Orel, Jožef (1797–1874)

Orel Jožef, narodni gospodar, r. 21. marca 1797 v Skopem pri Dutovljah, vasi Tomajske župnije na Prim., u. 17. nov. 1874 v Lj. Okoliščina, da je bil Anton Rudež njegov sorodnik, ga je spravila v ribniško osn. šolo, kjer si je 1808 priboril v 2. razr. 2. mesto v zlatih bukvah; 3. razr. normalke je obiskoval menda v Lj. ter študiral v Lj. do 1814 gimn., do 1816 licej, na Dunaju do 1817 menda tretji letnik liceja, do 1821 pravo. Po absolutoriju iz 1821, ki priča o njegovem »izvrstnem uspehu«, je delal na Dunaju pri metropolitanskem kapitlju, a od 15. jun. 1823 do 10. maja 1824 v pisarni odvetnika Höniga. Vkljub službi se je pripravljal za rigoroze ter bil promov. 12. maja 1824 za dr. prava. Po promociji se je vrnil v Lj., da se posveti odvetniškemu poklicu, ter je prakticiral od 18. jun. 1824 pri dr. Oblaku, od 1830 pri dr. Pillerju menda do šefove smrti 1836. Prošnjo za advokaturo je vložil že 20. nov. 1826 in 6. jul. 1830, čeprav je napravil odvetniški izpit, pri katerem je dobil kvalifikacijo »o zadostnih znanostih«, torej najnižji še pozitivni red, šele ok. 1831. Odslej je prosil za advokaturo še ob 4 vakancah: spomladi 1832, poleti 1832, 1834, 1840 ter bil torej od poletja 1832 tekmec tudi Prešernu. Referent lj. sodišča Ant. Čop ga je sicer 1834 in 1840 pomaknil na prvo mesto predloga, a je O. 1840 že v Lj. propadel, čeprav ni dajala njegova morala in polit. usmerjenost nobenega povoda za pritožbe. Na potu mu je bila pač ocena odvetn. izpita, a če se sme verjeti polic. poročilu iz 1842, so mu zamerjali tudi »pikri način pisanja in pogoste neprimerne izraze, ki jih je rabil v svojih sestavkih zlasti napram odvetnikoma«. Misel na advokaturo je po 1840 tem laže opustil, ker je 1838 po nekem sorodniku podedoval hišo v lj. karlovškem predmestju, v kateri je že 1836 stanoval, in pa velika zemljišča v bližnji Ilovici na lj. Barju (hiša ima na Dežmanovem zemljevidu iz 1827 št. 10). S sestavljanjem pravniških spisov se je sicer še semtertja bavil, vendar je začenjal imeti zemljo za glavni pridobitveni vir, s katerim je preživljal sebe in številno družino (poročen je bil od 1826 s sestro sošolca Leop. Dolenca, Alojzijo Dolenc iz Razdrtega, ki mu je 1827–48 rodila 9 otrok, katerim so bili za botre Rudeževi). K pravniškim poslom se je vrnil šele po revoluciji, ko je ukazal cesarski odlok z dne 16. avg. 1849 novo odvetniško naredbo: uvedba notariata, ki je začel na Kranjskem poslovati 1851 (RDHV III, 96), je pripomogla 1854 tudi O.-u do notarskega mesta za Lj. in Vrhniko.

