Marija Vera (1881–1954)

Osten-Sacken baronica, Marija Vera, igralka, r. Eppich 21. nov. 1889 (op. ur.: 22. nov. 1881) v Kamniku. Dovršila je 1907 z odličnim uspehom glasbeno in igralsko akademijo na Dunaju, delovala 1907–10 v mestnem gled. v Zürichu (tu se je poročila z univ. prof. baronom Osten-Sacken), 1910–1 v dvornem gled. v Mannheimu, 1912–5 na Deutsches Theater v Berlinu; ves čas od 1908–14 je bila v staležu dvornega gled. na Dunaju. Izredni umetniški uspehi so jo povzdignili, da je bila soigralka najznamenitejših sodobnih igralcev: 1910 je kot Roksana v Cyranoju igrala z Jos. Kainzem, od 1911 je delovala v Reinhardtovi skupini in z njo gostovala na Dunaju, v Budimpešti, Hamburgu, Draždanih, Rigi, Petrogradu; 1912 je nastopala pri slavnostnih predstavah v Gdansku, 1915 z Albertom Heinejem (dun. dvor. gled.) v Gradcu in z Elizo Bergen v Innsbrucku; igrala je tudi z Moissijem, Bassermannom in Wegenerjem; 1916–8 je stalno delovala v mestnem gled. v Gdansku, 1918–9 v Baselu. Izoblikovala je vse velike vloge visoke nemške tragedije, zlasti vse Schillerjeve, večino Grillparzerjevih (Berto v Prababici, Hero, Sapho, Medejo), Hebbelovih (Rhodope, Judito, Kriemhildo, Marijo Magdaleno, Mariamne), Goethejevo Ifigenijo, Kasandro v Orestiji, Jokaste v Oidipu, več Shakespeareovih (grofica Capulet, Porzia, Viola), poleg tega se je uveljavila v moderni psihološki drami, zlasti Ibsenovi, Hauptmannovi in Sudermannovi. — L. 1919 je prišla v Sarajevo, kjer je nastopala z M. Skrbinškom, spomladi 1920 v Dubrovniku, nato v gled. v Novem Sadu in 1921–3 v Beogradu; od 1923 je članica Nar. gled. v Lj. Tukaj je poleg odličnih klasičnih podob: Jokaste, Ifigenije, Judite, obeh glavnih vlog v Mariji Stuart, Shakespeareovih (kraljica v Hamletu, Lady Macbethova, Porzia, grofica Capulet, Hypolita, Hermiona) s posebno ostrino uveljavila Ibsenove drame, ki jih je večinoma tudi režirala, in igrala glavne osebe, zlasti Strahove, Heddo Habler, I. G. Borkmanna, Rosmersholm, Gospo z morja, Gospo Inger; igrala je še mnoge druge problematične osebe kot n. pr. Shawovo Kandido, gospo Alving v Svetem plamenu. Izrazite in globoke so tudi njene trpeče matere in žene v izvirnih slov. igrah: Jelisaveta v Župančičevi Veroniki Deseniški, mati v Jalenovem Domu in Osojnica v Leskovčevi Kraljičini Haris, Tončka Pri Hrastovih (Meško), Barbara v Hermanu Celjskem (Novačan). — Poučevala je tudi v dramatični šoli, sodelovala pri Gled. listu s priložnostnimi članki o Ibsenu, napisala načelne misli: Kako igralec umetnik ustvarja (DS 1924); spominsko črtico Pred 25 leti (ŽS 1934) in dramatizirala Tavčarjevo Visoško kroniko; 25 letnico svojega umetniškega delovanja je praznovala 3. marca 1934. — Prim. J 1922, št. 116; M. Slavčeva, ŽS 1934 ( s sliko); F. Lipah, Gled. list 1933/34, št. 13; Mrzel, J 1934, št. 48, 51; Poned. J 1934, št. 10; L. Golobič, S 1934, št. 52 (s sliko); C. Kočevar, Poned. S 1934, št. 10; F. Govekar, SN 1934, št. 58; F. Koblar, S 1934, št. 52, 60. Kr.