Paušek, Jurij (1784–1853)

Paušek (Pauschek) Jurij predmarčni cenzurni knjižni revizor, r. 8. apr. 1784, u. 15. jun. 1853 v Lj. Za rojstni kraj je sam označil Lj., a njegov oče je bil vsaj 1805 »hišni revež v šentpet. župniji« v Lj., vendar njegovo rojstvo v lj. maticah, ki poznajo več P.-ov, ni zabeleženo, kakor menda tudi smrt njegovega očeta ne. Obiskoval je v Lj. 1796 do 1800 normalko, 1800–5 gimn., 1805–7 filoz., 1807–11 bogoslovje, a podpirali so ga med šolanjem sorodniki iz Št. Lamberta in Polšnika ter lj. magistrat, ki mu je naklonil 1802 Lacknerjevo ustanovo letnih 36, 1804 Hrenovo letnih 60 gld.; kot bogoslovec je bil obenem od 1. febr. 1809 skriptor v lic. knjižnici. Po ordinaciji 22. sept. 1811 je bil vikar na Igu, a od nov. 1813 do sept. 1835 prof. filozofije na lj. liceju, kjer je od 1829 supliral tudi profesorja pedagogike. Profesuri se je sam odpovedal, ko ga je cesar imenoval za lj. kanonika (imenovan dec. 1834, vmeščen pa jan. 1835), a zvezo z licejem je dobil vnovič, ko je postal nov. 1838 direktor filoz. študij (1842–3 je bil tudi lic. rektor).

P. je imel priliko, da vpliva na dolgo vrsto slov. slušateljev, med drugimi tudi na Čopa, Prešerna in Kastelca, toda vplivnejši kakor po učiteljevanju je postal po svoji postranski službi pri lj. cenzuri.

Medtem ko so cenzuro vršili Avstrijci v »Ilirskih deželah « prvo leto po vrnitvi brez formalnih določil, je dal ilirski dvorni organizacijski komisar grof Franc Jož. Saurau 21. jun. 1814 proviz. lj. guberniju zapoved, da se »uvedejo in rabijo avstr. cenzurni zakoni« (evid. zapisnik 1814 št. 8430). Pač v odgovor na to je predlagal lj. okrožni komisar, torej baron Anton Codelli (Polec, Ilirija 130; ČJKZ VII, 183), avg. 1814 za knjižnega revizorja profesorja P.-a (vloga je vpisana v gub. evidenčnem zapisniku 12. avg. 1814), ki je opravljal kake cenzurne posle pa vsej priliki že prej. Referent grof Auersperg je predlog v pozitivnem smislu obravnaval, a iz »vrhovnega policijskega in cenzurnega dvornega urada«, kjer je bila najvišja instanca za vse cenzurne stvari (predsednik je bil takrat baron Fr. v. Hager zu Alensteig, od 1817 grof Jož. Sedlnitzky), je prispelo imenovanje za P.-a menda še 1814 (predlog okrožnega urada v Lj. za remuneracijo knjižnemu revizorju P.-u je vpisan v evid. zap. lj. gubernija 14. nov. 1815 št. 122.731, izjava drž. knjigovodstva o remuneraciji 7. febr. 1816 pod št. 1440, prezidialna opomba o odloku vrhovnega polic. in cenz. dvorn. urada, da so prisodili P.-u 200 gld. remuneracije, a da se naj bodoči predlogi za remuneracijo knjižnega revizorja opremijo z dokazi o obsegu dela, 16. marca 1816 št. 2.845). Ko je začel s 1. sept. 1816 v novem kraljevstvu Ilirijii delovati poleg tržaškega novi definitivni gubernij v Lj. (Polec, Ilirija 119, 184), so pridelili lj. knjižnorevizijski urad od okrožnega urada h guberniju in P. je postal predstojnik urada, čigar oblast se je raztezala tudi na beljaško in od 1825 še na celovško okrožje.

Po marčni revoluciji 1848 pa je ostal vsestransko zaposlenemu janzenistu kmalu samo kanonikat: 20. marca 1848 so v Lj. razglasili, da je cenzura ukinjena, po preosnovi srednje šole je bil P. 2. sept. 1849 tudi kot direktor filozofskih študij upokojen.

