Pace Friedensberg, Anton, grof (1851–1923)

Pace Anton grof, upravni jurist in prevajalec Prešerna, r. 14. nov. 1851 na gradu Turnu (Gallenstein) pri Sv. Križu v litijskem okr. Karlu grofu P.-ju in Kamili r. baronici Schweiger-Lerchenfeld, u. 28. dec. 1923 na Dunaju. Rod grofov Pace-Friedensberg je starega furlansko-tržaškega porekla (K. Czoernig, Görz, 783–4). Na gradu Turnu mu je bil sprva učitelj Fr. Levstik, na gimn. v Lj., ki jo je dovršil 1870 (sošolec Janka Kersnika, 8. razr. in maturo zasebno), nekaj časa informator Fr. Levec. Po dovršenih pravnih studijah v Gradcu (državosl. drž. izpit je opravil v Innsbrucku) je vstopil okt. 1874 v polit. upravno službo na Kranjskem. Ko je opravil prakt. polit. izpit (1875), je nenavadno hitro napredoval po uradniški lestvici skoraj do vrha. Kot koncipist (1876) je bil prideljen okr. glavarstvu v Radovljici, 1877 okr. glav. in pozneje dež. vladi v Lj., 1878 okr. glav. v Kočevju, 1879 je bil zopet pri dež. vladi; bil 1880 imenovan za okr. komisarja in mu je bilo poverjeno uredništvo dež. zakonika; 1881 postal vodja preds. pisarne dež. vlade; 1882 je bil imenovan za vladnega tajnika, nekaj mesecev kesneje za okr. glavarja. V tej dobi je bil desna roka dež. preds. bar. Winklerja, čigar zet je postal 1883, in ni bil brez vpliva na polit. razmere na Kranjskem. 1883 je postal okr. glavar v Logatcu; 1887–8 je bil nekaj mesecev min. tajnik v notr. min. na Dunaju; 1888 namestniški svetnik v Gradcu, 1889 mu je bilo z naslovom dvornega svetnika izročeno vodstvo dež. predsedstva v Černovicah, 1890 tam dež. prods., 1892 po hudih bojih z romunsko narodno stranko odpoklican kot podpreds. vrh. rač. dvora na Dunaju; 1897 tajni svetnik z nasl. ekscelenca; 1901 sekc. nač. v notr. min.; 1905 upok. je živel na Dunaju; 1909 član gosp. zbornice. — P. je bil eden najboljših poznavalcev avstr. uprave po njeni histor. genezi, teoriji in praksi. Bil je 1911–4 podpreds. komisije za pospeševanje upravne reforme. S sodelovanjem najodličnejših upravnih juristov je priredil 5. pomnoženo in zboljšano izdajo Mayerhoferjevega priročnika za upravno službo (Handb. f. d. polit. Verwaltungsdienst, Bd. 1–7, 1895–1901; 1. Ergänzungsbd. 1909; 2. 1913; 3. je l. 1914 po začetku svetovne vojne prenehal izhajati). V tem delu je kot 15. pogl. obdelal P. sam vodno pravo (1899 do 1901; tudi pos. odtis). — V Manzovi izdaji je priredil l. 1914: Gesetz über das Dienstverhältniss d. Staatsbeamten u. d. Staatsdienerschaft, erläutert durch Auszüge aus den parlamentarischen Verhandlungen und ergänzt durch die hauptsächlichsten Vorschriften über Bezüge u. Versorgungsgenüsse. — Med Slovenci bo živel P. zlasti kot eden boljših prevajalcev in poznavalcev Prešerna. Zanimanje zanj sta vzbudila že zgodaj v pesniško nadahnjenem mladeniču Levstik in Levec. Še ne dovršivši gimn. je izdal P. 1869 v Kleinmayrjevi založbi Lieder von Franz Prešern, Deutsch von A. Pace. V tej zbirki so vse pesmi, ki so v kazalu Prešernove izdaje pod naslovom »Pesmi«. Sploh je bil že kot gimnazijec »Anton Pace Dragutinovič« zelo aktiven član Kersnikovega literarnega krožka in je rad sodeloval pri diletantskih dijaških gledaliških predstavah klasičnih del. Še v poznih letih kot visok uradnik je svoje prejšnje prevode Prešernovih pesmi večinoma predelal in izpopolnil tako, da je imel prevedenega v rokopisu celega Prešerna razen Krsta pri Savici, Sonetnega venca in tistih pesmi, ki jih imajo razne izdaje v dostavku. Iz P.-jevega rokopisa je Fr. Vidic (ki rkp. hrani) prevzel v svojo nemško izdajo Prešernovih poezij (Fr. Prešeren, Poesien. In deutscher Übertragung gesammelt und herausgegeben von Dr. Fr. Vidic, Dunaj 1901) izbor njegovih najboljših prevodov, ki so označeni v kazalu s črko X (več izrazov je grajal G. Krek, LZ 1901, 574). — P., ki je bil kot gimnazijec narodno čuteč Slovenec, se je kesneje po dolgem bivanju v tujini našim narodnim stremljenjem sicer odtujil, ostal pa je do smrti prijatelj našega naroda in naše književnosti. Po svojih mnogostranskih velikih duševnih sposobnostih, po svojem temperamentu, energiji pa tudi po posebni srčni dobroti in plemenitosti je bil P. vsekakor izreden človek in pravi aristokrat. — Prim.: Schiwiz 173, 422; Levec, Levstikovi zbrani spisi I, 305; Prijatelj I, 30 sl.; Vidic, Prešernov Album, LZ 1900, 832; Polec, S 1924, št. 5. Pc.

