Oblak, Vatroslav (1864–1896)

Oblak Vatroslav (Ignacij), jezikoslovec, v Celju r. 15. maja 1864 in u. 15. apr. 1896, pokopan na okoliškem pokopališču. Bil je sin podobarja Ignacija O.-a. Osn. šolo je obiskoval v Celju, gimn. od 1874 v Celju, ponavljal 1., 2. in 4. r., pozneje pa dobro napredoval; po končanem 7. r. je zbolel za sušico in za eno leto prenehal z učenjem; jeseni 1885 je vstopil v 8. r. v Celju, bil pa 26. nov. izključen iz vseh avstr. gimn., ker je součence nagovoril, da so peli cesarsko pesem slovensko, in se nato preselil v Zagreb, kjer je 1886 maturiral. Na jesen je odšel na Dunaj, kjer je študiral slovansko filologijo in primerjalno jezikosl. pri V. Jagiću, Fr. Müllerju, R. Meringerju, R. Heinzlu i. dr. Dne 11. marca 1891 je bil prom. za doktorja, dobil isto leto od dunajske univerze v. Linsbergovo popotno ustanovo in v nov. odpotoval v Macedonijo (največ je bival v Solunu), da bi tam preučil macedonske dialekte. Ker so ga Turki imeli za vohuna, so ga v začetku marca 1892 zaprli, ga po posredovanju avstr. konzula izpustili; moral pa je nemudoma zapustiti Macedonijo in sploh Turčijo. Po kratkem bivanju na Dunaju in v Celju je maja 1892 odpotoval na dalmatinske otoke študirat čakavsko narečje; na Adriji se je mudil nekako do konca avgusta. Po povratku se je potegoval za slovenski lektorat v Gradcu, se jun. 1893 v Gradcu habilitiral za jugoslovansko filologijo; v zimskem semestru 1893/94 je začel predavati. V jeseni 1895 se mu je zdravje močno poslabšalo tako, da je že težko predaval. 12. marca 1896 ga je graška filozofska fakulteta predlagala za izred. prof. slovanske filologije s posebnim ozirom na slovenščino, toda imenovanja ni več dočakal.

V nižji gimnaziji se O. ni posebno zanimal za jezike; bolj ga je nase vlekla zgodovina. V 4. r. pa je dal zgodovini in drugim rečem slovo, se začel učiti stcsl. slovnice in pridno prebiral slov. pisatelje. Najbrž preko D. Trstenjaka se je seznanil z znanim poljskim slavistom Janom Baudouinom de Courtenayjem in njegovimi spisi o slov. narečjih. Kot petošolec mu je 28. dec. 1881 pisal v Kazanj prvo pismo s prošnjo za neke njegove spise. Odtlej si je do svoje smrti z njim redno dopisoval; postal je njegov vneti učenec. Kot višjegimnazijec je prav pridno in sistematično študiral slavistiko in sploh jezikoslovje. Knjige je dobival iz gimn., deloma pa preko ravnatelja Končnika iz graške vseučiliške knjižice, tako Miklošiča, Schleicherja, Geigerja, J. Schmidta, Leskiena, Ascolija, H. Paula i. dr. Študiral je tudi splošno fonetiko po Brückeju, Sieversu in Techmerju, glasoslovje in dialektologijo raznih slovanskih jezikov, za šolo pa se brigal le toliko, da je izdeloval. Živahno se je udeleževal tudi dijaškega društvenega življenja. V Zagrebu se mu je obzorje razširilo: naučil se je praktično srbohrvaščine, se tudi za šolske jezike nekoliko več zanimal, študiral Valjavčeve razprave in se bavil že z vplivom analogije v slov. nominalni deklinaciji. Iz Zagreba je prvič pisal o. St. Škrabcu; tudi pozneje si je z njim redno dopisoval o najrazličnejših vprašanjih slov. jezika, zlasti njegovega zgodovinskega razvoja.

