Ocvirk, Anton (1907–1980)

Ocvirk Anton, književnik, r. 29. marca 1907 (op. ur.: 23. marca 1907) na Žagi na Primorskem; dovršil hum. gimn. v Lj. 1927, študiral 1927/28 čisto filozofijo na Dunaju, nato slavistiko v Lj. in diplomiral 1931; 1931–3 je živel v Parizu in se bavil s študijem primerjalne literature. L. 1933 je promoviral na lj. univerzi na osnovi disertacije »Levstikov duševni obraz« (ponatis v Levstikovem zborniku, Lj. 1933). Kot pesnik je nastopil 1927 v LZ in DS, sodeloval pri MP, Razgledu, II in dr. Razen pesmi je pisal tudi eseje, gledališke in lit. kritike. Najvažnejši eseji so: Premišljanja o slov. gledališču (LZ 1930), Življenje in umetnostnost, Slov. kulturni problemi (LZ 1931), Pisma z Montparnassea (LZ 1932), Razgovori s sodobniki (LZ 1932–3), v posebni knjigi 1933 (Slov. poti 9. in 10. zv.). Uredil je tudi Izbrane pesmi Srečka Kosovela in jim napisal uvod (Lj. 1931) in prevedel A. Gidea »Vatikanske ječe« z uvodom (Lj. 1934); od 1934 je urednik LZ. – Slika: J 1933, št. 255; Slov. sodobna lirika (Lj. 1933) pri str. 208. *

