Pajk, Pavlina (1854–1901)

Pajkova Pavlina, pesnica in pisateljica, r. 9. apr. 1854 v Paviji (Italija), u. 1. jun. 1901 v Lj. Otroška leta je preživela v Milanu in Trstu, kjer je oče Jos. Doljak (SBL I, 143) služboval kot sodnik; mati Pavlina, hči šol. nadzornika prof. Milharčiča v Gorici, je bila prej dvorna dama pri burbonski družini, umrla pa je že v Milanu 1857; ko je Pavlina kmalu nato (1861) izgubila tudi očeta, je prišla s svojima sestrama v hišo strica Mat. Doljaka (SBL I, 144) v Solkan, brata pa so dali v internat na Dunaj. Ker se je bila materina družina potujčila, so otroci znali samo italijansko; tudi pri stricu vzgoja ni bila slovenska, dokler mu je živela prva žena; Pavlina je obiskovala 4 leta internat pri uršulinkah v Gorici, nato se je vrnila k stricu, da se privadi gospodinjstva. Slovenščine se je temeljiteje začela učiti šele v svojem 16. letu; na njeno narodno preorientacijo so najbolj vplivali mladoslov. narodnjaki, ki so zahajali v stričevo hišo, zlasti dr. K. Lavrič in E. Klavžar; Lavrič jo je učil slovenščine in deklamacije in tako je začela nastopati kot igravka v goriški in solkanski čitalnici. V slovstvo jo je uvedel Fr. Levec, ki je 1873 v Soči objavil njeno lirično prozo Prva ljubezen (št. 25) in Žena v družini (št. 39); pod Lavričevim vplivom se je posebno vnela za Prešernove in Stritarjeve pesmi, prebirala pa je tudi ital., nemške in druge klasike, posebno Shakespearea. Njeno zakesnelo slov. izobrazbo so nekoliko začele ovirati nove družinske razmere: l. 1873 je na Dunaju doštudiral brat Teodor in nastopil službo pri goriškem sodišču; Pavlina se je s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Sestri sta bili narodno nezavedni, brat pa Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej s slovenščino ukvarjala samo naskrivaj. Pri tem sta jo podpirala in navduševala urednik Zore J. Pajk, ki je 1874 tiskal njene prve pesmi (kratica P. D.) in Jos. Cimperman, s katerim sta si od 15. febr. 1875 do 10. jul. 1876 mnogo dopisovala (prim. 26 pisem v Cimpermanovi zapuščini in Glonar, Mlada leta P. P., ŽS 1924). Cimp. je njeno prijateljsko zaupnost pozneje naivno zlorabil kot ljubezensko razmerje, čeprav se nista nikoli videla. Ko je P. 26. febr. 1876 postala žena ovdovelega J. Pajka, ji je mož prepovedal vsako tuje dopisovanje. Sprva je v Mariboru morala pretrpeti mnogo nasprotovanja od sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu možu trdna opora v vseh njegovih lit. in gospodarskih težavah in najmarljivejša sotrudnica Zore. Že prva leta njenega zakona s Pajkom so ji umrli tudi obe sestri in brat.

Izraz njenega mladostnega čuvstvovanja, sirotinske zapuščenosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in zakonske sreče, so pesmi v Zori (1874–8), ki jih je zbrane izdala 1878 v Mariboru. Po snovi so te Pesmi večinoma neposredni osebni dogodki, tudi po obliki in jeziku precej trde; najboljši je cikl »Materni glasovi« (I—VIII); poslej je pesnila samo še v Kresu 1881 in v KMD 1884. Vse pesmi je vnovič natisnila v Zbr. spisih I (Celje 1893). Popolnoma osebna je tudi njena proza v Zori: Občutki na novega leta dan (1876) kažejo strasten ženski temperament, ki iz svetovne bolečine najde namen in smer življenja v vzkliku: Ljubimo, mislimo, delajmo! Isto leto je napisala stritarjansko lirični roman Odlomki iz ženskega dnevnika, kjer je tudi nji svet »dolina solz«. Široko idealistično razmišljanje so Ženska pisma prijatelju (1877), izmed katerih je I. in II. posvečeno spominu njenega učitelja dr. K. Lavriča, iz vseh pa se že čuti učenjaški ton njenega moža; 1876 je kratko predstavila Slovencem prav tedaj umrlo Georgeo Sandovo.

