Pavlovec, France (1897–1959)

Pavlovec Franc, slikar, r. 14. avg. 1897 v Trnovem pri Ilir. Bistrici. Študiral je 1909 do 1903 nižjo gimn. v Lj., v vojni prišel 1916 v rusko ujetn., 1917 stopil v jugoslov. dobrovoljski kor v Odesi. L. 1919 je šel z dobrovoljci čez Solun na balkansko fronto. Slikarstva se je učil na akademiji v Zagrebu (1923–8, prof. Bečić in Krizman). Živi v Stožicah pri Lj. Slika izključno v olju največ krajine in portrete. Predmet njegove slikarske pozornosti je predvsem Sava od Mednega do Ježice. Razstavil je večkrat v Lj. (s četrto generacijo), v Beogradu, Zagrebu in 1930 v Londonu. Njegovo podobo je naslikal 1928 N. Pirnat v skupini predstavnikov »četrte generacije«. Stl.

PAVLOVEC France, slikar, r. 14. avg. 1897 v želez. čuvajnici št. 14 v Trnovem pri Ilirski Bistrici, u. 12. febr. 1959 v Lj. Oče Matevž, bajtarski sin, mati Marjeta Dovgan, gruntarska hči, oba doma iz Kilovč. Osn. š. obiskoval najprej v Il. Bistrici, od 1906 v Lj., ker se je mati po očetovi smrti (1902) tja preselila. V Lj. se šolal tudi pri salezijancih na Rakovniku, kjer ga je pritegnila predvsem glasba. Od 1910–43 je obiskoval gimn. na Poljanah, a je ni dokončal. Začel se je preživljati z raznimi priložnostnimi deli. 1914 je odšel na vzhodno fronto, 1916 pri Černovcih padel v rusko ujetništvo V Odesi se je pridružil jsl. prostovoljskemu gibanju. 1917 odšel čez Murmansk v Angl., nato čez Franc, in It., na solunsko fronto. 1918 se je vrnil v Lj., kjer se je zaposlil na železnici, najprej kot delavec, nato kot pisarniški uslužbenec. Včasih je kolegom na delu narisal portret ali karikaturo. Slikarstvu se je posvetil razmeroma pozno. K tej odločitvi je verjetno pripomogel tudi ogled razstave Jakopiča, G. A. Kosa in F. Tratnika v Jakopičevem paviljonu 1920. Vpisal se je na slik. šolo Probuda v Lj. in jo 1921 uspešno končal. Od 1923–27 je študiral na um. akad. v Zagrebu (Becić, Babić, Krizman). Meštrović se je za P. osebno zavzel in ga podpiral. Po vrnitvi v Lj. se je pridružil zagrebško usmerjeni četrti generaciji in se z njo prvič predstavil javnosti 1928. Istega leta se je tudi poročil z Marijo Gorenc. V zakonu so se mu rodili trije otroci. Naselil se je v Stožicah nad Lj. in živel kot svoboden umetnik. 1929 je čakal štipendijo za študij v Parizu. Zelo ga je potrlo, ker je ni dobil, in je zato uničil tudi več svojih del. 1933 je z zagrebško Trojico (Babić, Becić, Mišè) razstavljal na jubilejni XX. razstavi Narodne gal. v Lj. Istega leta je razstavljal tudi z jsl. slikarji skupine Oblik in prejel štipendijo za Pariz, a je ni izkoristil. 1945 se je predstavil v Trstu in Gor. na razstavi slovenskih primorskih umetnikov (Sava pri Medvodah). 1946 razstavljal pri UNESCO v Parizu. 1949 so P. in Kosu priredili retrospektivno razst. v Moderni gal. v Lj. Takrat je P. prejel zvezno nagrado in red dela I. stopnje. Istega leta prejel tudi Prešernovo nagrado za sliki Soča in Sava .Pri P. se je šolal tudi slikar Stane Vidmar. – P. je izrazit krajinar in v tem je nekje nadaljeval tradicijo slov. impresionistov. Figuralika ga ni privlačevala, čeprav je bil še kot študent na akad. nagrajen za fig. delo Kompozicija. Slikal je v naravi, le zadnja leta, ko je bolehal, si je pomagal s fotografijo. Kratek oklepaj v njegovi umet. je tudi sodelovanje z Jakopičem (predvsem izdelovanje kartonov) pri poslikavi oboka veže t. i. Meksike. Od začetnih vplivov franc. usmerjenih zagreb. učiteljev si je P. izoblikoval svojstven način slikanja. Poteze čopiča postanejo hitre, tanke, upodobljena snov preprosta, svetloba raznolika: prosojna zimska luč, mrka svetloba pod temnimi oblaki, medla svetloba sence itd. Lepoto slov. zemlje je zajel v vseh letnih časih in vseh vremenskih razmerah, kar učinkuje zelo razpoloženjsko. Veliko število P-evih izjemnih del je nastalo med 1930–40, npr. tihožitji Kruh in Krompir (obe 1935), ki sta zbudili v javnosti velik odmev. 1939 je nastal ciklus podob z Dolenjske (npr. Ajda ). V vojnem času, ko so bila popotovanja po Sji nevarna in skoraj nemogoča, je P. zajemal motive iz bližnje okolice (kmečka dvorišča, motivi ob Savi, Stožice in tudi tihožitja). Po vojni je postala izbira motivov spet široka (Kras, Gorenjska, Istra, Soča). 1949 je slikal Sočo v okolici Tolmina v družbi slikarja R. Kogeja in slikarke Marjance Savinšek. Takrat je tudi govoril na odprtju Kogejeve razstave v Tolminu. V zadnjem obdobju je P. postajal bolj skop v potezah, iz slikarskega motiva je skušal izluščiti le bistvo. P. je slikal skoraj izključno v olju. Poleg krajin in tihožitij je slikal tudi portrete (npr. Vladoša Simčič, Ludvik Mrzel, Ivan Tavčar, Avtoportret 1935, 1937). P-evo slikarstvo je vseskozi prežeto z lirizmom, osebno toplino in globokim čustvom; iz njega sije ljubezen do slov. zemlje, plemenitost in velika humanost. P-avo življenje je bilo trdo, večkrat bohemsko kot urejeno, vedno v boju za obstanek, a polno dostojanstva. P-eva velika neizpolnjena želja spoznati svet in velike mojstre umetnosti mu je večkrat grenila življenje. – Poleg že omenjenih razstav lahko naštejemo še razst. v Lj. (1929, 1933, 1935, 1936, 1938, 1940, 1941, 1942, 1945, 1946, 1948 in 1949), v Beogradu (1930, 1931, 1946), Rimu (1937) in Londonu (1930), posmrtne pa v Lj. (1960) in Titovem Velenju (1983). P-ove slike se pojavljajo tudi na različnih tematskih razstavah (npr. Prešernove pesmi v delih likovnih umetnikov (Kranj, 1976), Naše gore (Kranj, 1974–75). P-eva dela hrani veliko število zasebnikov po vsej Sji (bil je eden redkih slikarjev, ki je še v času življenja doživel pri občinstvu zelo topel sprejem), pa tudi muzejske ustanove (npr. Nar. gal. v Lj., Mod. gal. v Lj., Loški muzej v Škofiji Loki, Mestni muzej v Lj.) in drugi (npr. Skupščina SRS). Več P-evih del je bilo uničenih med drugo svet. vojno. P. je 1928 upodobil N. Pirnat v skupini predstavnikov Četrte generacije, 1929 I. Čargo (risba) in 1959 S. Dremelj (posmrtna maska).

