Oberburger, Suzana (okoli 1530–1601)

Oberburger Suzana, klarisinja s simpatijami za protestantizem, r. v 1. pol. 16. stol. neznanemu predstavniku plem. rodu O.-jev, ki so imeli več gradov in posestev ob Pivki na Notr., a priimek dobili po Gornjem Gradu pri Ložu ali v Istri. Pač po materi je bila v rodu z Gallenbergi, ki so bili odvetniki mekinjskega samostana, a že vneti protestantje (njen podpis na neki nemški brošurici kot »Susana Vantuzin« ni pojašnjen). Bila je najbrž že več let v mekinjskem samostanu klarisinj, ko so jo izvolile 1583 za opatinjo, pač pod vplivom Jošta Jakoba Gallenberga. Protest. vpliv na njeno miselnost je postajal opazljiv šele tik pred 1590, a to v 2 smereh: zbirala, čitala in prepisovala je lutrovske knjige; naklonila je Joštu Jakobu Gallenbergu za naložitev »v korist božjo in samostansko« 3000 gld. iz samostanske blagajnice in pač še druge stvari, dasi je vedela, da je ta njen sorodnik protestant, ki ne more imeti v mislih one koristi samostana, kakršno je predpisoval tej katol. ustanovi njen namen. (Gallenberg je dal vsoto kranjskim stanovom, ki so jo porabili pač za vzdrževanje predikantov in protest. šolstva.) Toda nedvomno je le opatinjino samovoljno gospodarstvo, medtem ko kažejo razne okoliščine, da je bila njena miselnost še dokaj oddaljena od načelnega luteranstva: poleg protest. tekstov je prepisovala Marijine pesmi, praznoverne reke in zagovore ter se opremljala s kabalističnimi in čarovniškimi znamenji; opravljala je razne posebne katol. pobožnosti in verske dolžnosti. — Podoba je, da je mekinjsko opatinjo, in sicer okoli 1590, prvi ovadil pri oglejski cerkveni oblasti arhidiakon Montagnana, ki je avg. 1592 po patriarhovem nalogu tudi vodil proti njej pripravljalno preiskavo. Ko se je Suzana, ki je prvotno sprejela Montagnanov nasvet za prostovoljno resignacijo, pod vplivom sorodnikov kmalu skesala, se je vršila nov. 1592 pod vodstvom stiškega opata Lovrenca Rainerja proti njej druga preiskava, ki jo je patriarh Grimmani dec. 1592 zaključil z razsodbo, da se opatinja Suzana odstavi in izvoli nova. Razsodbo je razglasil Montagnana v Mekinjah 22. apr. 1593. Odslej ni imela več jasnih dni, dasi so pisali njeni sorodniki v Oglej 4. apr. in 5. jun. 1593 ter kazali na Montagnanovo sovraštvo proti njej in na njeno življenje po redovnih pravilih in navodilih katol. vere in čeprav ji je 28. jun. 1593 tudi celjski župnik Andrej Nepokoj obljubil svojo pomoč: ker se ni mogla sprijazniti s položajem navadne mekinjske redovnice ter je ščuvala mlajše nune proti novi opatinji, je patriarh Francesco Barbaro, ki je ob vizitaciji 1593 prišel 15. okt. v spremstvu svojega arhidiakona Montagnana in lj. prošta Freudenschußa v Mekinje, po kratki preiskavi določil, da so Suzano 18. okt. v zaprtem vozu odpeljali v velesovski samostan, a njeno ostalino v Mekinjah s knjigami in rokopisi vred zaplenili; ker mekinjski samostan za bivšo opatinjo, ki je še iz Velesovega ščuvala mlajše nune, a imela oporo v Freudenschußu, arhidiak. za gorenjske župnije lj. škofije, ni skrbel, jo je velesovska prednica 1. sept. 1594 odpustila; od 1. sept. 1594 pa vsaj do pozne jeseni 1595 je živela v Kamniku od podpore sorodnikov in drugih ljudi, izterjavala dolgove mekinjskega samostana ter iskala prilik, da si pribori vrnitev v svoj samostan, »pa ne kot preprosta redovnica, temuč kot plemkinja z lastno sobo«; prošnje, ki jih je poslal nadv. Ferd. patriarhu spomladi in 28. okt. 1595, naj se odstavljena prednica, ki se je izpreobrnila in poboljšala, spet vrne v samostan, da ne postane iz obupnosti luteranka, so ji odprle pot v Mekinje; v Mekinjah je zopet zapeljevala druge nune k nepokorščini ter bila 1600, ko je njeno ime zadnjič izpričano, zaprta v celici, kjer je »kakor Magdalena objokovala svoje grehe«. — Izmed znanih nun po Slovenskem v 16. stol., ki so jih zamikala gesla protestantizma, je poleg studeniške Uršule Zeirer Suzana O. predstaviteljica najznačilnejšega tipa. Po vsej priliki bi se bila razvila v izrazito luteranko, če bi ji cerkvena oblast ne bila odmaknila materialne osnove. Da pa ženski samostani po Slovenskem za jezikovno kulturo svojega okoliša res niso imeli onega pomena kakor drugod (Kidrič, Zgod.² 6), dokazuje tudi njena zbirka protest. tekstov: slov. pesmi, molitve ali celo knjige ni v njeni zbirki nobene, vsi teksti so nemški, z nekaterimi lat. dodatki. — Prim.: Gruden, IMK 1906, 121; 1909, 49. Kd.