P. je imel sicer na liceju iz vseh predmetov odliko, izvzemši v 1. let. matematiko in v 1. sem. 2. let. fiziko, toda točnejše merilo za njegove zmožnosti so njegovi konkurzni izpiti za prof. filozofije. Za def. je bil imenovan že 8. jan. 1815, toda le pogojno, če napravi izpit. Ta izpit je delal v jeseni 1815. Gubernij ga je pač predlagal 20. okt. 1815 v def. nastavitev, in sicer na osnovi ugotovitve, da je »že 2 leti zadovoljivo poučeval«, da »ima slavnoznane lastnosti«, da »ga čislajo tako učenci kakor tudi součitelji«, da je po sodbi referentov prof. Kersnika in Gunza konkurzno nalogo dobro napisal, a »se pri ustnem izpitu še posebno odlikoval z dobrim prednašanjem«. Toda na Dunaju so imeli neke pomisleke, in ko je poslal 17. maja 1816 lj. gubernij štud. dvorni komisiji še P.-ov pismeni elaborat, so ga zavrnili ter bivšemu odličnemu dijaku naložili, da v jeseni 1816 izpit ponovi. A ker je P. 1816 radi nepovoljnega zdravja« prosil za odložitev izpita do jeseni 1817, je napravil izpit šele 24. dec. 1817 ter šele po 6 letih proviz. službe mogel postati definitiven. Bil je pač izredno priden, a malo nadarjen. Čeprav je na tej osnovi »iz vseh sil pospeševal svoj razvoj« (lic. katalogi), je ostal vendarle povsem amuzičen, ozek duh brez vsakršne kritične doganjivosti in brez želje po izvenšolski razširitvi obzorja. Vnemo za janzenistično skrajno strogost glede zakramenta pokore in obhajila, za jožefinske reforme in za jožefinsko pojmovanje razmerja med državo in cerkvijo, ki mu jo je vcepila vzgoja v bogoslovju, je potenciral tako, da je ostal dosleden tudi v zagovoru prvih dveh točk, dasi jih je državna oblast sama, kateri je sicer podrejal cerkev, vse bolj opuščala. Nazor, da je Slovencem erotična poezija nepotrebna in škodljiva, ki se ga je utegnil oprijeti že pristaš milejšega moralnega sistema, je bil janzenističnemu rigoristu P.-ovega epigonskega kova tem bližji. Vplivati je mogla pri njem v označeni smeri tudi okoliščina, da je ostal vsaj do nekaterih gesel slov. preporodnega gibanja precej hladen, čeprav je imel v zadnjem gimn. razredu Vodnika za učitelja, še na liceju Primca in Bilca za sošolca in med preporoditelji iz vrst janzenistov dobre prijatelje, n. pr. Metelka in dr. Jak. Zupana. Značilno je za njegov odnos do slov. knjige, da je zvedel za obstoj Staničevega prevoda Bürgerjeve balade »Der Kaiser und der Abt« iz 1828, ki mu uradno ni prišel v roke, šele 1833 iz aktov. Presenetljivo je, da lj. policija vsaj 1824 P.-u ni bila naklonjena: v nasprotju z mnenjem prosvetnega referenta Jur. Mayrja je policijski konfident Sedlnitzkega opozarjal, da je P. pri prvem konkurzu padel, ter ga označil za moža tako skromnih talentov, da se mu cenzura kakega lista ne more zaupati«.

