Pavlica, Josip (1861–1902)

Pavlica Josip, kulturni in socialni delavec, pisatelj, r. 12. dec. 1861 v Rihenberku, brat Andreja P., u. 5. okt. 1902 v Gorici. Gimn. štud. z maturo je dovršil 1882 (od 2. gimn. razr. v deškem semenišču pod A. Mahničem), bogoslovje 1885 (8. gimn. razr. hkrati s 1. tečajem bogoslovja), oboje v Gorici, 1885/6 kaplan pri sv. Roku v Gorici, napravil medtem 2 teološka rigoroza na Dunaju, 1886–8 v Rimu v zavodu Dell'Anima, štud. na Gregoriani (pri Wernzu) kanon. pravo in 26. jun. 1888 prom. za dokt. iur., 1888/9 v Avguštineju na Dunaju in napravil na univerzi še ostala 2 teološka rigoroza, 1889–97 spiritual v goriškem duh. semenišču, 1897 do 1902 za Mahničem prof. nov. zakona na osrednjem bogosl. učilišču v Gorici. — P. je bil jako nadarjen, duhovit in izobražen mož; pisal je lepo slovenščino, bil velik Slovan (Wernz mu je nekoč oponesel: »Sie sind ein Panslavist«), ljubil zlasti Rusijo in ruski jezik (izreke ruskih pisateljev je v svojih spisih rad navajal); nalagal si je, žal, toliko dela, da je prezgodaj omagal (v Rimu si je bil nakopal še malarijo, ki je zdravniki niso začasa spoznali). Bil je spiritual, potem profesor, obenem pa je vodil društvo kat. učiteljic, slov. kat. delavsko društvo, Centralno posojilnico, prirejal sestanke in shode, urejal nekaj časa (1895/6) »Primorski list«, vedno zanj pisal, in pisal še tudi v druge liste. Nekaj črtic je napisal že za prve letnike DS in za V. Za časa kanon. študija je objavil v Fol. Period. Gor. (1887/8) lat. razpravo o zavezi duhovnikov za čisto življenje (ali je ta zaveza v pravnem pomenu »votum«). Iz delavnice spirituala so izšle knjižice Ratio meditandi (1896), Summarium scientiae catecheticae (1898), Summarium disciplinae paedagogicae (1902, zaradi smrti nedotisk.) in pisma slov. bogoslovcem (I-IX, RK VI-VIII, 1894–6). Kot kulturni delavec je objavljal spise razne vsebine. Najprej v RK. V črtici »Ne utegnem« je duhovito opisal neurejenost sodobnega učenja (III, 1891); v članku »Slovenci, na kat. shod v Ljubljano!« (IV, 1892) navduševal za slov. kat. shod, po shodu bodril na delo: »Pogumno in odločno naprej!« (V, 1893); ob ustanovitvi dunajske »Leogesellschaft« je pisal o pomenu takšnega društva za Jugoslovane: »Leonina« (IV, 1892), po sklepu I. slov. kat. shoda, naj se ustanovi slov. Leonina, je vzpodbujal na nje ustanovitev in podal svoj osnutek pravil: »Slovenska Leonina« (V, 1893); razpravljal je o goriških razmerah: »Res Goritienses« (V, 1893); razmišljal o vzrokih, zakaj si duhovna sila kat. Cerkve bolj ne osvaja duhov: »Zavornica duhovne sile« (V, 1893); razlagal je svoje misli o rimskem vprašanju: »Rim bodi narodom sveto mesto« (V, 1893). V KO je napisal »častno listino« v spomin A. Mahniču, ko je odhajal za škofa na Krk: »Duhovnemu očetu slovo in naročilo« (I, 1897). Za zbornik »Die kath. Kirche unserer Zeit u. ihre Diener im Wort u. Bild« (dunajska Leogesellschaft 1900) je napisal razprave za poreško-puljsko, tržaško-koprsko in krško škofijo. Kot socialni delavec se je mnogo bavil s socialnimi vprašanji. V RK je napisal razprave »Socijalistični skrajni nazori v ženstvu« (II, 1890), »Svoboda in oblast ljudstva. Misli o krščanski demokraciji« (VI, 1894), »Volilna pravica« (VII, 1896). L. 1902 je izdal v ponatisku svoje socialne članke iz »Primorskega lista«: »Socialno vprašanje«. V KO (III, 1899) je objavil temeljito znanstveno razpravo »O bistvu kapitalizma«, ki skuša v njej dokazati, da je bistvo kapitalizma obrestovanje in bistvo obrestovanja oderuštvo (vendar se ti enačbi ne dasta v vsem obsegu vzdržati). — Prim.: DS 1902, 754–6, s podobo (rojstno leto napačno 1866); KO VI, 1902, 269 sl.; VBV VI, 1903, 99 sl.; J. Lesar, Zavod … pri sv. Avguštinu na Dunaju in Slovenci, VBV XIX, 1916, 83 sl. (rojstno leto napačno 1862). A. U.

