Ozvald, Karel (1873–1946)

Ozvald Karel, pedagog, r. 20. jan. 1873 v Središču ob Dravi; osn. šolo je obiskoval doma, gimn. v Mariboru, mat. 1894; univerzo študiral v Gradcu, prom. za dr. phil. 26. jan. 1899 iz slovanske in klas. filologije in iz filozofije z disertacijo »Fonetični, morfološki in akcentološki oris središkega narečja«; prof. izpit za sred. šole je opravil 21. febr. 1900. Od 16. febr. do 31. avg. 1900 je bil suplent v Kranju, od 1. sept. 1900 do 28. febr. 1901 provizorni in od 1. marca 1901 do 31. avg. 1902 pravi gimn. učitelj v Ptuju, od 1. sept. 1902 do 31. jan. 1920 profesor v Gorici; dne 1. febr. 1920 je postal izred. in 14. apr. 1922 red. profesor za pedagogiko na univerzi v Lj. Veniam legendi je dobil na zagrebški univerzi 1. maja 1914 s spisom o srednješolski vzgoji. O. je vodja pedag. seminarja na lj. univerzi in predsednik SŠM; večkrat je predaval v okviru SŠM v Lj. in Mariboru, socialno-pedag. krožka na lj. univerzi, na učit. zborovanjih ter konferencah in na V. kongr. za proučevanje otroka v Brnu l. 1933. Uredil je »Bežkovo« številko P 1920 in PZ 1921–3, 1932–4.

O. je prešel v pedagogiko s filološkega področja, torej iz praktično pedagoških potreb in problemov. Ni pa se ustavil pri »šolskem« pojmovanju pedagogike kot nekake »uporabne psihologije«, temveč je prišel do jasnega pojma o nje splošno kulturnem in življenjskem pomenu. Postal je tako iz praktičnega srednješolskega pedagoga že precej zgodaj teoretičen kulturni pedagog, pojmujoč pedagogiko kot del splošne kulture, v kateri se zato tudi vedno izraža trenotni kulturni duh. Razen tega pa mu je pedagogika še v tem smislu najbližja kulturi, ker jo pravilno ima za vedo o kultiviranju človeka ali o »učlovečenju« mladega človeka. Ob takem širokem pogledu na svoj predmet se mu je odprlo polno novih kulturno-pedagoških problemov, ki jih je moral rešiti ali sam ali pa tako, da je rešitve velikih svetovnih pedagogov prenesel tudi v našo pedagoško kulturo. O. je eden najbolj načitanih ljudi med nami; v njegovih knjigah in razpravah je vedno najti vse polno citatov, ki opozarjajo na vire, kjer bi se mogel bralec o problemih še podrobneje poučiti. Vendar pa O. ni teoretičen pedagog v tem smislu, da bi se ne zanimal za praktična pedagoška vprašanja. Njegovo reševanje le-teh pa je vedno načelnega značaja. O. opravlja pri nas dvojno zelo važno kulturno delo: po eni plati stalno seznanja z izsledki velikih svetovnih pedagogov, po drugi pa nosi v naše praktično pedagoško delo načelnost, normativnost, enotnost in vidik upravičenosti ter neupravičenosti. Prav posebno se je ta njegova duhovna plat pokazala pri problemu »nove šole« in pri odločitvi vprašanja, ali naj bo preosnova naše šole samo metodična in zunanja, ali pa tudi notranja in duhovna. Začel je zagovarjati in zahtevati predvsem preosnovo učitelja, ker je uvidel, da bo preosnovi učitelja nujno sledila tudi preosnova šole in življenja ter dela v nji. Razen tega pa je opozoril še na zelo važno dejstvo, da se šolske preosnove izvršijo le ob preosnovi šolskega duha in da novi šoli še nismo dali novega duha in nove kulturne usmerjenosti, če smo jo samo metodično reformirali.

