Pahor, Karol (1896–1974)

Pahor Karel, glasbenik in skladatelj, r. 6. jul. 1896 v Trstu. Po 2 razr. realke je šel na učit. v Gorici, maturiral, nato prebil 4 leta na fronti, po vojni nadaljeval glasbene študije v Trstu, na Dunaju in v Bologni. Ko so ga ital. oblasti pregnale iz Idrije, kjer je bil ustanovil glasb. šolo, je prišel v Lj. in bil član opernega orkestra, nato 2 leti učitelj glasbe na gimn. in učiteljišču v Banjaluki, 4 leta ravnatelj GM v Ptuju, sedaj je prof. glasbe na drž. učit. šoli v Mariboru in učitelj na šoli GM. Njegove skladbe so objavljene v Zborih in Novi Muziki. Pl.

PAHOR Karol, glasbenik, skladatelj, r. 6. jul. 1896 v Trstu pri Sv. Ivanu, u. 27. nov. 1974 v Lj. Oče je bil vrtnar. V družini je bilo pet otrok. P. je v Trstu dovršil osn. š. in dva razr. realke, v Gor. učiteljišče, kjer je 1915 maturiral, točneje, priznana mu je bila matura brez izpitov, ker je bila Gor. na bojni fronti. Tudi P. je moral v vojsko, v Galicijo, Romunijo, Tirole, k Soči in Piavi. Že med študijem se je učil violine pri A. Vramu, teorijo pri A. Illesbergu v Trstu in J. Michlu v Gor. Z učenjem je nadaljeval tudi po vojni. Da bi se spopolnil v kompoziciji, je odšel na Dunaj, a gmotne razmere mu niso dopustile, da bi študij dokončal. V zameno je študiral violino v Bologni, kjer je 1923 diplomiral. Vmes je bil učitelj na Katinari in v Gropadi. 1924 so ga it. oblasti izgnale iz Idrije, kjer je pomagal ustanoviti glasb. š. V Lj. je bil violinist v oper. ork.; nato je dve leti učil glasbo na gimn. in učiteljišču v Banjaluki. Štiri leta je bil ravn. GM v Ptuju in nato do 6. jun. 1941 prof. glasbe na učiteljišču in na š. GM v Mrbu, ko se je pred Nemci umaknil v Lj. Po kapitulaciji It. se je vključil v OF. Partizanstvo je bilo njegovo najplodnejše ustvarjalno obdobje. Znan je postal s svojimi borbenimi zbori: Na juriš, Komandant Stane, V boj itd. in s samospevi, kot sta Lirična koračnica, Pozimi pod snegom in drugi. Organiziral in vodil je invalidski part. zbor. Po vojni, od 1945 do 1966, je bil prof. na AG. Zadnja leta je preživel odmaknjeno. Ko je bil na Štajerskem, je spopolnjeval svoje znanje pri SI. Ostercu s pomočjo nekake dopisne š. Pisma govore o Ostercu kot strogem pedagogu in vnetem zagovorniku sodobnih estetskih pogledov. Med vojnama je bil pod Osterčevim vplivom modernist. Pozneje postane njegov izraz vedno bolj umirjen in se pogosto naslanja na ljud. melos, zlasti istrski, belokranjski in prekmurski. Njegovo tretje razvojno obdobje je povojni čas, ko zloži 1948 svoj znameniti Oče naš in razvije bogato instrumentalno dejavnost. Sem spadajo Slov. suita za klavir, Istrijanka za pihala, trobila in tolkala in koncertne etude. V vokalni glasbi je prehodil pot od atonalnega preko partiz. do zmernega ustvarjanja, naslonjenega na ljudske prvine. Pisal je za vse zborovske zvrsti. Uspel je tudi kot avtor otroških pesmi. Njegova vokalna glasba obsega okoli 400 skladb. Tudi instrumentalne je dosti. Poleg že omenjene: Simfonija v slogu diatonike (1966), simfonična pesnitev Tuje življenje (1939), Žalostinka žrtvam na temo skladateljeve Partizanske žalostinke (1953), Istrske predigre za klavir in ork., temelječe na istrski tonski lestvici (1958), več skladb za mali ali godalni ork., 15 miniatur za pihalni ork. (1950). Od komorne glasbe velja omeniti 2 godalna kvarteta (1937–38), Pihalni trio (1939), Štiri pesmi za glas in godala (1953), skladbe za 2 violini in klavir, violo in klavir, za različna pihala in klavir. Med klavirskimi deli so Tri arabeske (1936), Slov. suita (1941–45), Tri etude (1948), Tri prekmurske narodne (1955), Otroške pesmi in 50 ugank (1950), 30 belokranjskih otroških iger (1953), okoli 70 miniatur. Značilno za P. je, da je mnogo svojih del predelal tudi za drugačne instrumentalne ali vokalne instrumentalne zasedbe.

Prim.: MuzE III, 25; L. M. Škerjanc, Od Bacha do Šostakoviča, 362–64; Šavli, PDk 18. nov. 1977; Leksikon jsle muzike II, 137–38; MiSE III, 10; Jelerčič, 126, 128–29, 133, 152–54, 197, 198; D. Cvetko, Stol. slov. glasbe, 285–86; Trobina, 141; Priročni leksikon, 504; KolGMD 1976.

Har.