Nodier, Charles (1780–1844)

Nodier Charles, francoski pesnik, romanopisec, leksikograf in prirodopisec, urednik uradnega lista Ilir. dežel »Le Télégraphe Officiel«, r. 19. apr. 1780 v Besançonu, u. 29. jan. 1844 v Parizu. Zgodaj se je zanimal za franc. klasično literaturo in pesnil v slogu klasicist. poezije 18. stol.; z 8 leti je čital Montaignea, z 12 leti se navduševal za ideje franc. revolucije in bil član revolucionarnega društva »Les Amis de la Constitution« v Besançonu. Vzgojen je bil brez pravih načel. Dolgo je veljal za nezakonskega in je to zelo bridko občutil. V spisu »Moi-même« iz 1798 si je v bolestni melanholiji vzdel ime Charles Anonyme Trois-Étoiles. Pod vodstvom nekega očetovega prijatelja, odvetnika v Besançonu, se je pričel baviti z entomologijo in napisal več razprav. Izgubivši mesto pomožnega bibliotekarja v Besançonu, ki ga je bil dobil po dovršitvi centralne šole 1797, je šel v Pariz in izdal vrsto romanov, pisal članke, polit. epigrame in lit. satire proti Napoleonu v glasilu republikanske opozicije »Le Citoyen français«. Zaradi satirične ode »La Napoléone« ga je oblast 1804 zaprla in nato izgnala v domače mesto. Vse njegove kesnejše politične »konspiracije« pa so le bolj plod njegove prenapete domišljije in sloves polit. mučeništva, ki ga je skušal utemeljiti v mnogih svojih spisih, je docela nezaslužen. Iz Besançona se je zatekel v pogorje Jura in nadaljeval entomološke in botanične študije, slednjič pa odprl javen liter. tečaj v mestu Dôle. L. 1808 se je oženil in postal osebni tajnik čudaškega angl. učenjaka Herberta Crofta v Amiensu ter ž njim izdal nekaj kurioznih filoloških del zlasti klasičnih pisateljev z obširnimi komentarji; v tem času je tudi objavil »Le Dictionnaire raisonné des onomatopées françaises« (1808) in »Questions de littérature légale« (1812). Ko se je naveličal dela pri čudaškem Angležu, mu je došlo povabilo ilir. generalnega guvernerja grofa Bertranda 20. sept. 1812, naj prevzame uredništvo uradnega lista »Le Télégraphe Officiel«, ki je od 1810 izhajal v Lj., pa zaradi pomanjkanja tehn. sredstev in spretnega urednika bolj in bolj propadal. Pot v Lj. mu je ugladil krog pariških literatov, med dr. dramatik Étienne, in pa svak Tercy, tajnik gen. intendante v Lj. Na prigovarjanje svojih prijateljev Ch. Weissa, Roujouxa, De Bryja i. dr., ki so mu tudi z denarjem pomagali, je N. ponudbo sprejel. O novem letu 1813 je bil že v Lj., kjer ga je razočarala preprostost dodeljenega mu stanovanja, začudil pa se je nad razkošnostjo članov franc. kolonije; 15. jan. so ga instalirali za bibliotekarja mestne knjižnice (sedaj drž. bibl.), kljub ugovoru župana Codellija, ki je opiraje se na ilirski statut terjal to mesto za domačina M. Kalistra. N. se ni mnogo brigal za knjižnico, v kateri je Kalister še dalje opravljal posle. Tembolj pa se je posvetil uradnemu listu, ki se je pod njegovim vodstvom dvignil skoraj na višino literarnega časopisa. L. 1813 je izhajal dvakrat na teden v franc. in vzporedni nem. izdaji (nekaj poslednjih številk tudi v ital. jeziku). Neutemeljena je N.