Med O.-ovimi spisi je nekaj nem. razprav: 1. Der biologische Naturgeschichtsunterricht und die philosophische Propädeutik an unseren Gymnasien, Zeitschr. f. d. österr. Gymnasien, Wien 1905; 2. Psychologische Untersuchungen über den logisch-formalen Bildungswert des altklass. Sprachunterrichtes, Jber. Gymn., Görz 1908; 3. Lichtseiten an der neuen Organisation des österr. Gymnasiums, »Der Arzt als Erzieher«, Zeitschrift für persönliche u. soziale Gesundheitspflege, VII, München, 1911. – Slovenska dela: 4. Z jezikovno-psihološkega polja, P 1899; 5. Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij, Gorica 1905; 6. Prešernova »Nova pisarija« in Horacijeve »Epistulae«, Gorica 1905; 7. Poezija (pesništvo) v slovenski uri, P 1905, 1906; 8. Donesek k preosnovi slov. pouka na sred. šolah, P 1905; 9. Pravo svetišče za »Krst pri Savici«, P 1907; 10. Veronika Deseniška, naš veliki kulturni dokument, LZ 1924; 11. Knjiga o slovenskem mitu, ob knjigi: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slov. ljudstva, LZ 1931; 12. Cankar, zagovornik ponižanih in razžaljenih, DS 1920; 13. Nemščina v naših šolah, Naša doba 1931, št. 6 (ob anketi o nemški ali francoski kulturni usmerjenosti). – Ker pa je O. predvsem pedagog, zato je njegovih docela pedagoških razprav in knjig največ: 14. Volja in dejanje. Psihološka analiza, Lj. 1911; 15. Srednješolska vzgoja, Gorica 1912; 16. Smernice novega življenja, Lj. 1918; 17. Visokošolski mladini! Nastopno predavanje, Lj. 1920; 18. O potrebi nove socialno-etične orientacije, Ljudska univerza I. zv., Lj. 1923; 19. Za vsak dan I (Etična čitanka), MD 1923; 20. Kulturna pedagogika, SŠM 1927; 21. Duševna rast otroka in mladostnika, SŠM 1930; 22. Osnovna psihologija, SŠM 1932; 23. Logika kot splošno vedoslovje. Za srednje šole, Gorica 1912; 24. Psihologija, za srednje šole, Lj. 1913; 25. Logika, uvod v znanstveno mišljenje, za srednje šole, Lj. 1920; 26. Reforma zrelostnega izpita na srednjih šolah, P 1908; 27. O zanesljivosti otroškega pričevanja, P 1910; 28. Vzgojeslovne novine (»šolska občina«, mladinsko sodišče), PL 1911; 29. Eksperimentalna psihologija in eksperimentalna pedagogika, PL 1912; 30. Socialni položaj staršev in otrokova inteligentnost, P 1914; 31. Novo življenje – nove naloge, PL 1920; 32. Izobraževanje naroda, Njiva 1921; 33. Za vodilo. Poglavje iz visokošolske pedagogike, NZ 1921; 34. O vzgoji in vzgojevalcih, P 1921; 35. Milje, njegova moč in meje, PZ 1921; 36. »Ne morem dalje molčati.« V obrambo pedagoške teorije, P 1922; 37. Kdo je izobražen? PZ 1922; 38. O nalogah univerze in inteligence, LZ 1922; 39. K tvornim silam življenja! Prerod, Lj. 1922; 40. Potreba socialne vzgoje, SMI 1922; 41. Kaj je in kaj ni ljudska univerza? P 1922; 42. Načelne misli glede izobraževanja osnovnošolskih učiteljev, PZ 1923; 43. Morala in družba. Temeljne misli tukaj nastopajoče dinamike, Čas 1923/24; 44. Prolegomena k vzgoji prave demokracije, Učit. koledar za l. 1924, Beograd; 45. Politična miselnost in politična vzgoja, SMI 1924; 46. Sinclairjev Parademensch (Studija o ameriškem vzgojstvu), LZ 1925; 47. Telesni razvoj človeka od rojstva do vrha, KMD 1925; 48. Otrok v predšolski dobi, PZ 1926; 49. Ljudska univerza, SMI 1926; 50. Učiteljski problem, P 1927/28; 51. »Nova« šola, P 1927/28; 52. Prispevek k idejnim temeljem šolskega zakona, PZ 1928; 53. Depolitizacija šole in politična vzgoja, ob desetletnici Kraljevine SHS, P 1928/29; 54. Pot do »boljšega« kruha in pa do »imenitnejšega« mesta; socialno - pedagoški problem »jare gospode«, Vodnikova pratika 1929; 55. Pedagoška izobrazba srednješolskih profesorjev, PZ 1929; 56. T. G. Masaryk. Slavnostno predavanje na ljubljanski univerzi, PZ 1930; 57. Beseda pa ljubljanskem pedagoškem tečaju (1930) o »moderni« šoli, PZ 1931; 58. Pedagoško-didaktična regeldetrija (tristavka). Načelni problemi v šolskem obratu, P 1930/31; 59. Psihološki donesek za tehniko hotenja, P 1929/30; 60. Šolska občina, P 1910; 61. Pedagoško in psihološko izobraževanje bodočih učiteljev, PL 1912; 62. Zahtevki, ki sledijo iz bistva izobraževanja za ustroj šolskih tipov in njihovih učnih načrtov (po Kerschensteinerju), P 1912; 63. E. Meumann, započetnik eksperimentalne pedagogike, P 1915; 64. Izobraževanje naroda, Njiva 1921; 65. »Nova šola«, P 1927/28; 66. Poizkus zaključne sodbe o »novi šoli«, P 1929/30; 67. Poglavje o izbiranju poklica, TL 27. in 29. jan. 1931; 68. Miselni temelji in naloge našega šolstva, Naša Doba 1931, št. 3; 69. O sodobnih nalogah univerze, ibid. št. 20–1; 70. Didactica Magna (ob 300 letnici), PZ 1932; 71. Kriza rodbine in zahtevki evgenike, LZ 1933; 72. Nove psihološke smeri (psihoanaliza, individualna psihologija) in vzgojna vprašanja, PZ 1933; 73. Prirodosl. in duhosl. smer psihologije s ped. vidika, SŠM 1934 (nem. v Erziehung 1935, H. 5); 74. Filoz. moment v ped. teoriji in praksi, LZ 1934; 75. Inflacija izobrazbe, ibid.; 76. Pota in cilji ljudske izobrazbe, ibid.; 77. O temeljih državlj. vzgoje, PZ 1934; 78. Individuálni kreslířske nadáni ditěte předškolniho věku, V. sjezd pro výzkum ditěte v Brne 1933.