O. je torej prišel na vseučilišče z dobro podlago v splošnih jezikovnih vprašanjih, v fonetiki, v staroslovenščini, pa tudi v primerjalnem jezikoslovju, kjer je bil tedaj privrženec mladogramatikov. Ta temelj si je pridobil zlasti po pametnem vodstvu svojega oddaljenega učitelja Baudouina, kateremu je bil za to vse življenje hvaležen. Na Dunaju je kmalu prišel pod močan vpliv V. Jagića in se popolnoma posvetil slavistiki. Živahno je deloval v Jagićevem seminarju; s takim razpravljanjem v seminarju, s pridnim študiranjem in z iskrenim osebnim občevanjem s svojim profesorjem si je razširil svoje znanje na ves slovanski svet in tudi obrusil mladostne nazore v mnogih vprašanjih lingvistike, posebno pa filologije. Jagič je iz O.-a lingvista napravil tudi dobrega filologa. Jagiću na ljubo je napisal filološko disertacijo Die kirchenslavische Übersetzung der Apokalypse (AslPh XIII, 321–461). V njej je dokazal, da je tudi Apokalipsa prevedena iz grškega izvirnika bizantinske redakcije in to že v starejši »panonski« dobi.

Dokler je bil O. še na gimnaziji, ni ničesar objavil; takoj prvo leto na Dunaju pa se je pojavil v AslPh, v LZ in v LMS. Pač pa je že v gimnaziji po čisto znanstveni metodi zbiral gradivo za svoje poznejše spise.