P. je bil prvi in zadnji predmarčni, knjižni revizor, medtem ko so se ostali činitelji lj. predmarčne cenzure brzo menjali: guvernerji, ki so dajali često za cenzuro posebna navodila (Lattermann, Strassoldo, uprav. Fradeneck, Inzaghi, Sweerts-Spork, Schmidburg, Weingarten, Welsersheimb); gubern. svetniki, ki so sklepali o predlogih cenzurnega referenta, med njimi Vesel; duhovniki med gubern. svetniki, ki so imeli z duhovskim in štud. referatom navadno tudi referat o cenzuri in cenzuro lokalnih listov (Balant, Mayr, Stelzich, Ladinig); gubern. sekretarji ali svetniki, ki so imeli cenzurni referat, a brez cenzure lokalnih listov, v dobi med Mayrjem in Stelzichem, ko ni bilo duhovnikov med gubern. svetniki (Kreuzberg, Brandis, Spiegelfeld); lokalni cenzorji, ki so jih referenti predlagali gremiju svetnikov za cenzuro posameznih del (Čop, Andr. Gollmayer, Paušek itd.). Naloga P.-a kot knjiž. revizorja je bila, da izloča v zmislu tiskanih in rokopisnih uradnih seznamov od javne prodaje biblioteških ostalin sumljive ali prepovedane knjige (Houben, Verbotene Literatur I, 437), nadzira uvoz in prodajo inozemskih knjig, sprejme enega izmed obeh rokopisov, v katerih je moral avtor predložiti vsako delo, zabeleži v njem mesta, ki jih je cenzura črtala ali izpremenila, vidira enega izmed »popravljenih« rokopisov za avtorja ali tiskarja, sprejme 3 dolžnostne tiskane primerke dela ter preišče, ali je tisk z zahtevki cenzure res tudi v skladu. — P. je pač že 1814 radi Vodnikove Ilirije oživljene »interveniral« (dun. akt), t. j. najbrž zahteval, da se primerki Vodnikove slovnice s to pesnitvijo ne smejo prodajati, drugače pa 1814–29 menda ni imel posebnih prilik za kako udejstvovanje proti slov. knjigi. Kako ozkosrčno pa je pojmoval svojo nalogo, je izpričal 12. maja 1819, ko je izključil od prodaje Vodnikove biblioteške zapuščine 5 del (Gibbon, Istoria della Decadenza e rovina dell' imperio romano; Fo-ka ou les Métamorphoses 1777; Fürstl. Anhaltische Gehaimbe Cantzley 1635; Hunius, Apostasia Romanae Ecclesiae 1732; Veritas, La politique de la Maison d'Autriche alla Haye). Kakor najbrž z Balantom je bil tudi z ref. Mayrjem v dobrih odnošajih, ker ga je ta nasprotnik janzenistov predlagal 1824 za cenzorja Andriolijevi Slavinji, češ da je »vrl knjižni revizor«, ki je tudi »slovanskega jezika povsem zmožen«. — V dobi med Mayrjem in Stelzichem (1828–34) knjižni revizor v cenzurnem referentu ni imel zaveznika. Ob rokopisih prvih 3 zvezkov Kastelčeve KČ 1830–2 kot revizor še ni nič ukrenil, čeprav je nedvomno postajal od letnika do letnika pozornejši: ob 1. zv. KČ je bil gotovo med onimi, ki so imeli Lenoro za »reč pohujšljivo in zapeljivo« ter obupavali nad napovedjo slov. erotične poezije, toda tolažil se je z upanjem na uspeh nekega Kopitarjevega »dobrega opomina« Prešernu, ki ga je pripisal dun. cenzor pač na rokopis; ob 2. zv. se je prepričal, da Kopitarjev opomin ni nič zalegel, ker je naperil Prešeren v Novi pisariji vrsto »šega je, kdor pride prej, prej melje« naravnost proti revizorju ter vkljub novemu Kopitarjevemu opominu vstavil to vrsto tudi v 10 tiskanih primerkih; v 3. zv. ga je dražil poleg vsega drugega še napad na take janzeniste, kakor sta bila Metelko in Ravnikar. Ko je prišel torej v abecednem boju Čopu in njegovim somišljenikom febr. 1833 v IB na pomoč tudi češki hvalitelj KČ Čelakovský (Žigon, Kron. pregled 18–26), se je moglo Metelku in njegovim prijateljem posrečiti, da so nahujskali P.