, 1801 in 1802 »radi nedostajanja pridnosti in kolegialnosti« in radi obnašanja, a 1808 se je pritožil še škof Kaučič radi očitkov proti njegovi nravnosti in vernosti. Vsaj 1798 je P. sam skušal dobiti možnost, da ostavi Lj., ter je ob podpori lj. oblastnih činiteljev prosil za vakantno mesto gimn. prefekta v Celovcu, a brez uspeha. Pritožbam pa je znal vkljub ponovnim prizadevanjem nasprotnikov glavno ost vedno zopet odbiti.

V dobi Napoleonove Ilirije 1809–13 je sicer pazil, da se preočito ne kompromitira, vendar ni mogel skriti, da spada med one svobodomislece, ki jim je bil franc. režim simpatičnejši od avstr. Ker se je pajdašil s franc. oficirji menda že od začetka, je pač rad ostal v službi. V šol. l. 1809/10 je poučeval v 5. in 6. gimn. razr. kakor doslej. Po prvi franc. organizaciji šolstva je 22. avg. 1810 prosil za stolico retorike na lj. centralki in naglašal, da je tudi »franc. literaturo še prav posebno študiral in že oddavno gojil franc. jezik rajši ko vse druge moderne jezike«, a je propadel proti Jerômu Agapitu iz Buzeta ter poučeval v š. l. 1810/11 na 3-razr. gimn. latinsko literaturo. Po drugi franc. reorganizaciji šolstva je imel v š. l. 1811/12 in 1812/13 stolico za lat. in grško literaturo, ki je bila sicer, kakor Chauragova franc., po novi naredbi prideljena liceju (= viš. gimn.), a je vendar bila ž njo del študija faculté de lettres z isto plačo kakor stolica na akademiji (= univerzi). Ko je bil febr. 1812 Chaurag upokojen, je predaval P. tudi na njegovi stolici do jun. 1812, ko je bil za franc. jezik in literaturo imenovan Louis Pinget. Obenem je imel tudi postranske zaslužke, ki so pričali, da so mu Francozi bili naklonjeni: do konca 1810 je bil urednik nemške LZg, a od 1. jan. 1811 je po nje združitvi s Télégraphom prevajal tekst za nemško izdajo uradnega lista; pri novem gen. intendantu Chabrolu, ki je prispel v Lj. 24. sept. 1811 (Dimitz IV, 337), je bil domači učitelj za nemščino in grščino. Član franc.-ilir. framasonske lože, ki so jo ustanovili v Lj. 6. avg. 1811, menda ni bil, na svojo vdanost franc. režimu pa je nehote opozarjal avstr. špiclja Scheuchenstuela še tik pred prihodom Avstrijcev z izjavami, ki so bile pač odmev želje in vere, da Napoleonova zvezda še ne zajde. Nodier, s katerim je imel posla kot nemški urednik Télégrapha, ga po vsej pravici navaja med prijatelji Francozov.

Po vrnitvi Avstrijcev v Ilirijo je bil P. 4 leta v slični negotovosti za svojo usodo kakor Vodnik. Tudi o njegovem frankofilstvu so bile avstr. oblasti še za časa franc. Ilirije precej poučene: v 1. pol. 1810 so jim javili vohuni njegovo ime na seznamu frankofilskih Ilircev, ki bi jih morali Avstrijci na meji aretirati, če bi jo hoteli prekoračiti; celjski okrožni glavar grof Rajmund Auersperg ga je imel 13. jul. 1813 na listi Ilircev, ki so bili osumljeni, da so člani lj. franc.-ilir. framasonske lože. Prvi proviz. ilir. guverner Lattermann tem vestem po vsej priliki ni pripisoval važnosti, ker je 6. nov. 1813 tudi P.