Ko je bil njen mož 1877 premeščen, je ostala v Mariboru (prim. pesmi Najina ločitev, Po ločitvi); pozneje ga je spremljala v Gradec, Brno in na Dunaj in tako ostala 20 let v tujini, kar je težko prenašala; na počitnice je prihajala s svojo družino v Stari trg pri Slovenjgradcu, Celje, Bovec in Solkan; na Dunaju se je s svojim možem udeleževala družabnega in lit. življenja v Slov. klubu, sicer pa je živela odmaknjena od resničnega slov. življenja, ki ga skoraj ni poznala. To je slabo vplivalo na njen literarni razvoj. življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal bolj in bolj vzgojno podučen. V tej smeri je napisala vrsto novel, romanov in povesti: Roka in srce (Kres 1881, Zbr. sp. I); Blagodejna zvezdica (Kres 1881, Zbr. sp. I); Mačeha (Kres 1882, Zbr. sp. I); Pripovestnik v sili (Kres 1883, Zbr. sp. II); Očetov tovariš (Kres 1884, Zbr. sp. II); Arabela (Kres 1885); Dora (SV 1885); Dneva ne pove nobena pratka (KMD 1886, ponatis SK št. 30); Domačija nad vse (SV 1889); Najgotovejša dota (SV 1892); Prijateljev sin (DS 1894); Obljuba (LZ 1894); Najdenec (SK št. 30); Roman starega samca (LZ 1895); Spomini tete Klare (DS 1895); Igra s srečo (INK 1895); Planinska idila (KK 1895); Dušne borbe (LZ 1896); Judita (DS 1896); Slučaji usode (SK št. 65–8); Uslišana (DS 1900); Življenja križi (KMD 1903); v rokopisu sta ostala roman Ločeni srci (odklonjen od MS in pripravljen za LZ) in Usodna idila, zavrnjena od DS. Zgodbe teh pripovednih spisov so deloma idilično zaokrožene, kar je vpliv njene dekliške vzgoje, deloma polne slučajnih neverjetnosti; v njih razrešuje družabna in moralna navzkrižja in najrajši prikazuje junaške ženske značaje in njihov boj za srečo in poštenje. Ker te zgodbe vse vise o idealističnem svetu, s slov. razmerami in potrebami večinoma nimajo žive zveze. Tudi nepoznanje narodne govorice in nezadostna jezikovna izobrazba sta škodovala njenemu zdravemu razvoju. Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti pa si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu. – Čuvstvena gibčnost in razmišljujoča narava se dobro kaže tudi v njenih drugih spisih: Nekoliko besedic k ženskemu vprašanju (Kres 1884; SK št. 30); Aforizmi o ljubezni (LZ 1892); Aforizmi o ženstvu (DS 1894); Aforizmi o prijateljstvu (obj. LZ 1894 – vsi trije spisi so predavanja v Slov. klubu na Dunaju); Kako pridemo do sreče? (DS 1895); zadnje misli o svojem in tujem življenju je podala v Predsmrtnih aforizmih (DS 1902); podučna sta spisa Zavod za slepce v Brnu (SV 1883); Spilperški podkopi (Soča 1885, št. 44–7); priložnostni so: Pomožni dunajski bazar v korist Lj. (SN 1895, št. 106); Ob krsti cerkvenega dostojanstvenika (Soča 1897, št. 29); Spominski listi o cesarici Elizabeti (LZ 1899 in SL 1898, št. 52); Spomini na dr. Fr. Lampeta (DS 1900); v SL 1898, št. 52 in 58 je prevedla tudi troje pesmi cesarice Elizabete.