O. je bil sicer součenec Čopov, a se omenja le v Mazkovih in Sežunovih pismih Čopu, ne pa tudi v pismih o dunajski Prešernovi družbi (LZ 1900, 757). V Lj. je pač v mlajših »letih obiskoval posebno rad vesele in živahne družbe«, a marsikaj govori za to, da Prešernove družbe ni iskal niti takrat niti pozneje, ko so »obilne skrbi, ki mu jih je povzročala vzgoja podraščajočih otrok, storile, da je začel kazati resnejše in možatejše vedenje«: Prešeren ga namreč v svojih pismih nikoli ne omenja, a tudi svojemu dekletu o njem menda ni kaj posebnega govoril (prim. Spomine Prešernove hčere). Ožjim stikom med Prešernom in O.-om so bile na potu pač take črte O.-ove fiziognomije kakor konservativni svetovni nazor, praktična usmerjenost in amuzičnost. Preporodna gesla so Rudeževega sorodnika pač toliko preobrazila, da se je navduševal za Zoisa in Vodnika ter posvečal slov. jeziku tako pažnjo, da je imel 1842 po pravici sloves človeka, ki je »kranjskega jezika popolnoma zmožen«, pomena Prešernove poezije in KČ pa po vsej priliki ni umel pravilno ceniti. Od 1838 se je v nar. gospodarstvu tudi duševno izživljal, ker je »obravnaval ta predmet odločno znanstveno«. Njegovo torišče za ta prizadevanja je bila Kmet. družba, v kateri je bil od 1834, in to od 1839 kot član stalnega odbora. Kot narodnogospodarski člankar se je oglasil prvič 1841, ko je objavil v IB nemški spis »Von der Maul- u. Klauenseuche des Hornviehes u. ihren Folgen«. Spričo takih okoliščin je umljivo, da je bil O. 1842 določen za urednika slov. kmetiškemu listu, za katerega je Blaznik s pomočjo notranjeavstr. obrtnega društva in Kmet. družbe za Kranjsko pravkar upal dobiti dovoljenje. Nelojalnosti proti Prešernu, ki ga je imel Blaznik 1840 v evidenci za urednika, O. 1842 ni zagrešil, ker je šlo 1840, kakor že 1838, za literarni list, a 1842 za strokovno kmet. glasilo. Pač v upanju na uredništvo je pomagal O. Blazniku 19. febr. 1842 izgotoviti načrt za list, toda že maja i. l. je imenovanje tajnika Kmet. družbe vse izpremenilo: O. je bil za to mesto sicer predlagan, toda imenovan je bil Bleiweis, ki je avtomatično izpodrinil O.-a tudi od uredništva novega lista, ker je bil list zasnovan kot glasilo Kmet. družbe. Dasi je imel O. povod za užaljenost, ker je po znanju slovenščine Bleiweisa prekašal, v kmet. stroki pa bil vsaj tako izurjen kakor njegov tekmec, je bil novemu listu vendar od začetka naročnik ter postal njegov zvest sodelavec, ki je Bleiweisove »Kmetijske in rokodelske novice« že 1843–8 zalagal z aktualnimi gospodarskimi članki. Bil je kakor Prešeren med poslednjimi sodelavci N, ki so bohoričico zamenjali z gajico: do 5. febr. 1845 je pisal namreč le v bohoričici ter je rabil gajico šele od 12. febr. 1845 dalje. Istodobno se je bavil O. že zelo intenzivno s problemom lj. Barja. Bil je med prvimi, če ne prvi, ki je začel opozarjati z vsem poudarkom, da tiči gospodarska rešitev barjanskih kolonistov v eksploataciji šotne plasti za kurivo: dajal je zgled z eksploatacijo šote na lastnem zemljišču; ko je želelo belgijsko poslaništvo na Dunaju 1846 poročilo o organizaciji in uspehu kmet. kolonij v avstr. deželah, je napravil O. v imenu Kmet. družbe poročilo o barju; na občnem zboru Kmet. družbe 30. maja 1847 je v referatu o barju označil pridobivanje šote za kurivo za najvažnejšo izrabo barja.

Ob marčni revoluciji se O. ni silil v ospredje. Bil je član dež. zbora in v deputaciji, ki jo je dež. zbor z željami Kranjcev poslal 7. apr. 1848 na Dunaj, poleg dr. Burgerja zastopnik kranjskih stanov pri zborovanju poverjenikov vseh dež. stanov. Dunajska »Slovenija« ga je imenovala med možmi, ki jih je priporočala za poslance, vendar ni nikjer kandidiral. S članki je sodeloval menda ves ta čas samo pri N, a še tu redko, tako 31. maja 1848, ko je pozival rojake, da »šol in šolnikov po deželi nikar ne pozabite«, govoril proti nemški ljudski šoli in proti orglanju posvetnih viž v cerkvi ter opozarjal, da je treba učitelje za deželo tudi v kmetijstvu izuriti. Najpomembnejši njegov uspeh v tej dobi je bila ustanovitev prve kmet. šole s slov. učnim jezikom. Ko sta bila O. in K. Dežman z min. dovoljenjem z dne 6. dec. 1848 in z naznanilom kranjskega dež. poglavarstva z dne 20. jan. 1849 potrjena za učitelja te šole, je objavil O. 24. jan. 1849 v N »Oznanilo kmet. šole v Lj. s slov., vsakterimu tudi neučenimu Slovencu razumljivim jeziku«, v katerem je Slovence tudi pozival, naj »stopimo vsi skup in skusimo dogotoviti, kar je naš slavni pevic Vodnik od nas rekel«. Predavanja so se začela v 1. pol. febr. 1849, učencev je bilo do 14. febr. 80, do 7. marca že 100, vendar šoli ni bil usojen trajen obstoj. — V letih obnovljenega absolutizma se je O. semtertja oglašal v N, n. pr. 1852, ko je poročal o kmet. napravah na Češkem in Saksonskem.