-jeva trditev, da je list izdajal skozi 2 meseca tudi v slov. jeziku (»en slave vindique«), kakor poroča v poglavju »Fouché« v 2. knj. svojih »Souvenirs de la Révolution et de 1'Empire«. V časopis je uvedel literarne, zgodovinske, zemljepisne in prirodopisne feljtone, v katerih se je mnogo bavil zlasti z »ilirskimi« stvarmi, kolikor mu je to dopuščalo neznanje slovanskih jezikov in nemščine. Poprejšnjo suhoto in dolgočasje je nadomestil s svežim, neposrednim stilom svoje živahne domišljije in lepim jezikom, zaradi katerega je že v svoji dobi užival glas najboljšega poznavalca francoščine. Skušal je med svojimi rojaki-upravniki, pa tudi med domačini zbuditi zanimanje za posebnosti ilir. provinc; odtod njegov načrt »ilirske statistike«, namera namreč, da poda opis Ilirije v vseh mogočih kulturnih odnosih. Iskal je sotrudnikov tudi med slovanskimi izobraženci, vendar je bil njihov odgovor na njegov poziv malenkosten. 23 člankov, ki jih v glavnem obsega njegova statistika, govori o vsem mogočem: o prirodopisju, zlasti entomologiji in botaniki (v zvezi s kranjskim entomologom J. A. Scopolijem); o zgodovini in zemljepisu Ilirije; o južnoslovanski folklori (pod vplivom Fortisove knjige »Viaggio in Dalmazia«); o slovstvu (objavil je delni prevod »Hasanaginice«, drugi po vrstnem redu izmed dosedanjih 14 francoskih prevodov; izjavil je, da se bo obširno bavil z I. Gundulićem in ostalim dalmatinskim slovstvom; prevedel je v prozi Djurdjevićevega »Svećnjaka«; motril dela dalmatinskih lat. pesnikov, itd.); o jezikoslovju (zanimiv je spis »Langue illyrienne«, v katerem s pomočjo 25 etimologij dokazuje izvor nekaterih franc. besed iz »ilirskih«, predpostavljajoč, da je poleg keltščine in galščine »ilirščina« eden izmed prvotnih evropskih jezikov, simpatično pozdravlja izdajo Vodnikovega slovarja, čigar prospekt in 2 poskusna lista je objavil v svojih predalih). N. je dobro razlikoval slovenščino od srbohrvaščine, vendar je smatral oba jezika za narečji »ilirščine«. »Ilirski« material njegovih člankov se večinoma nanaša na Dalmacijo in le malo na slov. del Ilirije, ker so mu pač Dalmatinci mogli nuditi več tiskanih virov v njemu umljivih jezikih. Pomen književnega delovanja N.-jevega na ilir. tleh je v dejstvu, da je ž njim prvikrat stopil v neposredni stik z južnoslovansko duševnostjo francoski duh, ki je zavestno hotel z dejanjem sodelovati pri njeni izgraditvi in spopolnitvi. Navdušil ga je baron Ž. Zois, katerega je globoko spoštoval in imenoval največjega evropskega mineraloga. Z »globokoumnim« Vodnikom, čigar filološko znanje je zlasti cenil, sta si bila prijatelja ter si izmenjavala knjige. Poleg njiju je N. gojil odnose še do cele vrste drugih slov., hrv. (dalmatinskih) in nem. inteligentov. Zanimivo je, da je hotel N. zainteresirati francoske knjigarje za ilirski trg. Tako n. pr. je pozval ženevskega knjigarja Paschouda, naj del svoje knjižne zaloge instalira v Lj.; tudi je sam ponujal v »T. O.« v nakup nekatere knjige svoje izdaje. Važna je njegova kesnejša izjava, da je predložil guvernerju Bertrandu načrt za ustanovitev »svobodne ilir. akademije« s sedežem v Lj., ideja, ki se je bila porodila že nekaj let pred njim, ko je A. Sorkočević nasvetoval ilir. vladi, naj se osnujeta za Ilirce 2 akademiji: v Dubrovniku in Lj.

