Pajk, Janko (1837–1899)

Pajk Janko, urednik in filozof, r. 14. dec. 1837 v Kaplji vasi pri Št. Pavlu pri Preboldu nad Celjem, u. 7. nov. 1899 v Lj. – Še otrok se je preselil v Spodnjo Poljskavo, kjer je obiskoval osn. šolo, 1849 pa je odšel v Maribor in 1850–8 odlično dovršil gimn.; v 1. in 2., deloma tudi v 3. lat. šoli mu je bil učitelj slovenščine Dav. Trstenjak, ki je močno vplival nanj in mu ostal vedno dober prijatelj. L. 1858–62 je studiral na Dunaju klas. filologijo pri Bonitzu in slavistiko pri Miklošiču; po klas. izpitih je odšel na gimn. v Gorico (1862–4), kjer je sprva v vseh razredih poučeval slovenščino, nato je bil (1864–6) stalno nameščen v Kranj; ta čas (1866) je napravil tudi izpit iz slovenščine in 1867 prišel na mariborsko gimn. Prav tedaj se je v Mariboru začelo posebno živahno narodno delo; ker je bil P. že v Kranju izvoljen v občinski zastop, se je tudi tu kmalu vdal politiki in mnogo dopisoval v novo ustanovljeni SN. S politiko si je nakopal vladno nemilost, zlasti pa, ko je 1870 skupaj z dr. Žagarjem in Majcigerjem podpisal Šumanovo spomenico za samostojno slov. nižjo gimn. v Mariboru (objavil SN 1872, št. 28), zato je minister Stremayr Šumana premestil v Ried, P.-a pa v Novo mesto, kar je dvignilo mnogo prahu (prim. SN 1872, št. 26, 28, 48). Ker se je bil P. med tem oženil s precej premožno Marijo Wellnerjevo, se ni vdal; jeseni 1872 se je odpovedal drž. službi in prevzel vodstvo Nar. tiskarne v Mariboru, 1874 pa jo je odkupil od delničarjev ter jo vodil kot J. M. Pajkovo tiskarno; isto leto je prevzel tudi uredništvo in lastništvo Zore. Sredi 1875 mu je umrla žena; še isto leto je zasnubil in se v febr. 1876 poročil z Zorino sotrudnico Pavlino Doljakovo v Gorici (prim. Zoro 1875, 98 in 171), s čimer si je nakopal hudo sovraštvo Wellnerjevih in si gmotno veliko škodoval. Zaradi gospodarskih težav pri tiskarni je 1877 vnovič prosil za drž. službo: upal je na Celovec (Kodru 9. jun. 1877, Cimpermanu 3. sept. 1877), vlada pa ga je poslala v Ried na Gor. Avstr.; še isto leto je vnovič pustil službo in se vrnil v Maribor, toda ker je moral prenehati z Zoro, se je z družino vred preselil v Gradec in 1879 tiskarno prodal. V Gradcu je začel studirati filozofijo z namenom, da bi se pripravil za univerzo, zaradi gmotnih stisk pa je vztrajal samo 2 semestra in 1879 je tretjič stopil v drž. službo. Odslej je ostal ves čas v tujini, na II. nemški gimn. v Brnu (1879–87) in na Dunaju (1887–99). L. 1887 je tudi dosegel na dun. univerzi doktorat iz čiste filozofije. Pokoj je užival samo nekaj mesecev pri svojem sinu Milanu v Kranju; ko se je bolan preselil v Lj., je kmalu u. za boleznijo na srcu in ledvicah.

Osnova vsega P.-ovega dela je neugnana želja, da poleg obširnega strokovnega znanja uveljavi tudi svoje polit. in kult. težnje: profesor, književnik, politik in filozof si križajo delo, zato je to delo neorganično in ga najbolj označuje nemirna, vsestranska ambicioznost.