V dobi novih ustavnih svoboščin je začel, menda prvi, slov. uradovati ter pošiljati oblastem slov. vloge, in sicer menda še pred slov. peticijo 1861 ter Schmerlingovo naredbo z dne 17. marca 1862 o rabi slovenščine pri sodiščih. L. 1864–9 je bil tudi lj. mestni odbornik, zadnja leta obenem podžupan. V mestnem odboru je stavil med dr. več predlogov za podelitev častnega meščanstva, tako 26. apr. 1866 Belcrediju, dec. 1867 Bleiweisu, Mih. Pregelnu in Ferd. Schmidtu. Kot član lj. čitalnice je skrbel za izgotovitev zimskih oblek revnim šolarjem. »Triglav« ga je štel med sotrudnike, a tudi v N je zlasti do 1869 še pridno pisal, dokler ni skoraj povsem oslepel. Ostal je do konca zvest pristaš Bleiweisovega konservat. polit. pravca ter proglasil še v članku »Jeremijada starega Slovenca«, s katerim se je 30. jul. 1873 poslovil od čitateljev N, »hudournik iz Štajerskega«, t. j. mladoslov. Bleiweisove protivnike, za »izdajalce domovine«. Članek je značilen tudi za O.-ovo gledanje na stopnje preporoda: med silami, ki so po njegovi sodbi »predramile mrtvo Slovenijo«, navaja Vodnika, Zoisa in N, Prešerna ali KČ pa niti ne omenja. — Prim.: krstna mat. v šentjak. župniji v Lj.; v Drž. knjiž. v Lj. Mazkovo pismo Čopu 3. jan. 1827, Sežunovo 26. jan. 1834; v »novi registraturi« sodišča v Lj. fasc. II C 53 (advok. stvari), str. 501, 511, 584, 625, 661, 672, 811, 904, 907, 972, 1077, 1078, 1080, 1098 in pa v notarskem fasc. akti z dne 9. marca 1854, 20. nov. 1863, 31. jul. 1872 (Lj.) ter 6. marca 1854 in 21. apr. 1874 (Vrhnika); »Juventus« lj. gimn. 1814; uradni šemat. za Kr. 1835 do 1848; seznami lj. hišnih posestnikov od 1840 dalje; N 1843–74 (zlasti 1849, 29, 41; 1861, 41, 57, 73; 1863, 165, 196; 1866, 75, 131, 139, 155; 1867, 291, 349, 407; 1874, 368, 376); UT 1867, 335; S 1874, št. 137; Marn XXV, 21; Apih 82, 135, 148, 155, 159, 226; Glaser III, 62, 242; Prijatelj, Ustanovitev Bleiweisovih »N«, Veda III, 162–9, 272–5; LZ 1925, 110, 173 (Rudež. pis.); Kidrič, Preš. odklonjene prošnje za advokaturo, RDHV III, 56–9, 66–75, 79, 95–6; Melik, Kolonizacija lj. Barja 23, 63; I. Vrhovnik, Trnovska župnija v Lj. 295–6. Kd.

OREL Jožef, pravnik, gospodarstvenik, strokovni publicist in pedagog, r. 21. mar. 1797 v Skopem pri Dutovljah (obč. Sežana), u. 17. nov. 1874 v Lj. Osn. š. začel obiskovati v Ribnici, šolanje nadaljeval v Lj. (normalka, gimn., licej), na Dunaju je študiral pravo in 1824 doktoriral. Nato odvetnik v Lj.; petnajst let si je zaman prizadeval za samostojno advokaturo (slabe zaključne ocene, oster nastop). 1838 je podedoval v Lj. hišo in na Lj. barju obsežna zemljišča, tako da je v glavnem opustil pravniško delo in se posvetil gospodarjenju. Kar je poskušal na svojem posestvu v malem, to je strokovno utemeljeval za uporabo v velikem, tako zlasti izkoriščanje barjanske šote. Od 1834 je deloval v Kmetijski družbi (od 1839 odb.), od 1841 je pisal gosp. članke, od 1843 do smrti zlasti v Novice. Ob ustanovitvi je bil med kandidati za ur. tega časopisa, a je to mesto dobil Bleiweis; O. je bil pristaš njegovih konservativnih polit. idej. Čeprav je bil Čopov sošolec, se ni navduševal za Prešerna, marveč je ostal bližji Zoisu in Vodniku. 1849 je bil med ustanovitelji in predavatelji na prvi kmet. š. s slov. učnim jezikom, zavzemal se je tudi za uporabo slov. na sodišču. Po revoluciji 1848 je obnovil svoje odvet. delo in 1854 dobil notarsko mesto za Lj. in Vrhniko. V letih 1864–69 je bil lj. mestni odbornik in podžupan.

Prim.: O-vi članki v N 1843–74; omembe O-ve dejavnosti v lit. o Lj. barju (npr. Melik A., Kolonizacija lj. Barja); nadrobna biografija in bibliografija v SBL II, 228–29 (Kidrič F.).

SAS