Pajk, Peter (1908–1932)

Pajk Peter, kritik in esejist, r. 18. maja 1908, u. 18. avg. 1932 v Lj. Bil je sin Milana P.-a in Vide Levčeve (hčere Fr. Levca), dovršil (1919–27) klas. gimn. in nato slavistiko v Lj., kjer je tudi diplomiral. Po svojih prednikih Pajkovih in Levcu je podedoval nagnjenje do lit. zgod. kritičnih razglabljanj in pesniško čuvstvo; njegove kratke študije in eseji odkrivajo fin estetski čut, njegove kritike nepodkupljivo resnicoljubnost in stvarnost, temeljitost in jasnost. Sodeloval je od 1929 dalje pri LZ, MP, Jsl in še prej pri J, tukaj tudi večkrat brez podpisa. V MP 1929 je prevedel 3 Hölderlinove pesmi, objavil krajše razpravice Selma Lagerlöf (1930/1), Misli o Goetheju 1931/2), Pogled v antiko (1931/2); O izvirnosti, Knjiga in čitatelj, Misel in čuvstvo, Simbol in alegorija (MP 1930/1); v Zapiskih iste revije je od 1930/1 pisal poročila o književnem življenju v zunanjem svetu in več kritik. S kritiko je sodeloval tudi v LZ; zlasti temeljito razpravlja o mitosu v oceni Keleminovih bajk in povesti slov. ljudstva (1931). V obrambo svojega deda je napisal stvaren polemičen esej »Levčeva avstrijakantščina« (Svob. Mladina 1929). Najgloblje se je zakopal v raziskavanje elementov Prešernove poezije in pripravljal knjigo o Prešernu; o tem delu priča sintetična razpravica O Prešernu (LZ 1931) in nedovršena študija Novela Ungerna-Sternberga Die Zerrissenen in Prešeren (LZ 1932). Zanimala so ga tudi vprašanja o Levstiku in Iv. Cankarju, katerih se je dotaknil v posameznih ocenah v MP, LZ. Izmed teh manj dognana je razpravica Fr. Levstik kot pesnik (J 1930, št. 224). — Ker je bil šibkega in bolehnega telesa, močno čuvstven in vase pogreznjen značaj, so ga mučilè težke duševne stiske, ki so pospešile prezgodnjo smrt. — Prim.: C. Kočevar, S 1932, št. 189; L. Mrzel, J 1932, št. 193; I. Žagar, MP 1931/2; A. Ocvirk, LZ 1932; Avg. Žigon, DS 1933, 304. Kr.