Prvi spisi so pretežno strokovnega značaja, pa imajo izrazito narodno polit. smer, n. pr.: Nekateri fonetični zakoni našega jezika (N 1862, 326), O slov. narodni pesmi (progr. goriške gimn. 1863 in v posebni knjižici), kjer prvič v celoti razpravlja o naši nar. pesmi in prinaša poleg vsebinskega pregleda tudi razpravo o obliki nar. pesmi, moti pa se, zlasti pri Vodniku, Žaklju in Prešernu glede pristnosti zapisov. Nar. pesem je hotel še nadalje proučevati, zato je v N 1863, 298 javno naprosil zapisovalce za pomoč. V goriški čitalnici je 1864 predaval in objavil v N (str. 162) razpravo Prešeren in Petrarka in prvi pokazal na notranjo zvezo med obema, vendar poudaril Preš.-ovo samostojnost. Proučavanje nar. pesmi ga je napotilo, da je 1865 izdal Izbrane srbske nar. pesmi (6 pesmi o Kraljeviču Marku), ki jim je dodal srbsko slovnico, tolmač, slovarček in cirilsko abecedo (2. izpopolnjena izd. v Lj. 1881). Pod vplivom srb. nar. pesmi je tudi sam začel zlagati pripovedne pesmi, ki jim je zajel snov iz Valvazorja: Mustaf-aga, Smrt Hasan-bega (SG 1866, 41 in 121) in še v Zori 1877, 220 Markova sablja. V izvestju kranjske gimn. 1866 je objavil razpravo »O uspešnem učenju« in isto leto odkril slov. prisege kranjskega mesta iz 16. stol. (objavil v izvest. mariborske gimn. 1870); kot literarni poročevalec je pisal o Mladiki (SN 1869, št. 25), O novih Matičnih knjigah (SN 1870, št. 41–2), o njenem programu (SN 1870, št. 111), o Zvonu (SN 1871, št. 1), kjer obžaluje njegov prestanek, hvali Stritarja, dotika pa se tudi njegove prevelike mehkobe; sprožil je misel o Prešernovem albumu, kjer naj bi izšle razprave o Preš.-ovi umetnosti, filozofičnih in nravstvenih idejah itd. (SN 1872, št. 113). Končno se je lotil pisanja lat.-slov. slovarja, ki ga ni dovršil. Ko je bil 1868 lj. škof Vidmar razpustil odbor za sestavo Wolfovega slov.-nem. slovarja (Levstik!) in je naslednje leto prešla skrb za slovar na kranjski dež. odbor, so po brezuspešnih pogajanjih z Navratilom izročili materijal P.-u, da ga uredi in pripravi za tisk. Do 1875 je P. uredil črke A—Č, do tiska (v njegovi tiskarni) pa ni prišlo in je pozneje vse gradivo vrnil. V politiki je najprej načel jezikovno vprašanje. Nasproti Dežmanovi slov.-nem. kult. orientaciji je v nepodpisanem Odprtem pismu v Napreju 1863, str. 191 podal svojo južnoslov. jezikovno ideologijo, nekako zapoznelo ilirsko teorijo; z njo je sprožil znameniti Levstikov odgovor, nakar se je omejil (str. 243) na predlog, naj se srbsko-hrv. jezik uvede kot znanstveni jezik, v slov. knjige in liste pa naj se jemljejo tudi srbsko-hrv. sestavki, kar je Levstik zopet odklonil. V načrtu za svojo južnoslov. jezikovno in kult. vzajemnost je imel tudi Jugoslovensko knjigo, katere I. zvezek so bile Srbske nar. pesmi l. 1865; do nadaljnjih zvezkov, ki bi prinesli tudi dubrovniške pesnike, ni prišlo. Pozneje je nastopil kot izrazit polit. publicist in pod imenom Jankovič P. napisal brošuri Čujte, čujte, kaj slov. jezik terja (Dunaj 1869 — dvojen natis) in Narodnim Slovencem v poduk (Gradec 1870); tu se zavzema za popolno veljavo slov. jezika v knjigi, šoli, cerkvi, uradu, v