Orožen, Valentin (1808–1875)

Orožen Valentin, ljudski pesnik in pevec, r. 31. jan. 1808 na Sevnem blizu Št. Jurija pod Rifnikom, u. 4. maja 1875 v Okonini pri Gornjem Gradu. Osnovno šolo je obiskoval v Št. Juriju, gimnazijo v Celju, modroslovje v Gradcu, bogoslovje 1831–5 v Celovcu ter bil 4. avg. 1835 v Št. Andražu v Labodski dolini posvečen. Služboval je kot kaplan v Pišecah 1835–6, v Gornjem gradu do 1838, v Poljčanah do 1842, v Šmarju do 1844, v Podsredi do 1846, v Pilštanju do 1850, pri Sv. Mihaelu (dekanije Wolfsberg) do 1852, bil do 1855 provizor v Selah, 1855 do 1872 pa kurat v Šmartnem ob Dreti; nato je stopil v pokoj in zadnja leta preživel v Okonini. — Pesnikovati je začel pod vplivom in vodstvom spirituala Slomšeka kmalu po vstopu v bogoslovje. V rokopisni zbornik Pesme za pokušno, ki so jih »zložili mladi duhovni v' celovški duhovšnici« v l. 1832–5 in 1838 (sedaj v Štud. knjižnici v Mariboru; prim. ČZN 1930, 205–6), je v prvih treh bogoslovskih letih vpisal lastnoročno devet svojih pesmi. Najstarejša med njimi je Spomlad, s katero se je oglasil že v 1. letniku (1832); pobudo zanjo je nedvomno dal Slomšek, morda celo motiv: še šest drugih bogoslovcev se je istočasno poskušalo ob istem predmetu, med njimi, tudi Hašnik, ki je od modroslovja naprej bil O.-ov sošolec. Eno leto pozneje je izšla Spomlad v Ahaclovih Pesmih. Kot bogoslovec 2. letnika (1833) je za omenjeni zbornik prispeval sedem pesmi, naslednje leto eno. Od teh so po Slomšekovem posredovanju v tisku izšle tri, vendar šele znatno pozneje: Očetova roka v knjižici Troje ljubeznivih otrok 1838, Jezus Nacarenski v Drobtinicah 1846, Moje želje v Drobtinicah 1852. Ostale, med njimi po Schillerju posneta parabola Pevec alj razdelenje zemlje ter dve pesmi z izrazito osebnim obeležjem (Zvonček duhovšnice, Domo me mika) niso bile nikjer objavljene, tudi ne v Lendovškovi skupni izdaji. Skoraj gotovo spada v bogoslovska leta tudi prevod igrokaza Mala pevka po Christophu Schmidu, glavnem pisatelju, ob katerem je Slomšek kot spiritual vežbal svoje gojence. Vsaj deloma in na zunaj je ostal pesnik v stiku s Slomšekom tudi še po dovršitvi bogoslovja: 1836 je prevedel za Slomšekov molitvenik Posebni nauki ino molitve za žensko mladost mašno pesem, 1846 mu je Slomšek namenil sotrudništvo pri nameravanem (Javornikovem) prevodu Sv. Pisma, večina njegovih pesmi je izšla v Drobtinicah. Izven tega kroga je sodeloval le nekaj malega pri N (1854, 176; 1865, 101) in pri Zori 1872 in 1873; njegova ponudba iz l. 1840, da bi z »izvirnimi pesmicami« v celjskem narečju, a v novem pravopisu, sodeloval pri Gajevi Danici, najbrž ni našla odziva. Sploh pa je ostalo O.-ovo pesniško delo skromno in neznatno, kar je deloma morda v zvezi z njegovim značajem. Bil je živahen, vesel, dovtipen družabnik in dober pevec, ki je imel »čudovito občutljiv muzikalni sluh« (Hašnik) in ki je rad in mnogo pel, pa malo pesnikoval (Lendovšek). Kar je napisal, je bolj ko iz lastnega nagiba nastalo iz zunanjih pobud, deloma osebnih (Slomšek) in družabnih, še bolj pa literarnih. Odtod dejstvo, da je v njegovih pesmih le malo izvirnosti; večina je ali prevedena ali svobodno posneta po raznih tujih