Novak, Peter (1854–1922)

Novak Peter, narodni buditelj v Slov. Bistrici in okolici, r. 20. dec. 1854 v Podbrdu (obč. Lusevera) pri Tarčetu v Beneški Sloveniji, u. 26. sept. 1922 v Slov. Bistrici. Oče Janez se je preselil z rodbino 1859 v Črnec pri Slov. Bistrici, odšel 1862 k Sv. Urbanu pri Ptuju, kjer je Peter 1862–8 obiskoval ljudsko šolo, ter se 1869 naselil v Slov. Bistrici. Odtod je Peter hodil na zidarsko delo v Maribor, se sam izobraževal in začel 1879 v Slov. Bistrici gostilničarsko obrt. Po naravi temperamenten in družaben, narodnostno brezkompromisen, v ostalih polit. vprašanjih pa slogaš, je osredotočil v svoji gostilni, katero je proti nasprotovanjem slovenjebistriške občine vzdrževal samo preko intervencij poslanca Goedla, vse slovenjebistriško nar. življenje. N.-ova gostilna je postala sedež nar. organizacij, pri katerih je N. pod vplivi L. Stepišnika in skupaj z dekanom A. Hajšekom (u. 1907) ter dr. U. Lemežem (u. 1933) aktivno sodeloval. Bil je 1892 soustanovitelj podružnice DCM in 1894 Posojilnice, ki jo je vodil kot knjigovodja od ustanovitve do svoje smrti in ki mu je nudila stik z ljudstvom in omogočala agitacijo, 1900 pa je bil med ustanovitelji Čitalnice. Postal je šolski ogleda, član okrajnega in krajnega šol. sveta. Ko so se 1907 štaj. Slovenci polit. ločili, je nastopil N. na programu Slov. kmečke zveze in bil 1909 proti štajerčijancu Kresniku v volilnem okraju Konjice-Slov. Bistrica izvoljen za dež. poslanca. V tej lastnosti si je prizadeval, da bi se drž. cesta od Slov. Bistrice preložila po ravnem na Oplotnico; vojna je to preprečila, kakor tudi preložitev klancev pri Sv. Jožefu in pri Klopcah. Pač pa je cesta Slov. Bistrica–Šmartno na Poh. v glavnem N.-ovo delo. Med vojno je dvigal nar. zavest, agitiral za majniško deklaracijo, bil ob prevratu član Nar. sveta v Slov. Bistrici, 1919–22 vladni komisar v okr. zastopu in v okr. posojilnici. Ves čas svojega javnega delovanja je poročal o nar. in narodnogospod. vprašanjih v SGp, Stražo, S in celjsko Domovino. — Prim.: SGp 1909, št. 20; 1922, št. 39; Straža 1922, št. 111. — Slika v arh. Zgod. društva v Mariboru. Baš.

NOVAK Peter (it. obl. Noacco), narodni buditelj v Slov. Bistrici in okolici na Štajerskem, r. 2. dec. 1854 v Podbrdu (Cesariis), obč. in žup. Bardo (Lusevera) v Terski dolini, u. 26. sept. 1922 v Slov. Bistrici. Oče Janez, kmet, mati Mena (Filomena?) Gasparo, oba iz Podbrda. Ker je bila doma revščina, se je oče Janez z družino 1859 preselil na Štajersko, v vas Črnec pri Slov. Bistrici, 1862 pa k Sv. Urbanu pri Ptuju, kjer je Peter obiskoval osn. š. (1862–68). Končno so se 1869 naselili v Slov. Bistrici. Odtod je hodil Peter na zidarsko delo v Mrb., ker pa se s tem delom ni znašel, ga je opustil, se sam izobraževal in začel 1879 z gostilno v Slov. Bistrici. Bil je dober katoličan in zaveden narodnjak, temperamenten in družaben, v političnih vprašanjih slogaš. V svoji gostilni je kmalu osredotočil vse slovenjebistriško nar. življenje in postala je sedež nar. organizacij, pri katerih je N. z dekanom Hajšekom, dr. U. Lemežem in L. Stepišnikom aktivno sodeloval. 1892 je bil soustanovitelj DCM, 1894 Posojilnice, ki jo je vodil kot knjigovodja do svoje smrti in v kateri je imel veliko stika z ljudmi, da jih je lahko navduševal za nar. stvar. 1900 je bil med ustanov. čitalnice. Bil je šolski ogleda in član krajev. in okraj. šol. sveta. Ko so se 1907 štaj. Slov. polit. ločili, je nastopil N. na programu Slov. kmeč. zveze in bil 1909 izvoljen za dež. poslanca v volil. okraju Konjice-Slov. Bistrica. Kot poslanec si je prizadeval, da bi se drž. cesta od Slov. Bistrice preložila po ravnem na Oplotnico in da bi se odpravili klanci pri Sv. Jožefu in pri Klopcah; prva svet. vojna je oboje preprečila. V glavnem njegovo delo pa je cesta Slov. Bistrica-Šmartno na Pohorju. Med vojno je dvigal narodno zavest, agitiral za majniško deklaracijo, bil ob prevratu član Nar. sveta v Slov. Bistrici, od 1919–22 vladni komisar v okr. zastopu in v okr. posojilnici. Ves čas svojega javnega delovanja je poročal o nar. in narodno-gosp. vprašanjih v Slov. gosp., Stražo, S in celjsko Domovino.

Prim.: Liber bapt. Bardo (Lusevera); TKol 1958, 54–55; SBL II, 208–09 in tam navedena lit.

B. Z.