vsem javnem in družabnem življenju. Med svetovalci ob ustanovitvi SN je P. nasvetoval ime Slov. list in kot program priporočal idejo zedinjene Slovenije v federativni Avstriji (prim. Prijatelj, RDHV IV, 69). Po vsem svojem značaju je bil P. izrazit konservativno liberalni teoretik; njegovi temperamentni članki v SN kažejo oster drž. pravni čut in razgled, vendar govori v njih bolj filozof kot praktik. Posebno značilni so: Slovenci in Avstrija, Slovenci in Nemci, Slovenci in njih duhovščina (SN 1869, št. 2, 5, 8), Slovenci in narodni njih program (SN 1870, št. 6–8); v njih poudarja potrebo samostojne in pravične Avstrije kot protiutež premočne Nemčije, odločno brani slov. kult. pravice in se dotika tudi potrebe po svobodnejšem razmerju med ljudstvom in duhovščino. L. 1871 začenja nastopati kot polit. govornik, n. pr. v konservativnem društvu v Mariboru, polit. društvu v Laškem, v Framu, pri Sv. Lenartu v Slov. gor.; v teh govorih poudarja zlasti potrebo zdravega nar. gospodarstva kot osnovo vsake dobre politike, zahteva izobraženega srednjega stanu ter v svrho varčevanja priporoča hranilnice. Ta čas se je bolj približal konserv. struji, sodeloval pri SGp (1871) in pri ustanovitvi Kat. tiska društva v Mariboru, ki mu je bil namen »pospeševati cerkvene, družabne in narodne koristi z izdajanjem listov in knjig, pisanih v versko narodnem in avstrijsko domoljubnem duhu«. P. je bil prvi predsednik društva, pa je odstopil že 12. okt. 1871, zlasti ker ni bil zadovoljen s člankom dr. Jožefa Ulage v SGp 20. sept. 1871 ob obletnici zavzetja Rima (prim. Kat. tisk. društvo in Cirilova tiskarna v Mariboru, 1917, 6–9). P. se je bil že v članku Slovenci in njih duhovščina (SN 1869, št. 8) pokazal liberalnega katolika in zahteval, da duhovniki morajo biti po prirodnem čuvstvovanju najprej narodni, nato šele cerkveni; to svojo ločitev od kons. stranke je pozneje razglasil v odprtem pismu (SN 1874, št. 82) in jo utemeljil, češ da je že poprej sodil, »da sedanji katolicizem s svojo nezmotnostjo nema niti pri germanskem niti pri slovanskem elementu svetá, torej pri obeh največjih silah Evrope, nikakve zaslombe najti, ker je on nasprotnik narodnim idejam«. Kot nekak pregled svojega dela, zlasti političnega in gospodarskega, je izdal svoje Izbrane spise I. zv. (Maribor 1872), ponatis člankov, govorov in literarnih razpravic. L. 1872 je živahno dopisoval v Sočo. V SN 1873 je objavljal Državno-pravna premišljevanja (št. 64–5, 71, 75–6, 80–1, 109, 118, 123); to leto je nastopil tudi pri državnozborskih volitvah kot kompromisni kandidat konserv. in liberal. stranke v okrajih Maribor -Slovenjgradec, a je propadel proti Nemcu Seidelu (prim. SN 1873 št. 214, 220–1, 223). Pozneje se najbrž zaradi bojkota Mladoslovencev nasproti Zori v SN ni več oglasil do 1878, ko je napisal važen uvodnik Nekoliko besed o zasedanju Bosne (št. 166), kjer svari pred nemškim in madjarskim gospodarskim vplivom in kliče avstr. Slovanom, posebej južnim: »Čuvajmo si tudi v daljavi svoje pravice; gode se zdaj za našo bodočnost prevažne premembe na jugu!«