predlogah, največ nemških, deloma tudi hrvatskih. Niti Vse mine, njegova najbolj osebna pesem, ni izvirna, ampak vsebinsko in oblikovno naslonjena na nemškega pesnika Jacobija. Kakor O. v svojih pesmih ni iskal izvirnosti, tako je tudi drugače brez večjih literarnih zahtev; kar ustvarja, je preprosta popevka, izrečno namenjena za petje, niti čuvstveno niti smiselno globoka, mestoma v logičnem oziru naravnost pomanjkljiva, pri vsem tem pa prikupna po svoji melidioznosti, zlasti tam, kjer je ritmično sorodna narodni pesmi, pa tudi po svoji elegični, večinoma nekoliko sentimentalni čuvstvenosti. Osrednja misel v pesmih je tožba nad minljivostjo, izražena že v prvi njegovi pesmi Spomlad; isto elegično občutje preveva Vse mine in Napitnico. Ponekod zveni iz te elegičnosti rahlo nezadovoljstvo z doseženim položajem (Lastavici slovo), v bogoslovskih letih zvezano s tožbo po domu: Na celjske ravnine Bom dirjal vesel, Črez hribe, doline, Okrogle bom pel (Dome me mika). Značilna za pesnikovo pojmovanje slovenstva je misel, ki jo je kot bogoslovec dal Schillerjevi paraboli o delitvi sveta: tisti, ki je svetne dobrine zamudil, je po O.-u Slovenec. »Njegovemu rodoljubju bile so pretesne meje slovenske; željno oziralo se je njegovo oko vsikdar tja doli po slovanskem jugu — Jugoslavija velika in edina bila je zadnja njegovih želij na svetu« (Lendovšek). Bil je za literarno zedinjenje Slovencev s Hrvati, o ilir. slovnici je 1840 menil, da se le v maločem loči od slovenske, in dočim je Gaju ponujal pesmi »v celjskem narečju«, je obenem obljubljal Vrazu, da ga hoče v kratkem razveseliti z »ilirsko pesmico«. Teh obljub najbrž sicer ni izvršil, pač pa je v pesmih poznejših let med slovensko besedilo rad mešal hrvatske izraze in oblike, kar jim daje značaj jezikovne neenotnosti in razglašenosti. Na drugi strani pa je s prevajanjem hrvatskih pesmi (n. pr. Preradovića) v slovenščino sam svojemu naziranju o skupnem knjižnem jeziku odrekel reelnost ter se mu v praksi odpovedal. V svojih najboljših in najbolj znanih pesmih je tako blizu ostal ljudstvu in tako zadel njegovo miselnost in besedo, da so naravnost ponarodele. Zlasti velja to o pesmih Vse mine in Napitnica, s katerima bo trajno živel med Silovenci. — Prim.: Slov. gerlica IV (1852), 4–5; Triglav 1865, št. 4 (nem. prevod pesmi Lastavici slovo); LZg 1866, 386 (nem. prevod pesmi Vse mine); SGp 1868, 90, 127 (poročilo o pesmarici ) »Nežorovskega« = V. O- a iz l. 1832, ki se je 1868 nahajala v Vrazovi ostalini, a je sedaj ni več); Zora 1872, 115; A. L., V. Orožen, SN 1875, št. 150; Cizelj I., V. Orožen, slov. pesnik, SGp 1875, št. 24–5; J. P(ajk), Zora 1875, 106; Lendovšek M., Val. Orožnovi spisi, 1879 (uvod); (Stritar), Zvon 1879, 48; SN 1879, št. 19; N 1879, 38; Vraz, Izabr. pjesme 1880, XCVI; Macun 146; Marn XXIV, 31–2; Fekonja, Nekaj o izviru in postanku Orožnovih pesmij, LZ 1889, 139–44; Levec, LZ 1891, 116–9; Glaser III, 142, 290; Građa VI, 146 (pismo Gaju); Šanda D., LZ 1908, 101; DS 1919, 49; Ilešič, ČZN 1919, 5; Funtek, LZ 1922, 715; Glonar, Štrekelj IV, *47, *62; AZN I, 67, 183; Mišič, V porečju bistre Savinje I, 25–6; prepis O-ovega pisma 29. apr. 1840 Vrazu v ban. arhivu v Mariboru. Gr.