Novak, Franc (1856–1936)

Novak Franc, stenograf, r. 22. okt. 1856 v Mengšu, živi v Lj. Po odlično dovršeni gimn. v Lj. (1877) je študiral na Dunaju filologijo, napravil jul. 1883 drž. izpit iz grščine in slov. kot glavnih predmetov, iz lat. za nižjo gimn. ter okt. 1884 iz nem. stenografije; poskusno leto je dovršil na gimn. Terezijanske akad., kjer je bil istočasno od maja do jul. 1884 suplent. Ker je bilo takrat zaradi obilnega števila kandidatov težko dobiti mesto na srednji šoli, je bil odgojitelj in domač učitelj v plemenitaških rodbinah na Dunaju in v Galiciji, med dr. 2 leti pri bar. Vetseri. Nato je služboval kot suplent na lj. gimn. (1886–90), kot prof. v Nov. mestu (do 1894), v Kranju (do 1900), na I. drž. gimn. v Lj. (do 1916) in kot direktor na istem zavodu od 1917 do svoje upokojitve jul. 1924. Na vseh zavodih, kjer je služboval, je poučeval tudi stenografijo, v Lj. celo na treh, dokler ni bilo kvalificiranih moči. V Nov. mestu si je napravil za privatno rabo načrt slov. stenografije, po katerem jo je učil v l. 1893–4. V gimn. izvestjih je objavil: Samoznaki in okrajšave v slov. stenografiji (Novo mesto, 1894). Zbral je v abecednem redu 1842 samoznakov in krajšav, ki jih je pozneje spopolnil in izdal samostojno kot Zaznamek okrajšav korespond. pisma (Lj. 1916), Začetne okrajšave v slov. debatnem pismu (Kranj 1896), Srednje in končne okrajšave v slov. debatnem pismu (tam 1897). Z njimi je pripravil gradivo za učno knjigo Slov. stenografija, I. del: Korespondenčno pismo (Lj. 1900, 1910², 1916³, 1921⁴), II. del: Debatno pismo (Lj. 1901, 1922²), ki jo je v 1. izd. založil sam, ker ni mogel dobiti založnika. Naučno min. je 1901 odobrilo oba dela za šolsko rabo in ugodilo prošnji ravn. Senekoviča, da se poleg nem. stenografije poučuje tudi slov. kot neobvezen predmet; prošnji je N. priložil obširno poročilo, zakaj in kako naj se uči slov. stenografija, ki jo je začel predavati s š. l. 1903/4. Ko se je 1920 v Lj. osnovala izpraševalna komisija za slov. stenografijo, je bil N. imenovan za njenega člana, oz. predsednikovega namestnika. N.-ovo uspelo prikrojitev Gabelsbergerjevega sistema je kritika zelo ugodno sprejela; med dr. trdi strokovnjak M. Vamberger, da »noben slovanski narod nima tako temeljite in dovršene stenografske knjige, kakor je N.-ova, s katero se celo iz bogate nemške stenografske literature morejo le redka, in sicer najboljša dela primerjati, katera pa jo komaj dosegajo, ne presega je pa nobena« (LZ 1901, 214). — Prim.: Těsnopisné Listy (Praha) XXIII 3; XXV 2, 42; Jugoslov. Stenograf (Plovdiv-Celje) VI, 87–90; VII, 100–3; S. D(ragić), Stenograf, Zgb. 1897, 5, 9; M. Vamberger, Stenograf 1897, 57–60, 65–7; isti, LZ 1901, 214–5, 431–2; S. Miholić, Arch. f. Stenographie, Berlin 1903, 75–82; L. Mastnak, LZ 1910, 372; Fr. Reból, S 1910, št. 53; J. Pavlin, S 1926, št. 241; A. Bolhar, Ant. Bezenšek (Celje 1934) 198–204 s sliko; Iv. R., S 1934, št. 279 s sliko. Šr.