Novo poglavje P.-ovega dela je Zora, ki jo je z letnikom 1874 prevzel od D. Trstenjaka in ji skušal dati literarno smer, toda vodilnih pisateljev zlasti Levstika, Stritarja, Jurčiča in Levca ni mogel pridobiti (Cimpermanu 8. marca 1874). Največ je pisal sam; poleg stalnih poročil iz domače in tuje književnosti, umetnosti in splošne kulture je pisal n. pr. članke o Fr. Cimpermanu (1874), A. Janežiču (1876), Preradoviču (1874–5), Studije o Shakespeareovem Hamletu (1874), Beneškem trgovcu (1877) in prevedel je tudi II/2 in III/2 iz Romea in Julije; poučni so spisi o Koperniku, Paganiniju, Jungmanu (1873), o Značaju starih Slovanov (1874), Stanje šolstva v srbski kneževini; črtice o Bosni in Hercegovini, Spomini na Benetke (1875), Noša štaj. Slovencev (1876), Opis slov. zemlje (1877), Črtice o Bolgarih (1878). Znanstvene spise je objavljal tudi v Zorini prilogi Vestniku (1873–5). Od časa do časa je tudi pesnil, kar se mu je najmanj posrečilo; 1872 je prevel Horacovo odo I, 14: Republiki (H.-a je prevajal tudi že v SG 1862), po njegovem zgledu so pisane poslanice Daktilus (1877); o njem je napisal tudi razpravo Augustus und Horaz, deren Zeit, Charakter und gegenseitige Beziehungen (Marib. 1877) in 1878 je začel v Zori priobčevati Življenje in značaj pesnika Horaca. – Kot literarni teoretik je že 1873 po Stritarjevem zgledu pisal Literarne pogovore in odpise, nato Pisma Zorislavu (1874); usodni pa so postali Pogovori 1876, ko je bil Stritar obnovil Z, v katerem je P. videl nevarnega tekmeca. Razgovori 1876 so naslovljeni na njegovo nevesto in ženo Pavlino; spočetka imajo zaradi svoje osladnosti bolj značaj javnih ljubezenskih pisem kot pa lit. razglabljanj. Značilno P. razglaša isti romantični nazor o pesniku-tolažniku kakor Stritar, obrača se pa proti pesimizmu in proti sodobni franc. in ruski lit., da je nevarna nravnemu in družabnemu redu, in kot zdrav zgled postavlja Evgenijo Marlitt in Samarowa; posebno mnogo razpravlja o Prešernu in njegovi obliki. Že v II. Razgovoru 1876 se je zbadljivo obregnil ob Stritarja zaradi odprave apostrofa, kar je Stritar s suvereno in miroljubno šalo odklonil (prim.: Apostrof, Ljubezen, Mir in sprava! Z 1876). Toda še isto leto se je P. zaletel v Levca (Zora 390) zaradi njegovih pripomb k Stritarjevi razpravici Šestomer; tu je glede cezur vnovič pokazal slab pesniški posluh; toda iz malega zunanjega povoda je nastala huda vojna in razvnela strasti na obeh straneh. P. je ostro zavrnil Levca s spisom »Levec in heksameter« in 1877 napisal razpravo Heksameter, v heksameterskem ciklu Daktilus pa je glosiral Levca, Stritarja in Zvon, dokler nista Levstik in Levec odgovorila s porazno, a osebno žaljivo brošuro Pravda o slov. šestomeru (Lj. 1878), ki jo je P. sicer v Zori 1878 zavrnil, a literarnega ugleda si ni mogel več ohraniti. P.-ova nemuzičnost, s katero je teoretično prenašal estetske zakone, zlasti pa nevzdržni temperament so ga zavedli k pristranim sodbam; tako je negativno ocenil Jurčičevega Tugomerja in Cvet in sad, nasproti pa pozitivno Lendovškovo igro Mož beseda in Kodrovo »Marjetico«. Tako je izpodkopal vero v Zoro in s 6. številko 7. letnika jo je 28. marca 1878 moral ustaviti.