-a na izrazito prekoračenje revizorjevega delokroga. Protest proti dovolitvi KČ na osnovi Čopove cenzure, s katerim so grozili metelčičarji še pred izročitvijo 4. zv. v cenzuro, je P., ki je dobil med 23. in 28. marcem 1833 od referenta oba rokopisa v nadaljnje poslovanje, z vlogo guberniju 28. marca 1833 res tudi napravil. Utemeljitev njegovega predloga, naj dovoljenje za tisk 4. zv. KČ suspendirajo, a Čopu samemu nikoli več ne poverijo cenzure, je za mišljenje predmarčnega lj. knjižnega revizorja in njegovih sicer redkih somišljenikov v obeh cerkvenih strankah zelo značilno. Pravi namreč: da je v Prešernovih pesmih »več mest, ki se protivijo nravnosti«; da je dobila Prešernova fantazija »obžalovanja vreden moraličen udar«; da je »njegova najljubša snov svinjánje« (Sauglocke); da bi pomenil prevod Bürgerjeve balade »Der Kaiser and der Abt« v tisku poskus »lehkomiselnih butcev, ki bi utegnil, kakor Voltairejeva satira, srečno zvezo med pastirjem (duhovnikom) in ovcami razrahljati«; da so »izrodki pokvarjene fantazije«, kakor Prešernove pesmi in Bürgerjeva balada, ki bi jih »duhovščina morala prepovedati in sežgati«, na škodo ugledu guv. Schmidburga, ki je sprejel dedikacijo almanaha. Da bi prisilil gubernij k upoštevanju protesta, je P. s trditvijo, da hočejo čbeličarji tiskati nekaj proti duhovščini, pridobil škofa Wolfa za intervencijo pri guvernerju in res dosegel, da je gubernij 6. apr. 1833 sklenil poslati almanah še na Dunaj, torej v cenzuro pokrovitelju metelčičarjev, Kopitarju, ki je bil odslej s P.-om v živahni korespondenci ter KČ 26. apr. 1833 tudi ocenil v revizorjevem zmislu. Toda to so bili edini P.-ovi uspehi v tej stvari: gubernij je v dopisu na Dunaj označil njegovo postopanje za prekoračenje pristojnega delokroga, a Čopa je v istem aktu imenoval »zanesljivega cenzorja«; čbeličarji se niso dali ustrašiti, a v vlogi 8. jan. 1834, s katero je poslal Kastelic 4. zv. KČ le malo izpremenjen iznova v cenzuro, je šlo marsikaj tudi na P.-ov rovaš; nejanzenist Andr. Gollmayer, ki je dobil knjigo sedaj v oceno, je 25. febr. 1834 obsodil več nedolžnih ljubavnih pesmi, v dveh glavnih točkah pa pomagal pripravljati P.-u občuten poraz, ker je označil Bürgerjevo balado za povsem neškodljivo, a ni pritrdil njegovemu namigavanju o zavedno-nemoralni tendenci Prešernovih poezij; febr. 1834 je cenzor, pač Vesel, dovolil, da prinese IB Preš. Sonetni venec; 10. maja 1834 je moral P. vpisati v svoj zapisnik, da 4. zv. KČ izide. Da P. 1834 v presojanju erotične poezije ni bil osamljen, ampak imel tudi med nejanzenistično duhovščino mnogo bližje somišljenike, nego je bil Gollmayr, ki je pač imel v tem pogledu tudi silno rahlo vest, kaže kritika istega zv. KČ 26. avg. 1834, ki ima za avtorja menda kakega meniha, a za P.-ovo obsodbo nič ne zaostaja (ČJKZ VIII, 189). — Mnogo ugodnejši je postal P.