Po dobrih 9 mesecev trajajoči »ilirski« epizodi je N. odšel v Pariz, kjer je pričel sodelovati pri rojalističnih listih »Journal des Débats« in »La Quotidienne«. Iz dežele »svojih dragih Ilircev v dobri, miroljubni in pobožni Kranjski« je prinesel seboj tople osebne spomine, ki so mu dali idejo za njegove »ilirske« romane: »Jean Sbogar« (1818; po N.-jevih besedah tisto delo, ki mu je prineslo največ literarnega slovesa), »Smarra« (1821; kateri je dostavil poleg apokrifnih južnoslov. nar. pesmi prevod »Hasanaginice« v prozi) in »Mlle de Marsan« (1832). V pariškem časopisju je tu in tam napisal kak članek o ilir. stvareh, odlikujoč se po žarki in navdušeni ljubezni za slovansko zemljo. Najzanimivejši za nas je gotovo njegov opis Lj., ki ga je objavil 15. jan. 1821 ob lj. kongresu v dnevniku »La Quotidienne«. Tega je z obširnimi opombami v nem. prevodu izdal dunajski slov. akademik in poznejši Prešernov šef B. Krobat v IB 1821, št. 24–5. Objava je povzročila v lj. listu daljšo diskusijo, ki je poživila spomin na franc. okupacijo. L. 1824 je bil N. imenovan za bibliotekarja v pariškem Arsénalu, s čimer si je slednjič utrdil svoj vedno negotovi materialni položaj. Okrog njega se je pričel zbirati ves tedanji franc. literarni mladi rod in ustvaril enega prvih romantičnih »krožkov« (cénacles), iz katerega so izšli najognjevitejši in najpomembnejši zastopniki franc. romantizma: V. Hugo, Lamartine, A. de Musset, Ste Beuve i. dr. Dasi se N. sam nikdar ni priznaval za pobornika nove struje, more vendar veljati za enega najznačilnejših oznanjevalcev nekaterih njenih gesel. V literaturi je bil otrok prehodne dobe med klasicizmom in romantiko. Bil je prvi, ki je kot neklasik dosegel 1833 akademsko čast.

N. literarno delo obsega poleg velikega števila člankov po pariških časopisih, 12 debelih zvezkov, ki so izšli 1832–4 pri Renduelu v Parizu. Pozneje je izbrana njegova dela izdal Charpentier. — Prim.: (Splošno) L. Pingaud, La Jeunesse de Ch. Nodier, Besançon 1914, Paris 1919; J. Larat, La tradition et l'exotisme dans l'oeuvre de Ch. Nodier, Paris 1923; isti, Bibliographie critique des oeuvres de Ch. Nodier, P. 1923; (specialno) Ch. Nodier: »Laybach«. Einige Berichtigungen über Herrn Ch. Nodier's Schilderung der Stadt Laybach. Von Blasius R. Croath. IB 1821, No. 24–5; Dimitz, IV, 354–6; isti, Ch. N. in seinen Beziehungen zu Krain, LW 1884, No. 210–4; V. Yovanovitch, La »Guzla« de Prosper Mérimée, P. 1911; A. Žigon, K Gregorčičevi »Soči«, DS 1915, 268–70; R. Maixner, Ch. N. i Ilirija, Rad Jug. Ak., knj. 229, Zgb. 1924; isti, Ch. N. en Illyrie, Revue des Études Slaves 1924; M. Kos, »Télégraphe Officiel« in njega izdaje, GMDS VII–VIII, 1926/27; W. Mönch, Ch. Nodier u. die deutsche u. englische Literatur (Denkform und Jugendreihe H. 1.), Berlin 1931, 9–29; R. Dollot, Les romans illyriens de Ch. N., Revue de littérature comparée 1931, 285–314; Ch. N., Statistique illyrienne, articles complets du »Tél. Off.« de l'année 1813, rédigés et annotés par F. Dobrovoljc, introduction par J. Tavzes, Lj. 1933. Dbr.