Njegovo delo izven domovine se je v glavnem obrnilo k filozofiji, vendar se je še vedno rad vračal k literaturi. V LMS 1881 je objavil razpravo Lessingova in Šekspirova sodba o Židih, ki ji je pa Gr. Krek v Kresu 1882, 432 oporekal. Brž ko je D. Trstenjak začel snovati nov list, je za njim stal tudi P. s svojo ženo Pavlino. Tako je sodeloval pri Kresu z različnimi prispevki: 1881 je objavil Nekaj domačih besed in več filozofskih razprav; 1882 je prevedel tri Prešernove pesmi (Motto, Kam, Pevcu) v latinščino, 1883 je zložil latinsko pesem v proslavo Miklošičeve 70-letnice, zlasti pa je kot Kresov sotrudnik vnovič sprožil literarni vihar s ponesrečeno filozofsko kritiko Gregorčičevih Poezij (1882), kjer je teoretik udaril ob živega pesnika in s tem mnogo škodoval tudi listu in sebi (prim. zlasti Kersnik, Stricu v Ameriko, Zbr. sp. V, 208–30; Levec, Gregorčičevim kritikom v odgovor in pouk, Lj. 1882); odmev tega boja je segel celo v graško Tagespost, kjer je P. nato priobčil 1882, št. 223 zanj malo častno javno pismo uredništvu. — Poljudno znanstvene razprave je pozneje priobčil v KMD 1886 »Kaj ljudje na zemlji jedo« in isto leto v SV »Kako človek po naši zemlji stanuje«; v dunajskem slov. klubu je večkrat predaval n. pr. o slov. modroslovcu Jos. Misleju (obj. LZ 1891), o D. Trstenjaku in podal dragocene doneske k njegovemu življenjepisu in duševnemu življenju štaj. Slovencev (obj. LZ 1894); za KMD 1892 je napisal tudi črtico »D. Trstenjak kot človek«. — Glavno P.-ovo delo v tujini so filozofija, pedagogika in estetika, za kar je kazal nagnjenje že v Zori, n. pr. v razpravi Duša jednostavno bitje (Vestnik Zore 1875), ki kaže vpliv Herbartovih naukov, in v SN 1875, št. 214–6 je napisal poljudno filozof. razpravo Značaj. V Gradcu je (1878) poslušal zlasti herbartovca Aloisa Riehla; ta je mnogo vplival nanj in z njim si je P. pozneje tudi mnogo dopisoval. Ker je misel na univerzitetno kariero moral opustiti, mu je filozofija postala vsaj življenjska opora, kakor je 13. avg. 1881 izpovedal v svoj zapisnik Opuscula postuma: »In philosophiam ita incidi: Solatium, quod et, amici` et religio denegaverant, in philosophia quaerere constitueram, neque ea re falsus sum.« Izza 1880 si je v istem zapisniku zapisoval register filozofske in sorodne literature; tu navaja več sto knjig, ki jih je prestudiral ali imel v evidenci. Iz te velike filozofske načitanosti je napisal najprej vrsto informativnih razprav, ki jih je le malo izšlo v natisku, n. pr. Principien der Newtonschen Inductionsmethode (izv. II. nemške gimn. v Brnu 1880), v kateri obravnava metodo Newtonovega prirodoslovnega raziskavanja in razmišljanja o komparativni, analitični in sintetični metodi, Grundsätze der wissenschaftlichen Forschung (istotam 1882); sem spada tudi članek Svobodne misli o našej izobrazbi (Kres 1881), kjer govori o potrebi umetnostne (= strokovne in gospodarske), znanstvene in nravstvene izobrazbe; glede znanosti omenja slovanske učenjake, toda ker Slovani niso dosegli v znanosti svoje višine, velja za Slovence evropska znanost, v kateri naj se orientirajo po svojih zapadnih sosedih. Še pred to razpravo so isto leto v Kresu Doneski k filozofičnej terminologiji kot dopolnilo Cigaletove znanstvene terminologije iz l. 1880. L. 1885 je predaval v brnskem učiteljskem društvu Über die Paedagogik und einige psychophysische Elemente derselben (Mährisches Schulblatt XIV, Nr. 10–12). Samostojno delo, s katerim je tudi doktoriral, je