Njeni spisi so takoj ob nastopu poetičnega realizma vzbudili nasprotovanje; že v SN 1881, št. 148 se je Kos-Spectabilis spotaknil ob novelo Roka in srce, nakar je P. odgovorila s »Poslanico« v SN 1881, št. 155 in v S št. 75, Kos pa s popravkom v SN št. 166 (prim. tudi Prijatelj, Ustanovitev LZ in celovškega Kresa, RDHV III, 223); Kres sam je kmalu ni rad prinašal; za Levčevega uredništva se LZ ni približala, ker je čutila, da ji je Levec nasproten; MS ji je odklonila Arabelo, Slučaje usode (prim. Levčevo pismo z 8. jul. 1897 v njeni zapuščini) in Ločeni srci; tudi MD je vračala spise; Fr. Lampe, s katerim se je seznanila 1893, je njene Zbr. spise v svojem listu v splošnem spremljal s pohvalo (DS 1893, 478; 1895, 640), dočim je bil LZ bolj molčeč (1893, 637; 1895, 641), toda v zasebnem dopisovanju je bil Lampe vseskozi sicer dobrohoten, pa odkritosrčen in trd sodnik njenega pisanja: grajal je že spočetka njen jezik, neizrazitost in neresničnost oseb, zlasti pa njeno širino; mnogo je popravljal in črtal njene spise, zlasti Judito, P. pa je trdila, da so refleksije »sol dobrega romana« in da »brez zanimivih popisov in pa globokih, duhovitih refleksij ni roman dovršen« (Lampetu 1. jan. 1896). – Odločno se je njeni romantiki in idealizmu uprla nova struja z Govekarjem in mladina sploh, ki je zapovrstjo odklanjala njene aforizme, Dušne borbe in Slučaje usode (prim. Govekar, Portretne karikature, E 1896, št. 110; Apollo in Hefajst, SN 1897, št. 49; Fr. Vidic SN 1897, št. 266, Ljudm. Poljančeva Ska 1897 št. 23 in 25; J. Šlebinger Nova Nada 1897, 126). Na prve napade in kritike je odgovarjal J. Pajk v štirih člankih »Manevri naše nove literarne šole« E v okt. in nov. 1896; SL 1897, št. 69), kmalu pa je P. sama pod imenom Rodoljubkinja začela v SL 1897 vračati nasprotnikom in pobijala »novo strujarje« in njihov realizem, n. pr.: Slov. časopisje in morala (št. 18), kjer odklanja feljtone v SN, takoj nato (št. 20–1) negativno ocenjuje Govekarjevo Rodoljubje in ljubezen in še ostreje (št. 49–54) »Oh te ženske«. P.-i je priskočil na pomoč tudi Stritar in jo potolažil, češ: »Če Vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati tega priimka.« Stritar hvali sicer napredek nove struje, graja pa njene »izrastke« in brezobzirno tekmo ter zlasti zavrača slabo moralo (prim. K najnovejšemu lit. boju, SL 1897, št. 75; Govekarjev odgovor Stritar in nova lit. struja, E 1898, št. 7–9 in Pavlinino Poslano, E 1898, št. 10). Nato se je P. obrnila naravnost proti vzoru naturalistov Zola-u (SL 1898, št. 18) in v Fin de siècle (št. 41–2) ponovno zavrača naturalizem, Zola-a in slov.-hrv. Mladost; v št. 78–81 ocenjuje pod istimi vidiki dij. almanah Na razstanku. Ta boj jo je utrudil in neuspehi na vseh straneh so jo zagrenili, zlasti ko je tudi Fr. Lampe javno odklonil Slučaje usode (DS 1898, 31); preselitev na Slovensko in smrt njenega moža 1899 sta jo vendarle še tesneje priklenila na Lampeta, ki ji je ostal najboljši prijatelj. Ohranilo se je 12 Lampetovih pisem (od 1893–8) in koncepti Pavlininih pisem od 1895 njemu (8), Gregorčiču (1), Stritarju (1), Opeki (1), Bežku (1), Bartolovi (1), Levcu, ki govore o njenem razmerju do urednikov, o bolezni, družini in tedanjih lit. bojih, zlasti pa kažejo vero v njeno delo. – Prim.: Cimpermanova korespondenca v drž. knjiž. v Lj., Ms 484; lit. zapušč. v lasti Anice Levčeve v Lj.; Izbr. spisi I. zv., Celje 1893 (uvod); INK 1894; K. Glaser, DS 1894; SN 1901, št. 124; S 1901, št. 124–5; Ska 1901, 165; LZ 1901, 505; Milan Pajk, DS 1902; J. Rozman, KMD 1903; Vošnjak II, 216; Prijatelj, Kersnik II, 405, 414, 418, 433; V. Holz, SN 1914, 177–8; Fr. Erjavec, Starejše pesnice in pisateljice, Lj. 1926; Grafenauer, Kratka zgodovina, 237; M. Govekarjeva, Slov. žena 1926, 108. Slike: DS 1894, 641; 1902, 331; ASK 58. Kr.

