Oblak, Josip Ciril (1877–1951)

Oblak Josip Ciril, potopisec, planinski pisatelj in esejist, r. 10. dec. 1877 v Lj. Gimn. je obiskoval v Lj., mat. 1896, pravo študiral na Dunaju in v Gradcu, prom. 1902; sod. avskultant do 1906, odvetn. kand. v Celovcu 1906–10, poslej odvetnik v Lj. Kot gimnazijec je bil član dij. lit. društva »Zadruga«, kjer je bil v prijateljskih stikih z Iv. Cankarjem. Sotrudnik PV je od njega početka, ko je objavil pesmi »Oda Vodniku« in »Triglavu« (1895) ter prve turistične članke: Na Krim! (1896), Velo polje in Vodnikova koča (1896), Iz Borovnice v Cerknico (1897). Kot visokošolec je deloval v »reklamnem odseku« SPD ter priobčil v praški Politik 1897 prvi pregled razvoja slov. planinstva: Die Turistik u. die Slovenen (prevod SN 1897, št. 157–8) in v SN članke: Naši turistični spisi (1897, št. 64.–5 ), Ob Ljubljanici (1898, št. 120), Ob otvoritvi vrhniške železnice (1898, št. 164–5), Spomini s Triglava (1899, št. 207, 209). S potovanja po Bosni in Hercegovini je objavil »Spomini na Bosno« (SN 1900, št. 143–4) in »Pismo iz Sarajeva« (št. 153). Daljši krajepisni in zgodovinski spis je »Idrijski rudnik« (LZ 1897). Kot graški študent je napisal Gledališko pismo (SN 1901, št. 62, 94), doma pa je pisal kritike o slov. drami in operi za SN (sez. 1901/02), pozneje je poročal o operi v LZ 1910. Humoristični spisi iz te dobe so: Le na Vrhniko! (SN 1904, št. 75), V nedeljo doma (1905, št. 178), V soboto doma (št. 265), V ponedeljek zjutraj (1906, št. 85). V PV 1903 in 1905 je objavil črtice o borovniškem »Peklu«, 1904 »Slike iz okrilja vrhniške železnice«, v SN pa listke »Na Krim« (1904, št. 104) in »Pekel pri Coklariji« (št. 144); s temi članki je O. prvi opozoril na te turistom dotlej malo znane kraje. V Sn 1904 je na osnovi primerjalnega študija planinskih pripovedk ter Baumbachovega in Aškerčevega Zlatoroga priobčil daljšo študijo »Zlatorog«. S črtico »France Kadilnik« (SN 1904, št. 216) je proslavil tega tipičnega slov. planinca tedanje dobe. Še bolj je proslavil Kadilnikov spomin v brošuri »Golica in Kadilnikova koča« (1905), ki jo lahko nazivljemo prvo slovensko alpinsko knjigo. — Za bivanja v Celovcu (1906–10) se je O. živahno udejstvoval turistično in tudi politično, zlasti v jezikovnih borbah pred sodiščem in kot sourednik lista »Korošec«, ki sta ga bila ustanovila z dr. Müllerjem. V SN je objavil potopisne in folkloristične črtice o slovenski Koroški: Izprehodi po koroški Sloveniji (1906, št. 225–8) in Politično življenje koroških Slovencev (št. 292–3). Vrnivši se v Lj. je objavil daljši potopis »Med brate Bošnjake« (SN 1910). Kot poznavalec koroških razmer se je po polit. prevratu 1918 udeleževal tudi narodnoobrambnega dela, napisal vrsto zadevnih študij: »Koroška Slovenija« (SN 1918, št. 278, 281), »Celovec—Beljak« (SN 1918, št. 286) ter izdal dokumentarno knjižico »Koroška Slovenija« (1919), tik pred plebiscitom pa »Izprehodi po koroški Sloveniji« (1920). Proti raznim, deloma fantastičnim predlogom, ki so hoteli imeti sev.-zap. mejo jugosl. ozemlja celo na. Vis. Turah, se je O. v teh spisih zavzemal za »minimalno« zahtevo, naslanjajočo se na jezikovno in etnografsko mejo, ki naj bi se priznala brez plebiscita (o Kor. Sloveniji gl. F. Seidl, LZ 1919, 634, dalje PV 1921, 71–2). Po plebiscitu je O. z veliko vnemo vodil narodno-obrambno društvo »Gosposvetski Zvon«, ki je imelo tedaj važno vlogo v javnem življenju, dokler mu delokroga ni odvzela novoustanovljena Jugoslov. Matica. — Po smrti Iv. Cankarja je O. napisal spominski članek za SN, a dr. Tavčar ga je kot glavni urednik odklonil. Nato se je vnela živahna polemika med O.-om in dr. Tavčarjem v Napreju in SN 1920; O. jo je nato objavil v posebni brošuri »Krpanova kobila« (1920). O Cankarju je napisal še listek »Ivan Cankar kot dramatik« (zagrebška Riječ 1920, št. 123, 124; ponat. v Napreju 1920). – Po vojni je O. nadaljeval svoje skozi 18 let prekinjeno sodelovanje pri PV: Tam, kjer se večer žari (1923), Dolenjski izleti (1925) in Risnjak (1925). Nato se prične doba njegovih daljših potovanj v inozemstvo: po Italiji in Siciliji do Tunisa, v Francijo, Nemčijo, Poljsko, Bolgarijo, Češkoslovaško, Lužiško Srbijo, Romunijo in Avstrijo ter po tamošnjih gorovjih (Krkonoši, Tatre, Karpati, Transilvanske Alpe, Vitoša in Rila, Visoke Ture in Sev. Apneniške Alpe). Vtiski in vplivi teh potovanj se očitujejo v vseh poznejših potopisih in esejih. S prvo daljšo popotno študijo »Etna« (PV 1926) si je O. utrdil izjemno stališče med slovenskimi potopisci. Slične vrste so: Skice s pota (po Nemčiji, PV 1927), V okrilju Visoke Tatre in Velebit (oba sestavka izmenoma v PV 1930 in 1931), Planinstvo v Bolgarih (1929). Razen teh je objavil daljše in krajše potopisne črtice: Iz neznanega Štajerja (PV 1927), Od Ivanščice do Boča (PV 1928), Borovniški Pekel (M 1925), Preko Kamniških in Pece v Pliberk (M 1929), Alpska Slovenija in njeni gorski koti (M 1930), Na Muljavo (J 1926, št. 236), Naše, morje (J 1930, št. 114). Zagrebška Nova Evropa (1930) je prinesla propagandni članek »Lepota Slovenije«, Slovanský Obzor (1930) pa članek »Alpska Slovenija in Čehi«. — S svojih planinsko-estetskih vidikov ocenjuje O. znanstvene in strokovne spise sodobnih alpinistov, kakor: »Ave, Kugy« (J 1927, št. 97), »Zlatenska ploča« (PV 1930), odn. Pripombe k »Zlatenski ploči« Ferd. Seidla (J 1930, št. 166); Ferdo Seidl, naš novi častni član (PV 1931, odn. J 1931, št. 101); Misli ob »Sto izletih« (Badjurovih) (PV 1930).