psihološka studija Zur Theorie der menschlichen Nachahmungen (izv. II. nemške gimn. v Brnu 1886–7). — Iz dunajske dobe je najprej razprava o Platonovih idejah: Platons Metaphysik i. Grundriss (izv. Franc-Jož. gimn. 1888), nato filoz. zgod. spis Sallust als Ethiker (istotam 1892 do 1893, 1894–5); v njem postavlja Salusta kot naslednika Tukididovega filoz. nravstvenega zgod. pisanja in kot predhodnika Tacitovega. Etična vprašanja stopajo odslej bolj in bolj v ospredje; tako piše: Dotike prava in nravstva (SP 1892), O nravstvenoj vezanosti (SP 1893), zlasti pa sintetično delo Praktische Philosophie (Samozal. Dunaj 1896). Članka obravnavata zlasti o nravstveni smotrnosti in pedagoški nujnosti pravnih lekov za posameznika in za družbo, Praktično modroslovje pa sistematično razvija celoto etičnih vprašanj o pojmih ,nravstvenoʻ in ,praktičnoʻ, o človeški naravi, o dolžnosti in nalogah življenja, o svobodnosti in vezanosti volje, čednosti in pregrehi, prištevitosti in odgovornosti in postavlja, da je »moralnost osnova vsega družabnega, političnega, gospodarskega in razumnega življenja narodov« (119), in prihaja do sklepa, da ima nravstvenost tudi svoje mistično bistvo (120); vsa sreča na svetu je edino v zvestobi do nravnosti. Delo se opira na izredno obširno literaturo; pripravljal je tudi slov. izdajo, pa ga je smrt prehitela. Zadnja razprava te vrste je Notranji gon, vir nravstvenosti (SP 1897). – Dasi izrazito klasično orientiran šolnik in pedagog (prim. Pismo mlademu prijatelju, Zora 1875), je izdal brošuro Zur Gymnasialreform (Dunaj 1890), v kateri zahteva preuredbo klasičnega pouka v zmislu poglobitve klasičnega duha, večjega poudarka materinskega in modernih jezikov in splošne izobrazbe. Preko SP in njegovega urednika D. Majarona se je P. 1893–4 približal spet SN in napisal več polit. člankov (nesigniranih) in kulturno priložnostnih, n. pr. spomin na Cimpermana (SN 1893, št. 113), o Pleteršnikovem slovarju (1894, št. 169), razpravo Rimljanski napisi v Celju (št. 182–90); najznačilnejši je prispevek ob 25 letnici SN (1893, št. 75), kjer jasno izpoveduje svoj politični, kulturni in verski nazor ter zaključuje, da »jedino globoka in obširna izobrazba vodi h krščanstvu in Bogu«. Ta čas je obnovil prijaznost s Stritarjem (v Slov. klubu mu je 1893 govoril slavnostno besedo, prim. SN, št. 64) in pozneje se je spravil tudi z Levcem. Njegovo delo zaključujejo estetski spisi, ki imajo skoraj vsi polemično osnovo. Razprava O jedru tragedije in drame sploh (LMS 1897) se obrača proti Aristotelovi definiciji o tragediji, češ da je preozka, zato P. opira bistvo tragičnega občutja na vso spremenljivost življenja. Ker povzdiguje Platona in se pikro obrača proti Aristotelu, je naletel na odpor dr. Lampeta (DS 1898, 125) in najbrž Bežka (LZ 1898, 184), na kar je P. odgovoril Lampetu s člankom Urednik Doma in Sveta in Aristotelj (E 1898, št. 23–4), v katerem postavlja Aristotela pod največje grške pisatelje, filozofe in državnike in ga imenuje kompilatorja. Naslednje leto je pod imenom »Adriaticus« zelo neprijazno sprejel tudi Lampetovo Cvetje s polja modroslovskega (E 1899, št. 7–10). V boju mlade realistične struje proti romant. idealizmu njegove žene Pavline je stopil v njeno obrambo (E 1896) in vodil Pavlinino polemiko v SL. Iz boja proti naturalizmu je tudi njegovo berilo v dunajskem Slov. klubu 1897 Krasnoslovne črtice (DS 1899), kjer terja za lepoto objektivno nravno osnovo in se vnema za idealistični realizem.