PACE-FRIEDENSBERG Anton, grof, pravnik, politik, prevajalec, r. 14. nov. 1851 na gradu Turnu (Gallenstein) pri Gabrovki na Dolenjskem, u. 28. dec. 1923 na Dunaju. Oče Karel Maria Filip (1821–84), brat Wilhelm (gl. čl.), ki je izhajal iz gor. veje (gl. čl.) znane plemiške furlanske rodbine, mati pa baronica Kamila Schweiger-Lerchenfeld (1822–99) iz Lj. Na domačem gradu je imel za uč. F. Levstika, gimn. je dovršil v Lj. (1870), kjer je imel za sošolca J. Kersnika, za informatorja F. Levca. Pravne vede je študiral v Gradcu, nato je opravil drž. izpit v Innsbrucku in stopil 1874 v polit. uprav. službo na Kranjskem. 1875 je opravil izpit za polit. kariero in bil dodeljen 1876 okr. glavarstvu v Radovljici, kjer je 1877 postal okr. glavar. Nato je bil pri dežel. vladi v Lj., pri okr. glavarstvu v Kočevju, 1879 spet pri dežel. vladi. 1880 je bil imenovan za okr. komisarja in je sodeloval pri urejanju drž. zakonika. Med 1881–83 je bil glavni sodelavec kranj. dežel. preds. bar. A. Winklerja, bivšega okr. glavarja na Tolminskem in podglavarja gor. dežel. zbora; 1883 se je poročil z njegovo hčerjo Marijo. Istega leta je postal okr. glavar v Logatcu. Med 1886–87 je bil tajnik v notranjem min., nato drž. svetnik, dvorni svetnik, tajni svetnik; 1901 sekcijski načelnik v notranjem min. 1905 je bil upokojen in je živel nekaj časa v Gor., nato se je naselil na Dunaju in postal član gosposke zbornice (1909). Kot dober poznavalec avstr. uprave je sodeloval pri uprav. reformi in pri sestavi raznih priročnikov za uprav. službe. Znal je prav dobro slovensko, imel lepo in bogato slov. knjižnico in bil dober poznavalec in prevajalec Prešerna v nem.

Prim.: Soča 13. maja 1905; Gothaisches graflisches Taschenbuch 1852–1913; A. Jacobi, La nobiltà goriziana, Gor. 1923, rkp. v BiblStls (mns. 152 Civ); Gabršček I, 244; II, 169; SBL II, 242 in tam navedena bibliografija; Oesterreiehisches Biographisches Lexikon 1815–1950 (ponatis 1978), Wien, VII Band, 279; Koblar, Gregorčič, 117–18.

Vh