Peer, Karel, pl. (1697–1776)

Peer Karel, biblioteški mecen, r. ok. 1698 neznano kje, u. 7. maja 1776 v Lj. Pripadal je mladi kranjski plemiški obitelji (meščanski P.-i so bili v 16. stol. v Kočevju, vsaj že v 17. v Kamniku, plemiška diploma iz 1665). Kje je študiral do posvetitve v mašnika (ok. 1722), ni ugotovljeno, istotako ne, kje je preživel prva svečeniška leta do nastavitve v Lj., kjer je postal pod škofom Schrottenbachom 1741 canonicus ad baculum, 1742 mestni župnik, a 1744 pod škofom Attemsom gener. vikar, kar je ostal do smrti, torej tudi za Attemsovih naslednikov Petazzija in Herbersteina. Kot gener. vikar je dajal dovoljenja za tisk slov. knjig, ki so jih pristojni cerkv. cenzorji ocenili, n. pr. za Paglovčevega Kempenzarja 1745 ali za Gorjupovo Cirkounu lejtu 1768. Ko so 1753 po nasvetu Gerarda van Swietena vzeli cenzuro in revizijo knjig jezuitom, ustanovili na Dunaju dvorno cenzurno komisijo, ki je izdala 1754 prvi avstr. »Catalogus Librorum rejectorum per Consessum Censurae« (Houben, Verb. Lit. I², 93), ter začeli odkazovati polagoma tudi pri novih pokrajinskih vladah cenzurne posle posebnim knjižnorevizijskim komisijam, so pritegnili tudi P.-a, ki ga vsaj kranjski uradni šematizmi iz 1769–75 navajajo med člani lj. reviz. komisije (SBL I, 310). S Karlom Jan. Herbersteinom se je seznanil v Gradcu še pred njegovim imenovanjem za škofa ter bil ž njim v dobi njegovega čakanja v rahli korespondenčni zvezi, vendar je bil po svojih odnosih do janzenizma bližji probabilistu Petazziju kakor pa njegovemu janzenističnemu nasledniku; koadjutor Herberstein je imel v mislih pač P.-a in notarja de Pertija, ko je iz Lj. Mariji Tereziji pisal, da se ne bo dalo v lj. škofiji nič doseči, dokler bosta imela dva stara Petazzijeva svetovalca kaj besede. Pomemben je bil P. kot zbiratelj knjig. Njegova knjižnica je bila sicer del zapuščinske mase v korist sorodnikov, a je postala last nove državne licejske knjižnice, in sicer po odobritvi dvorne štud. kom. z dne 24. okt. 1778, torej pač kot nakup. To je bila po darilu barona Fr. H. Raigersfelda šele druga večja pomnožitev bivše jez. bibl. Štela je takrat 1022 del v 2019 zv., a je bila prej menda še večja, ker več številk manjka. Slov. knjigi je imela 1778 sicer samo 2, namreč Dalmatinovo Biblijo in neki »Evangeli Buch«, toda knjige v nem., lat., grškem in franc. jeziku delajo zbiratelju tem večjo čast, ker pričajo z benečanskimi in pariškimi tiski o bibliofilskih interesih ter obsegajo najrazličnejše panoge: bogoslovje, zlasti patristiko, biblicistiko in cerkveno zgodovino; izdaje grških in lat. klasikov; zemljepis in posvetno zgodovino; zgodovino modroslovja; pravo, zlasti kriminalistiko; labacensia, zlasti stare Mayrjeve tiske itd. Vsekako je gener. vikar zaslužil, da je dobila licejka 1809 na Wildejev predlog izpod Herrleinovega čopiča tudi njegov portret. — Prim.: Stefan, Gesch. d. Entstehung u. Verw. der k. k. Studien-Bibl. in Lb. MMK 1907, 6, 53; Kidrič, Bibl. problem in univerza, Zgod. slov. univerze 225; isti, Razv. linija slov. preporoda, RDHV V-VI, 33-4, 68; v Drž. knjiž. v Lj. cenitev njegove zapuščine z biblioteko vred. Kd.