-ov položaj, ko je med 22. majem in 12. jun. 1834 prevzel kanonik Stelzich referat o cenzuri in najbrž tudi cenzuro IB. Najprej sta se združila cenzurni referent in revizor pač ob napovedi 5. zv. KČ, ki bi poleg drugega naj prinesel tudi novo izdajo Sonetnega venca: vsaj že v 2. pol. 1834 sta grozila, da tega ne dovolita (LZ 1900, 766). Ko sta oba nova korarja med 7. in 25. jul. 1835 črtala Prešernu v elegiji »Dem Andenken des Mathias Zhop« 6 najmočnejših tercin, jima je pesnik zagrozil s sonetom, ki ima akrostihon »An Pauschek und Stelzich«, a ni smel v IB iziti. »Krsta« Stelzich 1836 sicer ni naklonil revizorju P.-u v cenzuro, a nedvomno je, da je bil tudi P. med onimi duhovniki, ki so bili pripravljeni, da Prešernu radi te »povesti v verzih« tudi prejšnje grehe odpustijo. Po odhodu Andr. Gollmayrja v Trst pod jesen 1836 je bil po Stelzichevi naklonjenosti P. opetovano tudi cenzor. Skoraj vsaka izmed znanih njegovih cenzur preseneča in opozarja, da je spadal med tipe, ki se ne razvijajo v ravni črti: 1838 je dovolil vse pesmi 4 Korytkovih zvezkov, izvzemši Meščanskega gospoda in Vasvalca, čeprav je Prešeren menil, da je naklonil gubernij revizorju cenzuro samo zato, ker hoče »podjetje onemogočiti«; ponatisu Linhartove Županove Micke 1840 ni ugovarjal; v ponatisu Vodnikovih pesmi 1840 je zasegel anakreontične pesmi z motivacijo, da jih pesnik »pozneje sam ni odobraval«, Ilirijo oživljeno pa s pozivom na prepoved 1814, ki je ni mogel dokazati; 5. jul. 1840 se je izjavil o rokopisu »Življenje svétiga Jošta« izpod peresa nekega ekshibenta Schreyerja s povsem janzenistično motivacijo, da je »preračunjena na romarsko goro Sv. Jošta pri Kranju, torej kramarska špekulacija«, in da bi tudi zaradi jezika bilo potrebno dati rokopis v popravo kakemu strokovnjaku (na Dunaju tiska 8. avg. 1840 niso dovolili); 3. sept. 1842 je menil o Žemljevih Sedmih sinovih, da so »povsem nedolžni in primerni za tisk«, čeprav je vedel, da se je škof Wolf 3. jun. 1841 izjavil proti natisku in je Sedlnitzky 11. jul. 1841 označil rokopis z »non admittitur«. – Da bi bil tudi prosvetni referent Ladinig naklanjal P.-u cenzuro rokopisov, doslej ni ugotovljeno; s Prešernovimi Poezijami 1846 je imel posla samo kot revizor. – P. je glavni povzročitelj, da se to, kar sta pisala o janzenizmu Čop in Prešeren po konfliktu iz 1833, zelo razlikuje od ugodne sodbe, ki jo je izrekel Čop o slov. janzenistih 1831 v slov. lit. zgod.: Čop imenuje P.-ovo postopanje 28. apr. 1833 v pismu Kopitarju »nezaslišano janzenistično borniranost«, Prešeren 29. apr. 1833 Čelakovskemu revizorja »najborniranejšega janzenista«; ko se je sešel Prešeren 1837 s Slomškom v lj. gledališču, mu je šaljivo grozil, da bo to »povedal kanoniku P.-u« itd. P.-ova zveza s Stelzichem je pač v prvi vrsti preprečila nadaljevanje KČ, ker je tudi pravočasni tisk 5. zv. KČ odložila do 1848.

Kako dosleden jožefinec je bil P. še 1843, priča njegov odgovor bogoslovcu, ki je zvedel, da je kupil knjigo, ki je bila na rimskem indeksu: »Čitajte, kar hočete. Kaj nas briga rimski indeks! Imamo avstr. indeks, ki je mnogo boljši od rimskega.« Da pa je bil s svojo vnemo za jožefinske reforme že precej osamljen, se je pokazalo febr. 1843, ko se je vnel prepir, v katerem so bili med njegovimi nasprotniki skoraj vsi lj. bogoslovni profesorji in skoraj vsa šenklavška duhovščina.

