Nolli, Josip (1841–1902)

Nolli Josip, operni pevec, dramatik in publicist, v Lj. r. 16. nov. 1841 in u. 11. jan. 1902. Oče mu je bil Italijan. N. je v Lj. obiskoval ljudsko šolo, 1852–60 gimnazijo in šel po maturi na Dunaj študirat pravoslovje, se z absolutorijem, a brez državnih izpitov 1864 vrnil v Lj. in vstopil v pisarno dr. Orla. Kmalu pa je pustil pravniško kariero in se z vso dušo zavzel za slov. dramatiko. Sodeloval je pri dramatičnih predstavah lj. nar. čitalnice (Bob iz Kranja 1865, Krst pri Savici 1865, Slep ni lep 1866, Črni Peter 1866) in tudi sam priredil prizor Ulajnar od Koprolu (1864). Nov. 1866 je bil med ustanovitelji dramatičnega društva, sodeloval pri sestavi pravil (potrjena apr. 1867) in bil prvi društveni tajnik (predsednik L. Svetec). Ko je Levstik 1868 reorganiziral dramatično društvo, »čegar delavnost je nekaj zastala po lenobi društvenega tajnika«, je bil za tajnika izvoljen J. Kozina, po njega odstopu je prevzel tajništvo zopet N. in ga vodil do 1875, ko je odšel v Zagreb. Kot tajnik je poročal o zadevah dram. društva v SN (1870, št. 54, 58, 65, 68 i. d.), proti Zvonovi obsodbi, da so pridelki naše mlade Talije do malega smeti, je zagovarjal, naj bi se dalo »kaj novega, četudi malo slabejega slovanskega«, in pripomogel z J. Staretom češkim igram do veljave. Pri društvenih predstavah je nastopal kot pevec, igralec in režiser ter bil 1870–1 tudi učitelj dramske šole. Sestavil je najnujnejši pripomoček odrskim diletantom: Priročna knjiga za glediške diletante, posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slov. dramatike sploh (ST 1, Lj. 1867). Knjiga, ki je prirejena, deloma prevedena po češkem originalu Jos. Mikuláša Boleslavskega, naj bi zbudila veselje za gledališke predstave in dala najnujnejša navodila. Prvi del vsebuje zgodovinske črtice o razvoju gledališke umetnosti, zlasti pri Slovanih, članke o važnosti gledišča, o napravi diletantskih odrov in o dram. društvu; drugi del ima tehnična navodila za igralce (o vajah, mimiki, deklamaciji, kostumih itd.). Za oba prva dela je napisal več odstavkov Jos. Staré. Tretji del vsebuje dramatične prizore, vmes Levstikov Govor pri zabavi po prvem občnem zboru dram. društva, Levstikov prevod Rodoljubja zmaga iz Schillerjevega Wilhelma Tella in njegovo dramatizacijo Krsta pri Savici. Četrti del prinaša seznam slov. gledaliških iger. Razen tega je N. za društvene predstave poslovenil in priredil več iger. V tisku so izšli: J. J. Stankovsky, Gospod regisseur (skupno z Resmanom, upriz. 1868, ST 17 b, Lj. 1870); J. Kraszewski, Graščak i oskrbnik (Levstikova pomoč, upriz. 1870, ST 9, Lj. 1869); J. Moinaux, Gluh mora biti (upriz. 1875, ST 30 b, Lj. 1875); J. Rosen, V spanji (upriz. 1875, ST 26 b, Lj. 1874). Rokopisni N.-jevi prevodi so: Pri glasoviru (iz franc., upriz. 1867); Al. Bergen, Čitalnica pri branjevki (upriz. 1873); R. Kneisel, Godčeve pesmi (upriz. 1874); L. Günthner, Afrikanka (upriz. 1874); Schiller, Razbojniki (upriz. 1875); Strežaj, kakor mora biti in Po polnoči. Samostojno delo sta soloprizora Komisijonar No I (upriz. 1873) in Pred plesom. — Bil je član južnega Sokola in po njega razpustitvi soustanovitelj lj. Sokola, izvoljen 1870 v odbor, 1873–5 starosta in po vrnitvi iz tujine 1890 do smrti zopet odbornik. — Udeležil se je taborskega gibanja, govoril je na taboru na Kalcu o zedinjenju Slovencev v eno kronovino, na vižmarskem taboru o uvedbi slovenščine v šole in urade in na taboru v Žopračah na Koroškem o gospodarskih zadevah (SN 1869, št. 55–6; 1870, št. 109).

A lj. slov. gledališče se ni moglo držati in N. je jeseni 1875 šel po svetu kot operni pevec. Za to ga je pripravil in izvežbal Giovannini v Milanu. Nekaj časa je bil član zagrebškega gledišča zaeno s F. Gerbićem, nato pa pel po raznih mestih v inozemstvu skozi 15 let. Bil je povsod priljubljen baritonist in nastopal pretežno v vlogah ital. oper. Pel je na Češkem (Praga), v Grčiji (Krf), Italiji (Alessandria, Bologna, Brescia, Catania, Cesena, Crevalcore, Ferrara, Firenze, Genova, Meldola, Messina, Milano, Napoli, Palermo, Pavia, Piacenza, Pisa, Ravenna, Roma, Savigliano, Savona, Torino, Verona), na Poljskem (Łwow) na Ogrskem (Budimpešta), v Romuniji (Bukurešt), v Rusiji (Kiev, Moskva, Odessa, Petrograd) in v Španiji (Barcelona, Madrid). Glavne vloge so mu bile iz oper: Aida, Africana, Ballo in maschera, Barbiere di Seviglia, Carmen, Dinorah, Ernani, Faust, Favorita, Forza del destino, Fra Diavolo, Guarani, Ugenotti, Ione, Lucia di Lammermoor, Maria di Rohan, Norma, Nozze di Figaro, Poliuto, Preciosa, Puritani, Rigoletto, Ruy Blas, Salvator Rosa, Sonambula, Traviata, Trovatore, Zrinjski.

Iz tujine se je vrnil v Lj. 1890, sodeloval pri koncertih, postal režiser opere (otvor. predstava 1892), vstopil v uredništvo SN ter mu bil urednik in izdajatelj do smrti. Že prej je pisal v SN in v njem objavil nedovršeno zgodovino lj. dramskih predstav (Deset let na gledaliških deskah, SN 1875, št. 80, 87), poročal o koncertnih in opernih prireditvah (SN 1875, št. 110 in poznejša leta) ter pisal s svojih potovanj, zlasti iz Italije, Liste iz tujine (SN 1879–82), v katerih je poročal o svojih nastopih, opisoval mesta in pokrajine, koder je potoval, in prepletal svoje opise z zgodovinskimi spomini (šifra J. N.). — Njegova sestra Franja je nastopala kot igralka 1872–5, brat Srečko kot pevec 1868–73. — Prim.: Vošnjak, Slov. tabori 11, 13; Trstenjak, Slov. gledališče, 48, 51–3, 57, 62, 67, 80, 85, 97, 112, 114, 121–2, 124, 126, 131, 136, 155, 165; Glaser IV, 180–1, 407; LZ 1902, 143; Sn I (1902) 70 s sliko; SN 1902, št. 9; G 1902, št. 3; Mir 1902, št. 3; Simonič 349; Vošnjak II, 78; Prijatelj II, 572; Wollman 35, 37, 38, 40–6, 48–9, 52, 56, 59, 67, 69, 70, 76, 97; Hribar I, 124; Levstikova pisma 62–3, 212, 222–3, 276, 278; družinski spomini, ki jih hrani N.-jeva hčerka Ema. Mnt + Pir.