Prim.: DS 1928, 318, 319; 1930, 55–56; 1934, 184, 185; SBL II, 275; Umetniški zbornik I, Lj. 1963, 155, 193, 251, 290; Razstava slov. prim. umetnikov Trst-Gorica, avg. 1945 (katalog); G. A. Kos in France Pavlovec, Moderna gal., Lj. dec. 1949; F. Stelè, Slov. slikarji, Lj. 1949, 150 in passim; F. Pavlovec, Razstava slikarskega dela, Trst, mar. 1950; A. Ujčič, Slikar F. Pavlovec (rok. dipl. delo, Lj. 1956?); Jelisava Čopič, Umrl je pesnik slov. zemlje (s sl.), NŽ 1959, št. 3, 79–80; LdP 14. febr. 1959; Mikuž S., Ob smrti slikarja F. Pavlovca, SPor 20. febr. 1959, 41; Ujčič A., Manom F. Pavlovca, LdP 28. febr. 1959; F.Stelè, Umetnost, 98, 143, 174–178 (sl. 175 in 177); Razstava F. Pavlovca v počastitev praznika 1. maja in kongresa likovnih umetnikov Jsle, Jakop. pav., Lj. 1960 (bes. S. Mikuž); Šijanec, 22,26, 78, 81, 113–17, 126, 140, 143, 144, 204, 499, 515,517, 519; Likovna revija 1961–63, 28, XIX, XXVII,191; ZMG 1964; ELU III, 641; Moderna gal. Vodnik. Lj. 1964 (bes. Ljerka Menaše); V. Molè, Umetnost južnih Slovanov, Lj. 1965, 413; Š. Čopič, Slov. slikarstvo, Lj. 1966, 164–65, 247; E. Bénézit, Dictionnaire critique et documentairedes peintres, sculpteurs, dessinateurs et graveurs, Paris 1966, VI, 559; S. Mikuž, Slikar F. Pavlovec, Prosvetni servis, Lj. 1969; Menaše,1604–05; N. Šumi, Pogledi na slov. um., Lj. 1975,172; MSE, Lj. 1976, 40; Umetniki in spremljevalci v ogledalu portretov in portretiranih karikatur, Moderna gal., Lj. 1981 (katalog); F. Pavlovec, Katalog ob pregledni razstavi v Titovem Velenju od 11. nov. do 20. dec. 1983 (bes. S. Mikuž); Marjanca D. Savinšek, F. Pavlovec. Spominske skica, KolGMD 1986 (v tisku).

V-č