Pečnik, Jernej (1835–1914)

Pečnik Jernej, starinokop, r. 24. avg. 1835 v vasi Cesti pri Dobrepoljah, u. 12. jun. 1914 v Lj. Preden je začel izkopavati starine, je bil posestnik na Cesti, dvakrat oženjen. Izmed otrok iz 2. zakona je bil Franc slikar-samouk, ki je kasneje očetu risal izkopane predmete in skiciral situacije. Ok. 1872 je P.-ovo posestvo radi njegove zapravljivosti prišlo na boben. Preselil se je v Mirno na Dol., bil nekaj časa občinski tajnik v Mokronogu, ok. 1890 dacar v Krškem, pa kmalu iz službe odpuščen. Službo je zanemarjal, ker si je bil ustvaril nov vir lepih dohodkov z izkopavanjem starin za kranjski dež. muzej in za dvorni muzej na Dunaju ter s svojevoljnim prodajanjem starin zasebnikom. Tako je prejel pod Dežmanovim vodstvom lj. muzeja za l. 1885–8 vsoto 2467.56 gld., pod Müllnerjevim za l. 1889–93 pa 1497 gld.; k temu je prišteti, kar je dobil od dvornega muzeja in kar mu je vrgla zasebna prodaja. Da je mogel doseči tako visoke zneske in priti do tako obilnega gradiva, je dajal izkopavanja v podnajem, tudi ženskam in otrokom (Müllner). Kljub temu mu za stara leta ni ostalo nič in je umrl v precejšnji revščini, uživajoč podporo kranjskega dež. odbora, čigar muzeju je bil v veliki večini svojega dela nelojalen tekmec. — Uspeh svojega dela je povzel v spisu »Prazgodovinska najdišča na Kranjskem« (IMK 1904). Kot prve je tu zabeležil najdbe 1884 v mirenski dolini, na Slepšku in pri Sv. Križu pri Mokronogu, kjer je odkril prve keltske grobove na Kranjskem. Pred tem l. je gotovo že kopal, četudi ni podatkov, kajti ko je ponudil svojo službo dež. muzeju, je moral ponudbo na nekaj opreti. Ko pa je dobil legitimacijo, da sme za muzej kopati, seveda proti obvezi, da bo kopal samo za muzej, je začel na široko. Po omenjenem spisu se da sestaviti tale, sicer nepopoln, seznam izkopavanj: 1884: Slepšek in Sv. Križ pri Mokronogu, Gornje Laknice, Roviše, Záloke; 1885: Slepšek in Sv. Križ pri Mokronogu, Moravče pri Litiji, Krtina, Kukov vrh, Rakovnik pri Mirni, Sv. Trojica, Beleči vrh; 1886: Trojane, Gornji Zemon pri Ilir. Bistrici, Podzemelj; 1887: Sv. Gora, Strahulje, Spod. Zemon, Podzemelj, Drnovo; 1889: Vače, Drnovo; 1890: Mehovo, Drnovo; 1891: Valična vas; 1892: Gornja Slivnica, Magdalenska gora; 1893: isto, Hrastje pri Šmarju, Kranj; 1894: Novo mesto, Št. Peter pri Novem mestu, Žalovče, Magdalenska gora, Boštanj, Brezje; 1895: Ratež, Brezje, Družinska vas; 1896: Dobrava pri Dobrniču, Korita, Meniška vas, Brezje, Vinji vrh; 1897: Gradenje, Dobrava, Stična, Valična vas; 1898: Meniška vas, Branževec pri Novem mestu; 1901: Št. Peter pri Novem mestu, Gabrje, Malkovec, Slanč vrh, Lajh pri Kranju; 1902: Moravče pri Litiji, Mladatiče, Zabukovje; 1903: Migovska gora, Bršlin pri Novem mestu. K temu še 1906: Videm, Rajhenburg, Ponikve, Sv. Križ pri Litiji in Roje pri Moravčah. Napravil je še mnogo drugih ekskurzij in na nekaterih krajih po večkrat kopal, ne samo v navedenih letih. Po številu najdenih starin so bila P.-ova izkopavanja izredno uspešna, o znanstveni vrednosti njegovega dela so pa že možje, za katere je kopal, različno sodili. Ravnatelj dež. muzeja Dežman je P.-u skoraj naivno zaupal; imel ga je za človeka, ki sicer znanstveno ni podkovan, pa je vnet delavec, ima dober nos za iskanje starin in je muzeju napolnil cele omare. Kustos dunajskega dvornega muzeja J. Szombathy je 1887 P.-ovo kopanje imenoval »Raubgräberei« in mu očital, da je nosil na Dunaj prodajat starine (iz Zaspa), ki je Sz. mislil, da so last dež. muzeja v Lj., da je subvencije za določena potovanja svojevoljno porabljal za druge obiske, glede na spor o prioriteti izkopavanj v Podzemlju (1887) pa je trdil, da gomil ni našel P. sam, marveč so mu jih šele kmetje pokazali. Dežmanu pa Sz. ob isti priliki očita, da kupuje od P.