PAJK Pavlina, roj. DOLJAK, pesnica in pisateljica, r. 9. apr. 1854 v Paviji (It.), u. 1. jun. 1901 v Lj. Oče Josip Doljak (PSBL I, 305–06), sodnik, mati Pavlina Milharčič, hči šol. nadz. v Gor.; njena mati Terezija Milharčič Premerstein je bila nekaj časa dvorna dama pri Burboncih, ki so tedaj živeli v Gor. Oče je bil v Paviji od poroke 1850 do vojne med Piemontom in Avstrijo 1859 in tedaj so se mu rodili sin Teodor, Pavlina, Henrijeta in Teodolina. Mati je u. že v Paviji 1857, oče v Trstu 1861. Tako je P-ova preživela prva otroška leta v Paviji in Trstu, nato je vzel deklice k sebi stric Matija Doljak, veleposestnik, župan in politik v Solkanu pri Gor. (PSBL I, 306), deček pa je odšel v zavod na Dunaj. Ker se je materina družina potujčila, so znali otroci samo ital., a tudi v stričevi hiši ni bilo bolje, dokler je živela prva žena. P-ova je obiskovala 4 leta internat pri uršulinkah v Gor., nato se je vrnila k stricu, da se priuči gospodinjstva. Tedaj je bila Doljakova hiša že zbirališče mladoslov. domoljubov (K. Lavrič, E. Klavžar, F. Leveč, F. Šuklje idr.), ki so vplivali na njeno narodno prebuditev. P. se je začela učiti slov. v 16. let starosti, učil jo je K. Lavrič (PSBL II, 255–59), in tudi deklamacij, s katerimi je začela nastopati v gor. in solkanski čitalnici. V liter. jo je uvedel F. Levec, ki je 1873 v Soči objavil njeno lirično prozo Prva ljubezen (št. 25) in Žena v družini (št. 39). Pod Lavričevim vplivom se je posebno vnela za Prešernove in Stritarjeve pesmi, brala pa je tudi ital., nem. in druge klasike, predvsem Shakespeara. Tedaj pa je v njen narodni razvoj posegel brat Teodor, ki je na Dunaju doštudiral in nastopil službo pri gor. sodišču. P. se je s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Sestri sta bili narodno nezavedni, brat pa Slov. zelo nasproten, zato se je s slov. ukvarjala samo naskrivaj. In to je bilo krivo, da je nikoli ni popolnoma obvladala in tudi ni imela čuta in skrbi za večjo jezikovno popolnost. Namesto gor. mladoslov. sta stopila v njeno življenje prof. dr. Janko Pajk iz Mrba, ki ji je 1874 tiskal prve pesmi (podpis P. D.) v Trstenjakovi Zori, in Jos. Cimperman, ohromeli pesnik iz Lj., s katerim sta si od 15. febr. 1875 do 10. jul. 1876 veliko dopisovala (prim. 26 pisem v Cimpermanovi zapuščini v NUK in J. Glonar, Mlada leta P. P., ZS 1924). Cimperman je njeno prijateljsko zaupnost zlorabil kot ljubezensko razmerje, čeprav se nista nikoli videla. 26. febr. 1876 se je poročila z ovdovelim prof. Jankom Pajkom in se preselila v Mrb. in tedaj ji je mož prepovedal vsako tuje dopisovanje. Zelo so ji nasprotovali sorodniki Pajkove prve žene, zato je veliko trpela, vendar pa je bila možu trdna opora v vseh njegovih liter. in gosp. težavah in najmarljivejša sotrudnica Zore, ki jo je Pajk ur. in zalagal od 1876 do konca izhajanja 1878. Že prva leta življenja v Mrbu sta ji umrli obe sestri in brat. – V Zori (1874–78) je priobčevala pesmi, v katerih je izražala svoja mladostna čustvovanja, zapuščenost sirote brez staršev, prvo ljubezen, zlasti zakonsko ljubezen in srečo. Zložila je kak sonet, 4 gazele, odo Pozdrav novemu letu (Zora 1877), epski pesmi Ranjeni Črnogorec in Prvi križ na turškem polju. 