O.-ovo knjižno delovanje se je v prvi vrsti tikalo slovenščine, predvsem njene zgodovine. Ker pa je bila slovenistika takrat šele v začetkih, je moral O. najprej preštudirati vse stare tekste. In kakor jih je preštudiral, jih je tudi izdal (vsaj v odlomkih) in o njih napisal razprave, da je s tem ustvaril podlago tudi drugim raziskovalcem. Tako je že 1887 v LMS 259–315 priobčil in jezikovno razložil Tri slovenske rokopise iz prve polovice XVII. stoletja (17 slov. priseg iz dunajske vseučiliške knjižnice, slov. prevod štajerskega gorskega zakona iz l. 1644 in slov. dolžni list iz l. 1630). V LZ 1887, 692 do 694 pa je oznanil in na kratko opisal dotlej še neznani Kanizijev Katekizem iz l. 1762. — Izdaje starejših slov. tekstov in njih razlage je nadaljeval v LMS, in sicer je 1889, 122 do 202, priobčil z naslovom »Starejši slov. teksti« stiški rokopis, slov. prevod gorskega zakona v kodeksu nekdanjega dolskega arhiva iz l. 1582 in rokopis vinogr. zakona iz l. 1683. V LMS 1890, 180–236 je obdelal Skalarjev rokopis (Doneski k historični slov. dialektologiji I), v LMS 1891, 66–153 (Doneski k histor. slov. dial. II) pa Gregorija Alasia da Sommaripe Italijansko-slov. slovar iz l. 1607, naznanilo briksenskih škofov podložnikom blejskega okraja iz l. 1642 in Trubarjev Katekizem z dvema izlagama iz l. 1575. Le-tem so v LMS 1892, 222–223 sledili Popravki in dostavki spisu Doneski k histor. slov. dial. II, v LMS 1894, 203–19 Protestantovske postile v slov. prevodu, v LMS 1895, 234–46 pa Drobiž iz starejše književnosti slovenske, AslPh XIV, 192–235 je prinesel Das älteste datierte slovenische Sprachdenkmal, namreč slov. beležke iz beneškega rokopisa videmskega odvetnika Podreke iz let 1492 in dalje. Isti AslPh XIV, 472–7 ima še Zwei slovenische Schwurformeln aus dem XVII. Jahrh., AslPh XV, 459–68 pa Bibliographische Seltenheiten und ältere Texte bei den sloven. Protestanten Kärntens. O.-ove analize spomenikov obsegajo glasoslovje, oblikoslovje, sintakso in slovar. Iz teh analiz je O. pravilno dognal, da so se slov. narečja razvila nekako od 10. pa do 14. stol., da so najstarejši protestantski tiski pisani še v narodnem jeziku, dočim se pozneje knjižni jezik in narodni govor kakega kraja med seboj ločita, da jezikovni pojavi v stari dobi niso imeli povsem istega geografskega obsega ko dandanes itd. Zraven opisov jezika je včasih prav obširno razlagal zgodovinski razvoj posameznih oblik in pojavov. Za take razlage je potreboval tudi moderne dialektologije, v kateri smo imeli takrat komaj da dobre početke (Baudouin, Škrabec, Štrekelj). O Štrekljevi Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse je priobčil v LZ VII, 430 sl., 497 sl., 565 sl., 624 sl. in v AslPh X, 615–26 daljši oceni, kjer je poudaril zlasti dejstvo, da je Štrekelj natančno predočil govorjeni jezik. Pri tej priliki razlaga tudi obrazila nekaterih sklonov. Ker pa je O.-u iz večine slov. narečij manjkalo podatkov, vsaj zanesljivih, zato je že zgodaj sam začel potovati zaradi dialektičnih študij: 1887 v Belo Krajino (vendar brez pravega uspeha); 1891 je šel na Koroško (bival pri župniku Gabronu v Štebnu pri Pliberku), kjer je preučeval najprej podjunsko in rožansko narečje, nato pa še ziljsko in kanalsko, nabral veliko lepega gradiva in hotel o teh narečjih napisati dve razpravi (pismo dr. Turnerju 8. okt. 1891, gl. Triglavanski listi I, 1932, 50), a žal ni prišel do tega. Pri Podkloštru je našel tudi zanimiva slov. protestantica in rokopis pasijonske igre. Na Koroškem (v Ziljski dolini) je bil tudi 1894. Isto leto je šel prvič med ogrske Slovence, in sicer na sever. Narečje mu je bilo pač zanimivo, vendar po večini znano iz prekmurskih knjig in obrazcev; starih jezikovnih posebnosti ni našel, le v slovarju je narečje videti starejše od vseh drugih. L. 1895 se je mudil med južnimi Prekmurci in spoznal, da se med njimi govori isto narečje kakor med severnimi; edina razlika je prehod j v gj. Ta posebnost ga je napotila še v Medjimurje, kjer je nabral gradivo za članek Nešto o medjumurskom narečju (Zbornik za nar. život i običaje južnih Slavena I, 44–62). Videl je, da je to pač prehodno narečje k srbohrvaščini, da pa je proti prekmurskemu narečju le precej različno. L. 1895 je bil nekaj dni tudi v Vipavi, kjer je ves srečen dognal, da v Kreljevem jeziku ni toliko srbohrvaškega vpliva, kakor so dotlej mislili zaradi pogoste rabe a-ja nam. polglasnika, marveč da pozna vipavsko narečje polglasnik a-jevske baze, ki ga Krelj pogosto piše z a. Na tem poslednjem popotovanju je prišel do trdnega prepričanja, da bo imela slov. historična slovnica samo tedaj bodočnost, če se bodo raziskala tudi današnja narečja.