Kot avtor popotnih študij se spričo subjektivnih nazorov in načelnih idej bistveno razlikuje od običajnih potopiscev. Svojevrstno pojmovanje in načelno razmotrivanje o bistvu planinstva je privedlo O.-a v nasprotje z dr. H. Turnom, ki poudarja v planinstvu zlasti sportni element, dočim zagovarja O. predvsem njega umetniško-estetsko bistvo. O. svoje nazore odločno zastopa v temeljiti študiji o Kugyjevih knjigah »Aus dem Leben eines Bergsteigers« (PV 1926) in »Arbeit-Musik-Berge« (PV 1930) ter v oceni Tumove knjige »Razvoj alpinizma« v članku »Slovenski tip« (J 1930, št. 274, 282, 288), V to skupino spada tudi antiteza »Dva jubileja« (Kugy — Tuma; Hrv. Planinar 1928). — V zadnjih letnikih PV je O. objavil več člankov ideološke smeri: Plezalstvo — šport — planinstvo (1928), O prirodi in domovini (1929), Poglavje o »poduševljenju« planinstva (1929), Priroda — naša učiteljica (1931), Goethe in priroda (1932).

O.-a kot humorista znači zlasti njegova »Hoja na Maturino Špico« (PV 1927, tudi posebej); satirični članki pa so: Poglavje o umetnosti (Kurent 1919, št. 5), Juristi (J 1924, št. 43–4) in Štrek (J 1930, št. 177), »Poglavje o dr. Tavčarju (SN 1929, št. 163), kjer brani Tavčarja človeka in politika očitkov Iv. Hribarja v »Spominih«. — Kot planin. pisatelja ga označuje J. Tominšek takole: »Najuniverzalnejši alpinist je dr. O. … strašno zoprno mu je, da bi planinstvo naj bilo sport, in vendar je on najpopolnejši v sportu poduševljenja planinstva; kar je pri drugih ena lastnost, je pri njem bistvo; telesno plat on komaj omenja, on, alpinist etike in estetike« (PV 1931, 26). Psevdon.: O., Ciril, J. C. O., J. C. O-k, dr. C. J. Nabasan. — Prim.: Jos. Wester, Dr. J. C. O., Ob 30-letnici njegovega planinstva in popotništva (PV 1926 s sliko); J. Tominšek, Dr. J. C. O. — 50-letnik (PV 1927, 283); Seidl, Planinstvo in J. C. O. (J 1930, št. 74); Kajzelj, Naš alpinizem 11, 46, 47. W.