Poleg teh knjig in razprav je napisal mnogo poročil o pedagoških kongresih, strujah, več spominskih spisov in ocen ped. knjig: Poročilo o kongresu za obraževanje mladine in za mladinoslovje v Münchenu l. 1912, P 1912; Berlinski pedagoški kongres (Vtisi in glose), PZ 1928; Reforma ljudske šole v Avstriji, Čas 1928; Pedagoški seminar na lj. univerzi. PZ 1929; Kulturno-socialni drobiž iz tujine, P 1910; Sodobno stanje vzgojeslovnega in dušeslovnega prizadevanja v Nemcih, PL 1914; Zbornik za pučku prosvetu, PZ 1922; Ob tridesetletnici »Nastavnog Vjesnika«, PZ 1922; Prvi doktor pedagogike, PZ 1922; Hrišćanska zajednica mladih ljudi, PZ 1922; Jan Amos Komensky, ob 250 letnici njegove smrti, PL 1920; Dvoje pedagoških jubilejev (Martinak in Kerschensteiner), PZ 1929; Eduard Spranger (za pozdrav ob 50 letnici), PZ 1932. Ocene pedag. del: P 1920, 1924, 1934/5; DS 1920; LZ 1919, 1920, 1922, 1923, 1931, 1933, 1935. — Prim: J 1933, št. 17 (s sliko); S 1933, št. 16 (s sliko); UT 1932, št. 23 (s sliko), P 1932/33, št. 6 (s sliko); Wiener Fremdenblatt 7. febr. 1933. – Ocene raznih O.-vih spisov: Čas 1919; DS 1906, 1913, 1921, 1924; LZ 1911, 1912, 1914, 1919, 1922; P 1912, 1914, 1921, 1927/28, 1933. – Slika: ASK 89. Gg.