S tega pravilnega stališča je bila O.-ova zgodovina slov. nominalne deklinacije (Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenischen, AslPh XI—XIII), ki si jo je zamislil že v gimnaziji in napisal prvi dve leti na Dunaju, predvsem na podlagi zgodovinske dialektologije, nekoliko prezgodnja. O. je za to razpravo vestno izčrpal zgodovinske vire od 15.–17. stol.; briž. spomenikov pa ni uporabil, ker si ni bil na jasnem, v kakem razmerju so s stcsl. književnostjo in njenim jezikom. Še v LZ XV, 310 se mu zdi verjeten vpliv stcsl. jezika. Snov je razdelil po posameznih osnovah: I. Osnove na ъ/o. — II. Osnove na -a. — III. Osnove na -u. — IV. Osnove na -i (moške, ženske). — V. Osnove na -ū. — VI. Osnove na soglasnik (-n, -s, -t, -r). Dodal je še nominalno deklinacijo adjektiva. Pri posameznih osnovah je obravnaval posamezne sklone sing., plur., duala. To je bila torej zgodovina posameznih oblik slov. nominalne deklinacije, pri katerih je O. zgodaj spoznal, da je v slovenščini isto teženje po poenostavitvi in olajševanju spominskega dela v govoru, kakor ga poznajo tudi drugi slovanski jeziki, to se pravi, število paradigmatičnih oblik skuša jezik skrčiti na minimum. Ta proces se vrši poleg glasoslovnega preobraževanja največ pod vplivom analogije. Analogiji pa stavi močne meje spol. Primerov, v katerih bi analogija prestopila meje spola, je v slovanskih jezikih malo; le mascul. in neutrum, ki sta imela že spočetka veliko skupnih oblik, ne poznata v analogiji ovire spola. Vendar je O. prepustil analogiji nekoliko preveč veljave. Druga napaka izvira iz tega, da je razpravo napisal, preden je natančno preučil moderna slov. narečja; zato tudi razvoja oblik po posameznih narečjih ni tako zasledoval, kakor bi bilo treba. Pridno pa se je pri razlagi oblik naslanjal na druge slovanske jezike, v katerih imamo sličen razvoj.

V nekaterih vprašanjih zgodovine slov. jezika je O. prišel navzkriž z o. St. Škrabcem. Tako se nista mogla zediniti glede razlage sestavljene pridevniške sklanje, o etimologiji vprašalnega zaimka »kaj«, o razvoju prekmurske oblike »vucke« iz vucje (volcje) i. pod. Za poslednje se je O. 1894 v Prekmurju osebno prepričal, da ima Škrabec prav. Pri pronominalni deklinaciji je Škrabec imel prav, da se je namreč -aje-, -oje-, -uje- kontrahiralo, le da kontrakcija ni dala ê, ampak dolgi ē kakor v češčini. Le-ta pa je bil povsem iste narave kot stari ê in je zato nadalje doživljal isto usodo, t. j., da je v centralnih narečjih v nepoudarjenih zlogih res prešel v -i-, n. pr. lepiga, lepimu. O.-ova razlaga po analogiji velja le za vzh.-štaj. narečje (Ramovš, Slavia II, 118 sl.). Slov. slovnice se tiče še razen drobiž, n. pr.: Dat. und loc. sgl. njej — nji (AslPh XV, 468–70), Kleine grammatische Beiträge (AslPh XIX, 321–38) in številne ocene slov. del, ki pa ne segajo le v jezikoslovje, temveč tudi v druge stroke, v AslPh in v LZ. J. Lendovšek je pridobil O.-a tudi za sestavo normalne slov. slovnice, za katero naj bi napisal zgodovinske in dialektične opazke pod črto in kot dodatek pregled zgodovine našega literarnega jezika, razvoj naše grafike in nekaj o narečjih.