V dneh marčne revolucije 1848 je P. pač z; neko bojaznijo prisluškoval Kordeševim izpadom proti bivši cenzuri (IB 24. marca: »mračno kraljestvo cenzurnih verig«; IB 11. apr.: ponatis Remsove »Preßfreiheit«, kjer se govori o »sovah, ki se dneva bojé«, in članek o Sedlnitzkem; itd.). Morda je ta strah nekoliko tudi pripomogel, da je začel kazati P. več zmisla za slov. preporod: 27. febr. 1849 je kot rektor filoz. študij priporočil spomenico licejskih slušateljev za univerzo, 11. maja je podpisal spomenico za ustanovitev vseučilišča, ki jo je sestavil Sporer, Lehmanna je 1. jun. uvedel s slov. nagovorom itd. – Arhiv knjižnega reviz. urada, v katerem je bil poleg zapisnikov tudi po en primerek vsakega vloženega rokopisa, je ostal po ukinitvi cenzure menda pri P.-u, a ohranili so se le odlomki, ki jih je najbrž Metelko naklonil deloma muzeju, deloma lic. biblioteki (Preš. Krst, Preš. Poezije, Korytkova zbirka). – Prim.: Juventus 1800–1805; lj. škof. šem. 1813–53; kranjski uradni šem. 1819–49; N 1853, 196; ZD 1853, 100; LSM 1877, 162 (Preš. Vrazu 19. jul. 1838); Levec, Z 1879, 38–9; LZ 1882, 50 (Preš. Čelakovskemu 29. apr. 1833); Pintar, LZ 1897, 123,. 379 (o Preš. sonetu »An Pauschek …«); Istočniki II, 830; Pintar, Akrostihida pri Prešernu, LZ 1898, 188; Benkovič, VBV 1901, 243; Prijatelj, Dvoje Preš. pisem, ZSM 1902, 195, 196; isti, Bleiweis-izdajatelj Preš. zap., LZ 1902, 543; Polec-Senekovič, Vseuč. zbornik 27–8, 31; Žigon, Letnica 1833, ČZN 1906, 122, 195 (»ženijalni P.«), 196; Prijatelj, Doneski k slov. lit. in kult. zgod., ZSM 1907, 2–3; Vrhovnik, Iz dnevnika Bl. Blaznika, IMK 1906, 153; 1907, 16, 23, 91–4, 96–7, 99, 107–8; Stefan, Gesch. d. Studienbibl., MMK 1907, 53, 55–6; Prijatelj, Preš. »Poezije« v cenzuri, IMK 1908, 59; Grafenauer, Zgod. I, 74, 108, 117–8, 128, 146; Mal, Doneski k Vodnikovemu življenjepisu, DS 1918, 184; Grafenauer, Kratka zgod. 2 136, 152; Puntar, Dante in problem Preš. »Nove pisarije« v zborniku Dante 1321–1921, 217–8, 220–2, 225, 232, 237–8, 242; Čebulj, Janzenizem 35; Žigon, Kron. pregled 13, 23–4, 33, 42, 44–5, 47–8, 54; Žigon, Francè Prešeren, Opombe 24–5; isti, Krst pri Savici v cenzuri, DS 1925, 279, 280–2; Kidrič, Preš. sonet z akrost. Pavšku in Stelzichu, LZ 1925, 128; Žigon, KČ v cenzuri, DS 1926, 158–9, 219, 254; Kidrič, Dvoje Čopovih pisem Kopitarju, rokopisna ocena Čbelice IV iz 1834 in drugo, ČJKZ VII, 180–1, 184–6, 188, 190, 192–3; Polec, Zgod. slov. univ. 59–60, 67, 69; Mal, Pred sodnim stolom predmarčne birokracije, DS 1930, 292–5; Katalogi filozofije za 1805/6 in 1806/7 v arhivu human. gimn. v Lj.; gubern. Arhiv v Nar. muz. v Lj. (za 1814–8 le indeks in vložni zapisnik, iz 1815 tudi akt 125, 11.187; akt o cenzuri Žemljevih Sedmih sinov iz 1842 v fasc. 54); iz arhiva bivšega notr. ministrstva na Dunaju Welsperg Sedlnitzkemu o Vodnikovih pesmih 13. jul. 1840, Schreyerjevo življenje sv. Jošta 1840; Žemljevih Sedem sinov 1841–2. Kd.