1878 jih je izdala v knjigi Pesmi P. P-ove, Mrb., 75 str. Po snovi so večinoma neposredni osebni dogodki in najboljši je venec 11 pesmi Materni glasovi, v katerem izraža mlada mati naivno in neproblematično ljubezen do otroka, skrb za njegovo telesno in duševno rast in svoje vzgojne poglede. Pesmi so napisane v neizrazitem epigonskem slogu, po obliki in jeziku precej trde. Ostro jih je odklonil Fr. Levstik, češ da je snov preveč družinska, ideje preveč solzno mehkužne, jezik pomanjkljiv (F. Levec, Pravda o slov. šestomeru, Lj. 1878, Poznejši dostavek, ki ga je napisal Levstik). Poslej je P-ova pesnila samo še v Kresu 1881 in v KolMD 1884. Pesmi je v popolnejšem izboru vnovič izdala v Zbranih spisih I (Celje 1893). – Osebna je tudi njena proza v Zori. Občutki na novega leta dan (1876) kažejo strasten ženski značaj, ki čuti svetovno bolečino, vendar najde namen in smer življenja v geslu: »Ljubimo, mislimo, delajmo!« Iz istega leta je lirični roman v Stritarjevem slogu in ideji o dolini solz Odlomki iz ženskega dnevnika. V obliki dnevnika pripoveduje o nežni ljubezni mlade sirote Irme in ubožnega plemiča Časlava, ki pa mora postati duhovnik, drugače bi mati obubožala. Oba sta idealizirana, Irma je Pavlina sama, dnevnik je poln liričnih mest in otožnih premišljevanj. Široko idealistično razmišljanje so ženska pisma prijatelju (1877), izmed katerih je I. in II. posvečeno spominu njenega prvega učitelja dr. K. Lavriča, iz vseh pa je čutiti, da je bila pod močnim vplivom svojega učenjaškega moža. Ko je moral mož spet v drž. službo in so ga namestili za prof. v Riedu na Gor. Avstr., je ostala v Mrbu (npr. pesmi Najina ločitev, Po ločitvi). Pozneje ga je spremljala v Gradec (1878–79, Brno (1879–87) in na Dunaj (1887–99) in tako živela v tujini 20 let, kar je težko prenašala. Na počitnice je prihajala z družino v Stari trg pri Slovenj Gradcu k Dav. Trstenjaku, v Celje, Bovec in Solkan. Na Dunaju se je z možem udeleževala družab. in liter. življenja v Slov. klubu, sicer pa je živela odmaknjena od resničnega slov. življenja, kar ji je škodilo pri pisanju. Ker ni poznala slov. življenja, je začela zajemati snov iz življenja plemičev, tovarnarjev, judov, kar je spoznala v Brnu, iz velikih mest, toda tudi tega življenja ni dovolj poznala, ampak si ga je ustvarjala v svoji bujni domišljiji. V tujini je prišla še bolj pod vpliv nem. družinske povesti, kar jo je usmerjalo v sentimentalno romantičnost, njen idealizem pa je postajal vedno bolj vzgojno poučen. Kljub vsemu pa je razširila prizorišče slov. pripovedništva na nove kraje in ljudi. Iz tujega okolja je napisala vrsto novel, romanov in povesti in jih priobčila v celovškem Kresu (1881–85): Roka in srce (1881, ponatis Zbr. spisi I); Blagodejna zvezdica (1881, Zbr. sp. I); Mačeha (1881, Zbr. sp. I); Pripovednik v sili (1883, Zbr. sp. II); Očetov