P.-ova osebnost nam v dobi našega realizma kaže samosvojega idealista, ki se ne more nikjer popolnoma vrediti v celoto in prehaja od posameznih skupin v osamljen, krčevit delovni napor. Izmed vseh lastnosti ga najbolj krasi čisto narodno prepričanje, ki ga je ohranil od dijaških in visokošolskih let (1861 je bil tajnik prve dunajske Slovenije) preko preganjanja do osamljenosti v tujini; v moških letih je to prepričanje in svoje pravice branil z drznim pogumom (prim. javno pismo ob njegovi premestitvi v SN 1872, št. 48). Kakor je v svojih polit. spisih poudarjal, da Slovenci niso sovražniki Nemcev, tako je s svojim delom hotel utrditi temelje slov. izobrazbe in umetnosti. Cimpermanu je n. pr. odklonil spis o Roseggerju in ga graja, češ: »Sploh pa se čudim, kako Vi od nekaj časa slovanstvo i nje literature ,nemčizniʻ in nemškemu poetiziranju žrtvujete. Jaz nisem tesnosrčen, a Vi gledite, da na kriva pota ne zajdete v pisanji. Srčno žele, da svoje talente ne trošite na prazne zabave pisateljske, s kojimi morda ,nervoznimʻ ženskam ustrežete — nego da je obračate v prid slovanstva, to je v prid naše krvi in našega poštenja« (6. maja 1874). Ob njegovem delu se sicer čuti tudi praktični ozir (prim. njegov izgovor: »Le kolikor nam preostaja od najnujnejših opravil, namreč od borbe za kruhek, in šče ta čas ne ves, smemo pisateljevanju žrtvovati,« Zora 1876, 396), vendar ga ne morejo zadeti Levstik-Levčevi očitki v Pravdi o slov. šestomeru. Osebnega lista, kakor n. pr. Stritar, ni mogel do konca vzdržati; njegova volja do dela je bila pač večja kakor ustvarjalna sila (»v meni je moč neodvisen in svoboden biti«, Cimp.-u 8. marca 1874). Ker je priklenil nase v večini same štaj. pisatelje, je bil potisnjen v provincializem, katerega je sam s svojim jezikom celo pospeševal, trudeč se za sintezo zapadne in vzhodne slovenščine; na to osnovo je hotel postaviti tudi svoj nameravani lat.-slov. slovar (prim. SN 1871, št. 138) in še v Zori 1876, 31 je ugotovil, da se naš parlamentarni, vojaški, uradni in novinarski jezik pomika proti Vrazovemu cilju, zlasti pa terminologija. — Kot idealističen realist in sovražnik vsake mehkobe se je nagibal h klasičnim vrednotam, zato se ga v presoji literar. vprašanj drži apriornost in teoretična tesnost; pomanjkanje estetskega čuta in oster temperament pa sta ga zavedla, da je nad vse hvalil A. Kodra (prim. njegova pisma Kodru) in spise svoje Pavline prišteval med genialna dela. Tako je njegova Zora z ozirom na takratno smer našega slovstva ustvarjala prav tragično nesoglasje in je kljub mnogim podučnim in teoretskim spisom, kljub povzdigovanju Prešerna in Shakespearea umetniško povečini mrtva. — Njegove polit. misli, zlasti gospodarske, gredo v mnogoterem oziru pred časom in so šele kesneje dobile resnične osnove (n. pr. O slovanskej trgovini na jugu, Lj. 1873). Njegovo filozofsko delo