OZVALD Karel, pedagog, r. 20. jan. 1873 na Grabah pri Središču ob Dravi, u. 30. nov. 1946 v Lj. Oče Anton, mali trgovec, mati Marija Jakl, gospodinja. Osn. š. v Središču, klas. gimn. v Mrbu, matura 1894. Na U v Gradcu je študiral slovan. in klas. filologijo in filoz.; 1899 je bil promoviran za dr. phil. z disertacijo Fonetični, morfološki in akcentološki oris središkega narečja; 1900 je opravil izpit za sred. šole. Od febr. do avg. 1900 je bil nameščen na gimn. v Kranju, do avg. 1902 na gimn. v Ptuju, do prve svet. vojne na nem. gimn. v Gor. (uradno do 31. jan. 1920). Ob it. vojni napovedi A.-O. se je zatekel v Brezno ob Dravi. 1. febr. 1920 je postal izredni in 1922 redni prof. pedagogike na U v Lj. Bil je predstojnik pedag. seminarja do upok. 1945. - Med zgodnjimi nem. razpravami sta iz gor. dobe: Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau, Görz 1904; Psychologische Untersuchungen über den logisch-formalen Bìldungswert des altklass. Sprachunterrichtes, Jahresbericht Gym., Görz 1908. – Slov. dela iz tega časa: Naši kult. delavci v zrcalu Prešernovih poezij, Gor. 1905; Prešernova »Nova pisarija« in Horacijeve »Epistulae«, Gor. 1905; Poezija (pesništvo) v slov. uri in Donesek k preosnovi slov. pouka na sred. šolah, P 1905; Pravo svetišče za »Krst pri Savici«, P. 1907. – Izrazito pedag. dela iz gor. let: Volja in dejanje. Psihološka analiza, Lj. 1911; Srednješolka vzgoja, Gor. 1912; Logika kot splošno vedoslovje. Za sred. šole, Gor. 1912. V Gor. je bil sodelavec in v letih 1912–14 sour. revije Veda, dvomesečnika za znanost in kult. Urejal je razdelek za filoz. in pedag. Ko je 1906 umrl S. Gregorčič, mu je spregovoril v slovo. – V dobrih dveh desetletjih znanst. dela v pedag. seminarju lj. U je objavil dolgo vrsto knjižnih izdaj ter razprav in člankov v številnih periodičnih publikacijah: v Pedag. zborniku, Pedag. letopisu, Popotniku (P), Slov. šol. matici, Socialni misli, KMD, LZ, DS, Času, Vodnikovi pratiki, Novi dobi idr. V obširni bibliografiji izstopajo naslednje knjige: Smernice novega življenja, Lj. 1918; O potrebi nove socialno etične orientacije, Lj. 1923; Kulturna pedagogika, Lj. 1927; Duševna rast otroka in mladostnika, Lj. 1930; Osnovna psihologija, Lj. 1932; Prirodoslovna in duhoslovna smer psihologije s pedagoškega vidika, Slov. šol. matica 1934; Pedagogika in filozofija, Lj. 1936. Natančnejši seznam je v SBL II, 240–41. Med drugo svet. vojno je napisal Zgodovino pedagoške kulture v antični dobi in zajetno delo Na pot – življenju naprot z izrazito avtobiografsko noto. Delo je avtorjeva pedag. oporoka, prežeta z žlahtnim humanističnim sporočilom. Oba teksta sta ostala v rokopisu. – Ob univ. profesuri je bil dekan Filoz. fak., vrsto let preds. Slov. šol. matice in 1937 postal častni član lj. Pedag. društva. Organiziral in vodil je delo vseslovan. pedološkega kongresa v Lj. 1937. – Prof. dr. Stanko Gogala je tako označil vodilo njegovih znanst. prizadevanj: »Prof. Ozvald opravlja pri nas dvojno zelo važno kulturno delo: po eni plati stalno seznanja z izsledki velikih svetovnih pedagogov, po drugi pa nosi v naše praktično pedagoško delo načelnost, normativnost, enotnost in vidik upravičenosti ter neupravičenosti« (SBL II, 240). Prav posebno se je O-ova duhovna plat pokazala že v Gor. pri problemu »nove šole« in pri odločitvi vprašanja, ali naj bo preosnova slov. šole samo metodična in zunanja, ali pa tudi notranja in duhovna. Zahteval je preosnovo učitelja, ker bo nujno sledila tudi preosnova šole ter življenja in dela v njej. Razen tega pa je opozoril, da se šol. preosnove izvršijo le ob preosnovi šol. duha, ker novi šoli še nismo dali nove kulturne usmerjenosti, če smo jo samo metodično reformirali. – Iz seminarja prof. O. so izšle generacije srednješol. in univ. prof. ter znanstvenikov raznih humanističnih smeri. S svojim znanst. in pedag. delom si je zaslužil častno mesto v slov. kult. zgod. Ena ulic v Ormožu nosi njegovo ime.

Prim.: Družinski arh.; J 1933, št. 17 s sl.; S 1933, št. 16 s sl.; UT 1932, št. 23 s sl.; P 1932/33, št. 6 s sl.; Wiener Framdenblatt 7. febr. 1933; St. Gogala, SBL II, 240–41; S 1943, št. 14 s sl.; Panonski zbornik, Murska Sobota 1966, 335–40.

Mar. Ozv.