Za svoje slov. jezikoslovne študije je O. seve neobhodno potreboval staro cerkveno slovanščino. Že prvo leto na Dunaju je napisal razpravici Ein Beitrag zum slavischen Imperativ (AslPh X, 143–51) in Das altslovenische Imperfekt pečaahъ (ib. 354–5). Toda O. je postajal vedno bolj slovanski filolog in je zajemal ves slovanski svet v jezikovnem, slovstvenozgodovinskem, narodopisnem in drugem pogledu. O tem pričajo mnoge recenzije v AslPh in v LZ. V ospredju pa so vendarle bili problemi stare cerkvene slovanščine. Najrajši se jih je dotikal v ocenah, n. pr. Vondrákovih študij (Zur Würdigung des Altslovenischen, AslPh XV, 338–70), pa tudi posebej, n. pr. Zur Provenienz der Kijewer und Prager Fragmente (AslPh XVIII, 106–12). V teh študijah in ocenah je O. povedal svoje mnenje o raznih stcsl. spomenikih: supraseljskem, Clozovem, Savini knjigi, praških in kijevskih odlomkih. Izrazil se je tudi o domnevnih latinizmih v stcsl. spomenikih in o domovini stcsl. jezika. Kaj novega O. glede stcsl. spomenikov ni dognal, predvsem je presojal, popravljal in dopolnjeval mnenja drugih. Največ zaslug ima pri rešitvi vprašanja o domovini stcsl. jezika. Miklošičeva panonsko-slov. teorija se je tedaj še krepko držala. O. pa je na univerzi pridno študiral vse stcsl. spomenike in si iz njih ustvaril svoje mnenje tudi o domovini tega jezika (AslPh XV, 363 sl.), ki jo je iskal v solunski okolici, ker so mu za to govorili jezikovni razlogi. Na svojem popotovanju v Macedoniji pa je našel vse značilne glasovne črte staroslovenščine združene v narečju vzhodne solunske okolice (v vasi Suhó). To je bilo torej sedaj popolno soglasje zgodovinskih poročil in jezikovnih podatkov, ki sta ga zlasti poudarjala Šafařík in Miklošič. Te svoje misli je O. izrazil že v študiji Die Halbvokale und ihre Schicksale in den stüdslavischen Sprachen (AslPh XVI, 153–97), podrobneje pa zlasti v Einige Capitel aus der bulgarischen Grammatik (AslPh XVII, 129–85, 430–77), kratko in jedrnato pa še v LZ XV, 243–6, v oceni Glaserjeve Zgod. slov. slovstva. Svoje mnenje o macedonskem izvoru stcsl. jezika opira v prvi vrsti na ohranitev nosnih samoglasnikov, na izgovor ê, na št, žd (za t', d') in na o, e za ъ, ь. S temi dognanji je za vselej pokopal panonsko-slov. teorijo o domovini stcsl. jezika. — Za pot v Macedonijo. se je O. temeljito pripravljal; o tem pričajo od 1890 dalje tudi recenzije bolgarskih del v AslPh. Najlepši dokaz O-ovega pridnega in vestnega dela v Macedoniji sami pa so njegove posmrtne Macedonische Studien (Sitzungsber. dun. akad. znan. CXXXIV, 8, Wien 1896), ki jim je korekturo opravil V. Jagić in dodal tudi zanimiva O.-ova pisma, ki mu jih je pisal iz Macedonije. Delo naj bi po O.-ovem zasnutku imelo dva dela. V I. delu, ki je izšel, je samo gradivo in le tiste razlage malenkostnih pojavov, ki se ne bi dale omeniti v II. delu, v katerem je nameraval natančno razložiti vse pojave macedonskih narečij. Ker bi bil II. del po O.-ovem mnenju preveč problematičen, zato ga je hotel strogo ločiti od prvega. Predhodnica »macedonskih študij« je bila razprava Prinos kъm blgarskata gramatika (Sbornik za narodni umotvorenija, nauka i knjižnina XI, 517–81), kjer je s historičnega in primerjajočega stališča obdelal nosnike, polglasnik in zlogotvorna r, l. Nadaljevanje Prinosa so že omenjeni Einige Capitel aus der bulgarischen Grammatik.

Rezultat dialektoloških raziskavanj srbsko hrv. narečij na dalmatinskih otokih je podal v razpravi Der Dialect von Lastovo (AslPh XVI, 426–50). Narečje mu je bilo toliko bolj zanimivo, ker kaže poleg čakavskih posebnosti tudi mnogo štokavskih in je torej prehodno. Hrvatski dialektologiji je posvetil tudi nekaj ocen v AslPh in LZ.