pa je večinoma ostalo izven domovine, ob strani našega preporoda, tedaj, ko bi bili ob Mahničevi ostrini potrebovali širokega filozofa. Toda njegov nemirni značaj in vročekrvnost nista bila za to. Tudi oblika njegovih spisov ni vabila, prej odbijala. Fr. Lampe pravi, da so njegovi nemški spisi po obliki boljši kot slovenski; med Nemci si je svoj trdi jezik še poslabšal in posebno pa tudi, odkar se je začel ukvarjati z modroslovjem (DS 1899, 707). P. se je sam zgodaj zavedal svoje osamljenosti in je razmišljal o nji: »Jaz ne vem, zakaj mi ljudje niso prijazni, menda pa sebe ne poznam?« (Kodru 9. jun. 1877); še ostreje piše Cimpermanu: »Brate! zakaj Ljubljanci v meni hudiča in mušnjaka gledajo? Ali sem jaz strašilo, da se me izogibljejo? Ali sem res tako strog? Ali sem res samoljuben, samohvalen? … Kaj je vzrok, da ne gódim, ne vem; nič se ne morem sponašati, menda edino to, da tudi sam kaj mislim, kar pa vsem nij ljubo. Bledniki in misleči ljudje so od nekdaj bili najbolj črtjeni« (17. apr. 1877). Samozavest in odpor proti obči sodbi ga je predvsem gnala v nasprotstva. Kodru prizna 1876: »Prepir s S.(tritarjem) mi je jako neljub, ali mož me sili, in Slovenci, če ne odgovorim, res mislijo, da smo mi vsi proti S-u ali tepci ali pa bebci« (nedatirano). Kmalu pa je začutil: »roka je utrujena, utrujen duh, utrujen život … žrtve, bogovom prinesene, kteri se pa ne brigajo za-nje« (Kodru 24. jan. 1878). Njegovo veliko izobrazbo je podpiralo tudi znanje jezikov; kot visokošolec se je bil priučil srbohr. in ruščini, v poznejših letih tudi češčini, gladko je znal francoščino in italijanščino in bral tudi angleško. Po zunanjosti P. ni bil mračnjak, sam o sebi je trdil, da je vesele narave, zato si je v Zori želel tudi zabavnega pripovedništva in je n. pr. Kodra mnogo priganjal, naj mu pošlje humorističnih novel. Neugodni boji, zlasti pa neugnan studij so končno njegovo krepko naravo popolnoma strli. Nagrobni napis si je 1896 zložil sam: Zahman v življenju iskal sem mirú, | Daj, mati Zemlja, da ga najdem tú.« – Prim.: Uvod k Izbranim spisom 1872; SN 1899, št. 255; S 1899, št. 256; SL 1899, št. 46; Fr. Lampe, DS 1899, 705 (s sliko); LZ 1899, 761; M. Pajk, LZ 1900, 692; isti ZMS 1900 (osnovna studija); Cimpermanova korespondenca v lj. štud. knjižnici Ms 484; Kodrova zapuščina istotam; Glaser IV, 200, 397; M. Pirnat, S 1899, št. 261–2 in INK 1901, 71; Vošnjak II, 215; isti, K zgodovini Wolfovega slov.-nem. slovarja, LZ 1893, 304–6; Kersnikovi Zbr. sp. V, 389–96; Prijatelj, Kersnik I, 156, 187, 201, 212, 218; II, 111, 326, 433, 473; V. Holz, Povabljen nepoklicanec, Sn 1914, 117–9, 154, 156, 176; Iz. Cankar, Gregorčičeva pisma Gruntarju DS 1916, 148, 198; Prijatelj, Ustanovitev LZ in celovškega Kresa, RDHV III (1916); J. Glaser, Zgodovina mariborskih tiskarn, Slov. Tisk 1932 (s sliko str. 66); Simonič, 367. Slika: ASK 58. Kr.