-ja kakor Vodnika imenoval proviz. za humanitetnega prof. Toda položaj si je pokvaril P. sam, ki je izjavil, da spričo svojega zdravstvenega stanja ne more poučevati več ko 4 ure na dan, ter dosegel, da je poučeval samo v 6. razr. humanitetne predmete, dočim so pripadli isti predmeti v 5. razr. Vodniku, ki je poleg tega poučeval še zgodovino. V akciji za definitivno imenovanje gimn. profesorjev so odločili vsi činitelji proti P.-ju še bolj odločno kakor proti Vodniku: prov. gimn. dir. Jurij Zupan; Jüstel 10. jun.; preds. ilir. dvorne organ. kom. grof Fr. Jož. Saurau 19. jun. 1814; štud. dvorna komisija 9. sept. 1814; centralna organiz. komisija 3. okt. 1814; uradnik, ki je 31. okt. 1814 o vseh označenih izjavah sestavil referat za cesarja; Franc I., ki je 26. dec. 1814 P.-ja z istimi besedami kakor Vodnika izključil od službe, kjer bi »imel posla z vzgojo mladine«. P. o vseh teh akcijah ni bil poučen, ali pa se je zanašal na važno okoliščino, da ni bil član franc.-ilir. lože in se torej v dobi Ilirije ni pregrešil proti opasnim odlokom z dne 27. apr. in 29. dec. 1801, ki so predpisovali avstr. drž. uslužbencem prisego in reverz, da ne bodo, ozir. da niso bili člani kakega tajnega društva (Rad 206, 25). V jeseni 1814 je še presojal poleg Jurija Dolinarja in Kalistra Vodnikov konkurzni elaborat za ital. stolico. A ko je poleti 1814 prosil obenem z Vodnikom in gimn. učiteljem Jur. Eislerjem za stolico zgodovine na lj. liceju, so bili zopet vsi proti njemu: polic. komisar Kremnitzer 6. jan. 1815 in prov. komorni prokurator Anton pl. Scheuchenstuel 10. jan. 1815, dva zaupnika, od katerih je dun. polic. predsednik Hager želel dobiti informacije; Hager v prezid. predlogu cesarju 17. jan. 1815; Franc I., ki se je 24. febr. 1815 odločil za ponovni razpis zgod. stolice na lj. liceju ter jo podelil Fr. Richterju. Že ob P.-jevi kompetenci za defin. gimn. prof. je prišla iznova ali prvič v evidenco vrsta očitkov: prejšnji ukori; neprimerno obnašanje; svobodoumni odnos do religije; vnema za Napoleona; framazonstvo; zahteva, da bi poučeval samo 4 ure. Izjave k prošnji za licej niso bile soglasne: Kremnitzer je opozarjal na P.-jeve stike s Chabrolom, trdil, da je »vedno zabavljal na avstr. vlado« in da si še dopisuje s Francozi, obenem pa tudi odločno menil, da je bil član franc.-ilir. lože; Scheuchenstuel je sicer naglašal, da živi P. z neko vdovo, da se je znal prejšnjim pritožbam izviti in da je bil do zadnjega vdan Francozom, ni pa trdil, da bi bil član lože, nasprotno, menil je, da so ga tudi v prejšnjih časih »morebiti brez vzroka dolžili, da je pristaš bavarskih iluminatov«; Hager je 17. jan. 1815 naglasil, da »ni odstranjen sum, da je pripadal P. redu iluminatov«. Za izgubo gimn. profesure je izvedel P. menda po istem 18. marcu 1815 kakor Vodnik, a kmalu nato so mu sporočili, da je bila brezuspešna tudi njegova prošnja za profesuro na liceju. Gubernij je 11. avg. 1815 razpisal konkurz tudi za njegovo profesuro humanitete na gimn., dočim bi bil moral s 1. nov. 1815 tudi on biti upokojen. Ker do pričetka š. l. z Dunaja glede konkurza ni bilo odgovora, je ravnateljstvo 28. okt. 1815 stvar urgiralo, obenem pa prosilo, da bi pritegnili, kakor Vodnika, tudi P.-ja začasno zopet v službovanje. Gubernij je 3. nov. 1815 predlogu pritrdil ter sporočil ta korak na Dunaj, a P. je nastopil š. l. 1815/6, kakor tudi Vodnik, v svoji stari prov. lastnosti in s prejšnjimi prejemki.