OCVIRK Anton, literarni zgodovinar, r. 23. mar. 1907 na Žagi pri Bovcu, u. 6. jan. 1980 v Lj. Oče Anton (1873 Vransko – 1910), finančni nadpaznik, mati Amalija Terlikar (1885–1976), gospodinja. V družini je bilo troje otrok: pesnik, gledal. in kult. delavec Zdravko (gl. čl.), bančna uradnica Zora, por. Kukec, in Anton. Družina je živela v različnih krajih na Prim., največ v Gor., kjer je O. obiskoval tudi osn. š. Ob prvi svet. vojni so se zaradi soške fronte izselili v okolico Dunaja, nato so bili na Štajerskem ter se ustalili v Lj., kjer je O. 1927 maturiral na klas. gimn. Nato je eno leto študiral na dunajski U čisto filoz., za tem pa na lj. U slavistiko in primerjalno književnost ter diplomiral 1931. Kot francoski štipendist se je nato specializiral v Parizu na Sorboni in na Collège de France. V seminarju Paula Hazarda na Collège de France je imel predavanje o stikih slov. liter. v 16., 17. in 18. stol. z velikimi evrop. idejnimi tokovi (protestantizem, janzenizem, razsvetljenstvo), ki je 1934 izšlo v Revue de littérature comparée. 1933 je promoviral na lj. U s tezo Levstikov duševni obraz (izšlo v Levstikovem zborniku, Lj. 1933), naslednje leto je urejal krajši čas LZ, vendar je že jeseni 1934 odšel študirat v Pariz in London kot štipendist Turnerjeve ustanove. 1936 je pričel delati kot suplent na prvi drž. gimn. v Lj. ter izdal habilitacijsko delo Teorija primerjalne literarne zgodovine (Lj. 1936). Naslednje leto je že postal privatni docent primerjalne književnosti in liter. teorije na lj. U, po smrti Ivana Prijatelja pa še honorarni predavatelj za slov. književnost novejše dobe. Univerzitetni docent je postal 1938. Po krajšem zakonu z Nado, roj. Rebek, se je leta 1940 poročil s Stano, roj. Kobal (1914–1962), še prej pa je moral zaradi težav z ločitvijo prestopiti v pravoslavno vero. 1941 se je rodila hčerka Mateja, kasneje poročena Repovž, po poklicu diplomirana psihologinja. Sin Tadej (r. 1946) je letalski kapetan inštruktor. Od druge polovice dvajsetih let se je O. pričel pojavljati v javnosti kot pesnik in pisatelj, predvsem pa kot viden liter. in gled. kritik; k slednjim se je povrnil tudi po drugi svet. vojni. Vse bolj pa je začelo pri njem prevladovati znanstveno delo na področju liter. vede. Tu sta še posebej pomembni razpravi Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki (LZ 1938, 9–18) ter Formalistična šola v literarni zgodovini (SJ 1938, 154–61). Kot strok. kritik je ocenil vrsto takratnih literarnozgod. del ter pripravil in komentiral knjige Srečko Kosovel, Izbrane pesmi (Lj. 1931), Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev I–V (Lj. 1938). Svoja srečanja z znanimi evrop. osebnostmi je zbral v knjigi Razgovori (Lj. 1933). Ob okupaciji se je že maja 1941 vključil v OF in postal član, kasneje pa sekretar matičnega odbora OF na U. Maja 1944 ga je aretirala Gestapo ter po večmesečnem zaporu na sodišču odpeljala v Dachau. Po osvoboditvi je bil 1946 imenovan za izred. univ. prof., naslednje leto je postal predstojnik osamosvojenega oddelka za primerjalno književnost, ki ga je vodil do 1971. Istočasno je postal tudi prodekan Filoz. fak. (1947–48). V tem času smo priče najstrmejšega vzpona njegove kariere, čeprav je prišel tudi v nesoglasja z oblastmi. 1950 je postal redni prof. ter strok. sodelavec v Inštitutu za literaturo pri SAZU, isto leto je predaval tudi na zgb. U ter v Slavističnem društvu, 1954–55 je bil ponovno prodekan, naslednje akademsko leto pa dekan, 1954 je postal član uprav. odb. SNG, jeseni 1955 se je udeležil tudi mednar. sestanka slavistov v Rimu ter predkongresnega sestanka na pariški Sorboni v zvezi s slovan. literaturami in primerjalno književnostjo. Pomembno je tudi njegovo ured. delo, ki ga je zastavil v teh letih. 1946 je pri DZS prevzel ured. zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v kateri je izšlo do njegove smrti okrog 130 knjig. V tej zbirki je sam uredil zbrano delo Srečka Kosovela, Janka Kersnika, poleg tega pa je bil kasneje tudi glavni ur. Cankarjevih zbranih del. 1947 je postal ur. Slavistične revije, ki jo je potem urejal do 1963 ter okrog nje zbral vse pomembnejše znanstvenike. V tem času je treba omeniti tudi vsaj še nastanek razprave Novi pogledi na pesniški stil (NS 1951) ter Slovenska moderna in evropski simbolizem (NSd 1955). Predvsem pa se je v teh letih uveljavil kot odličen predavatelj, saj je v svoj seminar pritegnil cele množice tudi tistih študentov, ki primerjalne književnosti niso vpisovali. Vzpon je pretrgala mar. 1957 huda bolezen, zaradi katere se je zdravil v Lj. in na nevrološko-psihiatrični kliniki na Dunaju. 1958 je pričel znova predavati in voditi svoj oddelek na fak., vendar so mu posledice bolezni ostale vse do konca življenja. Kljub temu je 1964 postal ur. zbirke Sto romanov, v kateri je objavil poleg drugih sodelavcev tudi sam vrsto študij iz svetovne književnosti. Isto leto je postal tudi redni član SAZU, naslednje pa je prevzel vodstvo Inštituta za literaturo pri SAZU, ki ga je nato vodil do smrti, posvetil pa mu je posebno skrb, saj je bil snovalec raziskav, ki so potekale v njegovem okviru, organizator njegovega razvoja, pa tudi ur. njegove najpomembnejše publikacije Literarni leksikon, v okviru katere je izdal Literarne teorije (1978), Evropski verzni sistemi in slovenski verz (1980), Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva (1981). Tako je O. postal sredi šestdesetih let osrednja osebnost celotne slovenske liter. vede, saj je opravljal vsa ključna dela: bil je predstojnik oddelka na Filoz. fak. in ocenjevalec vseh disertacij s področja liter. ved, ur. najpomembnejših knjižnih zbirk ter revije, predstojnik edinega literarnega inštituta. 1975 je bil upokojen, svoje napore pa je posvetil bodisi zaključevanju že zastavljenih del kot tudi oblikovanju sinteze svojih raziskovalnih naporov. Tako so izšle naslednje obsežne knjige: Evropski roman (Lj. 1977), Literarna umetnina med zgodovino in teorijo I., II., (Lj. 1978 – spremna študija Janka Kosa, Anton Ocvirk in slovenska literarna veda; bibliografija O., sestavila Majda Clemenz). Za svoje delo je O. prejel red dela z rdečo zvezdo (1965), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1975), Kidričevo nagrado (1975), red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1978), naziv zaslužnega profesorja (1979).

Prim.: Druž. arhiv; Arhiv Filoz. fak. v Lj.; LSAZU 1964–1980; ULiBB Mil; Janko Kos, Anton Ocvirk in slov. liter. veda, SR 1977; Majda Clemenz, Bibliografija, Primerjalna književnost 1978; Janko Kos, Anton Ocvirk 1907–1980, SR 1980; nekrologi ob smrti in jubilejni članki ob šestdesetletnici, sedemdesetletnici.

Jan