-a starine in ga tako priznava za neodvisnega od muzeja, kar ne bi bilo mogoče, če bi kopal po naročilu muzejskega vodstva. Sz. je videl, da je bil dež. muzej zoper zlorabe pravno popolnoma nezavarovan, in se je kasneje s temi nepravilnostmi okoriščal. Spoznal je, da bi P.-ovo »roparsko kopanje« dobro služilo dunajskemu zavodu, ki je imel izdatnejša sredstva nego lj. muzej in še nimbus dvornega muzeja. Kazen, ki jo je P. menda 1889 odsedel, ker je ob sporu radi izkopavanj v Podzemlju razžalil Sz.-ja, in večje vsote, ki jih je Dunaj za izkopanine plačeval, so P.-a zvabile v službo dvornega muzeja. To se je zgodilo, ko so konflikti pri izkopavanjih na Vačah (1889), izzvani od Sz.-ja, in odklonilna odgovora na P.-ovi prošnji za samostojna izkopavanja v Grobljah in okolici (1889) in pri Krškem (1893), inspirirana od istega Sz.-ja, P.-u pokazali, da bo njegovemu delu konec, ako ne stopi v službo dvornega muzeja. Poleg tega je pri Müllnerju zaradi množečih se tožb, ki so prihajale z dežele in od oblasti, izgubil zaupanje, ki ga je spočetka užival. Ko je bil v novi službi, je spričo velike aktivnosti Dunaja nastopil kot kritik lj. muzeja, češ: Kaj dela naš deželni muzej (IMK 1904). Na Kranjskem sta bili na P.-ovi strani uredništvi SN in IMK; tudi konservator Centralne komisije za varstvo spomenikov Simon Rutar mu je bil naklonjen. Za ravnatelja Müllnerja ni bilo drugega izhoda, nego da je za dež. muzej poiskal drugega starinokopa. Bil je to Ignacij Kušljan iz Št. Jerneja pri Novem mestu, ki je že 1885 zaprosil za službo pri dež. muzeju. Müllner ga je o izkopavanju strokovno poučil in mu 1897 dal legitimacijo za izkopavanje po naročilu muzeja. Kušljan je bil razumen in vesten delavec, kar so tudi dunajski arheologi priznali, zlasti pa pošten. Da bi spravil red v preiskovanje starin, je Müllner 1897 pokupil celo vrsto gomil in prehist. najdišč za dež. muzej. Spomladi 1898 je P. po naročilu dunajskega muzeja prosil dež. odbor, naj odproda nekaj teh gomil, kar je dež. odbor zavrnil. Iz tega so se razvili novi spori, ker je P. začel kopače na muzejskih gomilah ovajati in se naposled sam spravil na te gomile kopat. Mir je nastopil šele 1900, ko je vodstvo dvornega muzeja izprevidelo, da takšne metode rušijo ugled zavoda in moralo dela. — P. je dve leti pred smrtjo še izdal brošuro Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi (Lj. 1912), ki razodeva zgolj težnjo človeka, ki se je hotel na ta ali oni način uveljaviti tudi v arheološkem slovstvu. Za kaj takega pa je možu nedostajalo vseh sposobnosti. Koliko je bilo njegovo delo v tem oziru vredno, naj vsakdo razsodi zgolj iz dejstev, da ni pri izkopavanju P. zabeležil oziroma ohranil skupaj niti enega grobnega inventarja, temveč trgal ali sam ali pa po svojih nastavljencih predmet za predmetom iz tal brez ozira na njegovo lego in okolnosti najdbe. »V obsojanju vrednem tekmovanju med muzejema, ki sta bila poglavitna udeleženca, in med njunimi roparskimi kopači se je ta najvažnejša provinca najdb (namreč Kranjska) temeljito uničila in ne bo niti v najugodnejšem primeru več mogoče spraviti do besede najdenih mas, ki se nahajajo na Dunaju in v Lj.« (A. Mahr, ravnatelj Irskega Nacionalnega muzeja v Dublinu, 1934.) — Prim.: Akti v arhivu Nar. muzeja v Lj.; P.-ova korespondenca z Dežmanom v Nar. muzeju (podaril dobrepoljski nadučitelj v p. g. F. Jaklič); S. Rutar, IMK 1893, 1, 207, 252; 1895, 128, 205, 242, 259; 1896, 46, 242; 1898, 102; 1899, 35; J. Pečnik, Pogled na kranjska gradišča, IMK 1894, 6; S. Rutar in J. Pečnik, Predzgod. najdbe na Kranjskem, IMK 1894, 78, 111, 164, 210; J. Mal, Vodnik po zbirkah Nar. muz. v Lj., 18; DS 1894, 346; J. Mantuani, Carn. 1914, 186; Šašelj, Etnolog III, 77. R. Ložar.