Medtem je že začela postajati usoda P.-ju prijaznejša kakor Vodniku, in to gotovo predvsem zaradi tega, ker je ta bil član franc.-ilirske lože, oni pa ne. Dočim je Vodnikovo mesto v 5. razr. 12. jan. 1816 prevzel Elija Rebič in pesnik bil 16. jan. 1816 službe humanit. profesorja razrešen, je ostal P. še nadalje profesor stila v 2. humanit. razr. (obenem je imel v 2. sem. Jerinovo grško stolico za slušatelje filozofije). Ko je 30. marca 1816 obenem z Vodnikom in drugimi prosil za mesto knjižničarja v lic. bibl., je lic. rektorat sicer tudi njega, kakor Vodnika, z ozirom na cesarjev odlok le »blagohotno priporočil najvišji milosti«, toda ocenil ga je bolje kakor pesnika: »sposobnosti zelo dobre; uporaben – sedaj zelo točen; moralnost – vseskozi honeten.« S prošnjo je sicer propadel kakor Vodnik, toda 18. jun. 1816 je napisal novo, za kakršno se Vodnik ni upal odločiti: prošnjo na dvor, da ga obdržijo v službi, a odredijo uradno preiskavo njegovega obnašanja. Gubernij, ki je dobil prošnjo 2. jul. 1816, je zahteval od gimn. ravnateljstva izjavo, ki je prispela 15. jul. 1816 ter bila po vsej priliki za P.-ja ugodna. Rešitev prošnje za preiskavo ni znana, a podoba je, da so začeli na Dunaju misliti, da P. ni bil franc.-ilir. framason, ki jih cesar Franc na noben način ni hotel obdržati v službi. Vsekako je v š. l. 1816/7 P. bil še vedno lj. prov. prof. stila v 2. razr. humanitete, dočim je prov. učitelj zgodovine Jurij Eisler le pogojno bil imenovan za drugega humanit. profesorja poleg Rebiča. Sicer je dobil lj. gubernij 28. febr. 1817 odlok centr. dvorne organiz. komisije z 19. febr. 1817, naj Eisler dobi nastavitveni dekret za prof. v 1. human. razr. in se zapriseže, Rebič se pomakne za prof. stila v 2. human. razr., a P. čaka, ker bo cesar svojo odločitev zaradi njegove upokojitve naknadno naznanil, toda P.-jeva usoda se je bližala definitivni rešitvi: 3. jan. 1817 je pri lj. gub. vložil prošnjo za vakantno mesto gimn. prefekta v Gorici, 9. jun. 1817 je prispela na lj. gubernij nota tržaškega gub. s 6. jun. 1817, da je cesar P.-ja imenoval za def. prefekta gimnazije na Reki. Novo službo s 700 gld. letne plače je nastopil 25. jun. 1817 in ostal na Reki do 1823, ko bi bil po predaji Reke Madjarom moral priti v Pisek, a je postal prefekt v Gorici, kjer so ga s koncem š. l. 1837/8 upokojili. S slov. preporoditelji je ohranil nekaj stikov: Kopitar mu je pisal vsaj 21. dec. 1818 in 3. nov. 1820 (Kop. »Brief-Journal« v Drž. knjiž. v Lj., ohranjenega ni iz te koresp. nič); o Čopu, ki je bil 1820–2 prof. na njegovem zavodu, je napisal 3 izvestja, ki so mu v čast, a vsaj 14. dec. 1822 je bivšemu svojemu učencu in sotrudniku tudi pisal (pismo v Drž. knjiž. v Lj.).

Storil je P. v Gorici nesrečno smrt zaradi padca po kamenitih stopnicah. — Prim.: Kranjski uradni šem. za 1793–1808; Nodier v dnevniku »La Quotidienne« 1821 (Blaža Crobatha nemški prevod in odgovor v IB 1821, št. 24 in 25); Menzel W. J., Gesch. des k. k. Gymn. zu Görz, Progr. 1856, 31, 35–6, 39; Petruzzi, Vodnik u. seine Zeit, Vodnikov sp. 11; Nečásek, Gesch. d. Lb. Gymn., Programm 1861, 10, 12; Zupan Iv., Prof. i bibl. Mat. Čop, Program kr. više gimn. na Reci 1874, IX, XIII, XIV, XVII; Dimitz IV, 314, 323; Radics, Eine zeitgenöss. Kritik üb. Vodnik's »Pesme«, Argo 1893, 23 (napačna domneva, da bi bil avtor kritike v Annalih 1808 P., dočim jo je v resnici napisal I. Zupančič, glej mojo Zgod. 390–1); Klimesch, Z. Gesch. des Lb. Gymn., Jber. 1896, 5, 6, 10, 26, 27; Vidic, Vodnik u. d. nachillyr. Periode in Krain, Zbornik u slavu V. Jagića 632–4 (na službo so mi bili tudi vsi dotični Vidičevi prepisi dunajskih arhivalij); Prijatelj, Slov. pod Nap., Veda I (1911), 432, 588, 591, 594; Kidrič, Franc.-ilir. loža, Sn XII (1914), 12, 58, 87; Mal, Doneski, DS 1918, 178, 181–2; SBL I, 100; Tavzes, Francozi in slov. prep.; Polec v Zgod. slov. univ. 41; Kidrič, Dobrovský; isti, Zgod. 259; Zwitter, Nov seznam frankofilov v Nap. Iliriji, GMDS XII, 49; v gubern. arhivu v Nar. muz. v Lj. evidenčni protokoli (akti so po večini škartirani): 1798, št. 494, 515, 915, 4069, 4450, 6719; 1816, št. 2932 (19. marca), 3358 (30. marca), 4340 (26. apr.), 7198 (2. jul.), 7755 (15. jul.); 1817, št. 61 (3. jan.), 2230 (28. febr.), 2374 (27. marca), 3633, 6214 (9. jun.), 7075 (29. jul.); v arhivu hum. gimn. v Lj. katalogi s podpisi profesorjev za 1814–7; mrtv. knj. pri Sv. Ignaciju v Gorici. Kd.