PAVLICA Josip, duhovnik, bogosl. prof., urednik, kulturni in socialni delavec, r. 12. dec. 1861 v Rihemberku (sedaj Branik), u. 5. okt. 1902 v Gor. Oče Jožef, kmet, tajnik in župan v rih. občini, mati Frančiška Ličen, brat Andrej (gl. čl.). Gimn. z maturo dovršil v Gor. 1882. Bogoslovje študiral v Gor., v mašnika posvečen 1885. V letih 1885–86 kpl. pri Sv. Roku v Gor., medtem opravil dva teol. rigoroza na Dunaju. Od 1886 do 1888 študiral kan. pravo na Gregor. v Rimu. 26. jun. 1888 promoviral za doktorja iur. na Dunaju in 1889 opravil prav tam še ostala dva rigoroza. Od 1889 do 1897 spiritual v gor. bogoslovju, od 1897 do 1902 za dr. Antonom Mahničem prof. novega zakona, katehetike in pedagogike v Centralnem semenišču v Gor. 1891 je postal prosinodalni izpraševalec. 1899 je prevzel vodstvo slov. Alojzijevišča v Gor. in ga opravljal z vso vnemo do 16. febr. 1902. – P. je bil zavzet učenec in sodelavec A. Mahniča in J. E. Kreka ter eden izmed utemeljiteljev kršč. soc. gibanja »nove struje« na Goriškem. Z bratom A. je ustanovil in vodil Slov. kat. delavsko društvo, vodil društvo kat. učiteljic, Centralno posojilnico, si prizadeval za ustanavljanje zadrug, hranilnic in posojilnic in v ta namen vodil sestanke in shode. Nekaj časa je urejal Primorski list (1895–96), pisal vanj in v druge liste. Zagovarjal je zamisel, naj se osnuje samostojna kat. kult., polit. in socialno-gosp. organizacija. Nekaj črtic je napisali za prve letnike DS in V. Kot spiritual je izdal knjižice: Ratio meditandi (1896), Summarium scientiae catecheticae (1898), Summarium disciplinae paedagogicae (1902) in pisma slov. bogoslovcem (RK 1894–96). Spise razne vsebine je objavil v RK: v črtici Ne utegnem je duhovito opisal neurejenost sodobnega učenja (1891); Res goritienses (1893), Zavornica duhovne sile (1893), Rim bodi narodom sveto mesto (1893), Svoboda in oblast ljudstva (1894), Misli o krščanski demokraciji (1894), Volilna pravica (1894) itd. V KO je napisali »častno listino« v spomin Antonu Mahniču, ko je odhajal za škofa na Krk: Duhovnemu očetu slovo in naročilo (1897). V isti reviji je objavil temeljito znanstveno razpravo O bistvu kapitalizma (1899). Leta 1902 je izdal v ponatisu svoje socialne članke iz Primorskega lista: Socialno vprašanje.

Prim.: SBL II, 272–73; NadškAGor.; Eco del Litorale 6. okt. 1902; Kol GMD 1925; slika v DS 1902, 754.

L. D.