tovariš (1884, Zbr. sp. II); Arabela (1885), roman iz judovskega Arabela (18>85), roman iz judovskega življenja v Brnu. Dr. Slodnjak piše, da je pisateljica zabredla v neverjetnosti in »v maniro protijudovskega kolportažnega romana« (ZSS III, 201). Dora (SV 1885) je povest o siroti, ki jo zadevajo same nesreče, precej umetno prikrojene, ton pa je ganljiv. Povest se je ljudem priljubila in 1938 jo je GMD ponatisnila. Dneva ne pove nobena pratka (KolMD 1886, ponat. v Slovan, knjiž. 1894, št. 30); Domačija nad vse (SV 1889); Najgotovejša dota (SV 1892); Prijateljev sin (DS 1894); Obljuba (LZ 1894); Najdenec (Slovan. knjiž. 1894, št. 30); Roman starega samca (LZ 1895); Najdenec (Slovan, knjiž. 1894, št. 30); Roman starega samca (LZ 1895); Spomini tete Klare (DS 1895); Igra s srečo (Drag. Hribarja Narodni kol., Celje 1895); Planinska idila (KK 1895); Dušne borbe (LZ 1896); Judita (DS 1896); Slučaji usode (Slovan. knjiž. 1897, št. Slučaji usode (Slovan, knjiž. 1897, št. 65–68); Uslišana (DS 1900); Življenja križi (KolMD 1903). V rkp. sta ostala romana Ločeni srci (odklonila SM, pripravljen za LZ) in Usodna idila (zavrnil DS). - P-ova je napisala veliko, toda njeni spisi niso umetniško izdelani, značaji so pogosto samo očrtani, dogodki niso logično izpeljani, polno je slučajev, neverjetnih zapletov in razpletov, idiličnih opisov in sentimentalnih razgovorov, manjka tudi krajevni in socialni okvir, »s slov. razmerami in potrebami večinoma nimajo žive zveze« (Koblar). Nosilke zgodbe so ženske, zelo dobre, lepe, moralne in njihov edini cilj je ljubezen in za njo zakon. Največja nesreča za žensko je, če ni ljubljena, saj je življenje brez ljubezni duševna smrt. Čeprav so mnoge sirote, dobijo bogatega moža, ker so plemenite, redke pokvarjenke so na koncu kaznovane. Ljubezen je prikazana zelo idilično, nobenega naturalističnega prizora ni. Pisateljica meri na čustveno stran bralcev in jih želi ganiti in pritegniti k svojim idejam. Njeni spisi so takoj ob nastopu poetičnega realizma vzbudili nasprotovanje, celo Kres se je kmalu naveličal njenega načina pisanja; SM ji je odklonila Arabelo, Slučaje usode in Ločeni srci; tudi MD ji je vračala spise. Fr. Lampe, s katerim se je seznanila 1893, je njene Zbr. spise v svojem DS v splošnem spremljal s pohvalo, v zasebnem dopisovanju pa je bil odkritosrčen in trd sodnik: grajal je njen jezik, neizrazitost in neresničnost oseb, zlasti pa njeno širino. Njene spise je zelo popravljal, predvsem Judito. P-ova se je branila v časopisih in pismih, branil jo je tudi mož (več o tem Koblar, SBL II, 258–59). Pripovedni spisi P. P-ove so danes pozabljeni.

Prim.: F. Koblar, SBL II, 257–59 in tam navedena liter.; Zbr. spisi I, Celje 1893 (uvod); Mil. Pajk, P. P-ova. liter. študija – Ob obletnici pisat. smrti, DS 1902, 331–40, 394–99 s sl.; M. Govekarjeva, Slov. žena, Lj. 1926, 108–11; A. Slodnjak, ZSS III, Lj. 1961, 82–83 in pass.; IV, 1963, 63 in pass.; M. Hladnik, ženski roman, SR 1981; Slov. knjiž., CZ Lj. 1982, 255–56.

Jem.