Zanimivo je O.-ovo mnenje o sorodstvenem razmerju med južnoslovanskimi jeziki. Že v LZ VII, 116 je nastopil proti dualizmu med južnoslov. jeziki, ki je po poročilih bizantinskih zgodovinarjev v prvo skupino deval Slovence in Bolgare, v drugo pa Srbe in Hrvate, ki so se pozneje vrinili med prvotne »Slovene« in jih razklali. Prav tako je bil tudi proti Miklošičevi delitvi Srbov in Hrvatov v dva naroda in jezika; Miklošič je namreč Hrvate omejeval zgolj na čakavce. Na podlagi Schmidtove valovne teorije in lastnih dialektičnih raziskovanj je dognal, da med slovanskimi jeziki ni ostrih meja, da marveč lepo prehajajo drug v drugega. Kar se tiče južnoslov. jezikov, je te svoje nazore najjasneje izrazil v polemični oceni o D. Matova delu Srbsko-blgarskata etnografska prêpirija prêd naukata, Sofija 1893 (AslPh XVI, 313 do 315). Južne Slovane je po jezikovnih znakih delil v tri velike skupine: 1. slovensko (s prekmurščino kot prehodnim narečjem h kajkavščini), 2. srbohrvaško, 3. bolgarsko z nekdanjim sedmograškim (LZ XV, 310).

Pri tej priliki naj se omeni še O.-ovo mnenje o klasifikaciji slov. narečij, kot ga je izrazil v oceni Glaserjeve Zgod. slov. slovstva (AslPh XVI, 163 in LZ XV, 311 sl.). Zavrgel je namreč Miklošičevo delitev slov. narečij na osnovi psl. ê in podal svojo na podlagi zastopstva ъ, in ь, v dolgih zlogih. Vendar je Miklošičeva delitev pravilnejša (Ramovš, Dialektološka karta slov. jezika, Lj. 1931, 11). Sicer pa je O. naposled (LZ XV, 312) pravilno sodil, da je najbolje, da se izogibljemo vsaki klasifikaciji slov. narečij in da samo označimo današnja narečja po njih posebnostih vse dotlej, dokler ne bomo bolje poučeni o zgodovinskem razvoju različnih pojavov v posameznih narečjih.

O.-ove zasluge za slovansko filologijo so omenjene zgoraj. Kar se tiče slovenščine, so njegove zasluge večje. Pred njim so se, razen o. Škrabca, s čisto slovenistiko bavili skoraj sami diletanti, Škrabec pa se je vse preveč izgubljal v raznem gramatičnem, predvsem pravopisnem drobižu in v nehvaležnih polemikah ter ni prišel do sistematičnega dela; edini sestavno obdelani del. slov. slovnice je njegovo poskusno glasoslovje za Lendovškovo normalno slovnico, a ni obdelano s stališča zgodovinskega razvoja. Tu pa je prišel O. in začel slovenščino študirati sistematično po jasnem načrtu: začel je s historično dialektologijo, ji pridružil moderno in na osnovi teh analitičnih del in primerjalne slovanske slovnice podal tudi sintezo, namreč dobršen del zgodovine slov. jezika, zgodovino slov. imenske sklanje. Pri vsem tem je O. tako rekoč oral ledino, saj doma ni imel ne početnih del pa tudi ne vzorcev, kako naj dela. Pri drugih slovanskih ali neslovanskih narodih so bili vzorci slabi in zastareli, ali pa se niso prilegali našim razmeram. Pri tem »začetništvu« je skorajda čudno in za O.-ov izredni talent in objektivno delo zelo značilno dejstvo, da večina njegovih dognanj še danes popolnoma drži, ker je zgrajena na dejstvih, ne na meglenih teorijah. Spodletelo mu je ponajveč tam, kjer mu je manjkalo zgodovinskih ali še večkrat modernih dialektičnih podatkov – Prim. M. Murko, Dr. V. Oblak, KK VI, 142–313 (slika, bibliografija; na str. 142 vse dotedanje važnejše biografije).; isti, V. Oblak. Ein Beitrag zur Geschichte der Slavistik, Wien 1902; OSN XVIII, 546; SN 1896, št. 86, 89; S 1896, št. 87; F. S. Lekše, DS 1896, 433, 474, V. Jagić, Istorija slavj. filol. 837–42; Ramovš, NE III. 164. Klč.