Navratil, Ivan (1825–1896)

Navratil Ivan, urednik, jezikoslovec in narodopisec, r. 5. marca 1825 v Metliki, u. 28. nov. 1896 na Dunaju. Po očetu je bil češkega pokolenja (praded, bivši častnik, je bil Pražan), mati mu je bila Belokranjica iz Rosalnic blizu Metlike. Obiskoval je metliško 2-razrednico, v kateri je gospodovala nemščina, 3. r. osn. šole in 6 r. gimn. je dovršil v Novem mestu (1843), modroslovje v Lj. (1845), bil nekaj časa v bogoslovju, nato je služboval v Lj. 1846 pri c. kr. dohodn. okrajni oblasti, od 1847 pri dež. sodišču, postal marca 1851 oficial pri najvišjem sodišču na Dunaju, bil tolmač za slov. in srbohrv. jezik ter tu napredoval do načelnika pomožnih uradov. — Narodno zavest in ljubezen do materinščine so mu dijaku zbudile N, kar jim priznava v svojem prvem dopisu (1846, 7). V preporodnem l. 1848 se je z mladeniškim navdušenjem lotil narodnega dela; bil je vnet nar. stražnik, marljiv član Slov. društva ter je v pravilnem spoznanju, da je treba najprej mladini priljubiti slovenščino in ji razširiti duševno obzorje, začel jul. 1848 izdajati Vedež, prvi slov. poučni in leposlovni list za mladino, »pa tudi za odrašene proste ljudi«, ki je izhajal kot tednik v založbi Roz. Eger do konca 1850. Njegova vsebina je bila izredno pestra: prinašal je pesmice, basni, kratkočasnice, zastavice, poučne povesti in zgodbe, zgodovinske članke, dajal nasvete za vsakdanje potrebe, učil mladino spoznavati prirodo in njene pojave, opisoval živalstvo, znamenitosti domovine, navade in šege Slovencev, objavljal nar. blago, pobijal vraže, razlagal slov. slovnico, učil sestavljati pisma, priobčeval življenje znamenitih Slovencev in Slovanov (Valvasor, Vodnik, Kopitar, Čop, Dobrovský, knez Lazar, Miloš Obilić), pozneje celo književna poročila. Največ člankov je napisal urednik sam, pomagala pa mu je tudi mlada generacija pisateljev: Valjavec, Svetec-Podgorski, Praprotnik-Detomil, B. Tomšič. Zadnje četrtletje 1849 se je urednik dal nekaterim pisateljem pregovoriti, da je za poskušnjo sprejel 8 kratkih spisov, ki so bili pisani »nekoliko z ilirskimi oblikami«, toda že konec 1849 je zavrgel to jugoslov. mešanico, o kakršni je takrat sanjarilo mnogo slov. Ilircev, ter rajši dal tiskati, kakor tudi že poprej, kratke ilirskoslovenske pogovore in basni v izvirnem besedilu in vštric slovensko. Polagoma je uvedel tako zvane »nove oblike«, kakor Cigaletova Sja (rdeča lica, z rakom, z rakoma, lepega, pri konju) ter pisal v prostem, čistem narodnem jeziku, po katerem se odlikuje od vseh pisateljev svoje dobe. Vedež se je rabil dotlej, dokler ni bilo slov. šolskih knjig, po osn. šolah tudi za šolsko berilo, zasluge pa ima še posebno za izobrazbo nižjih stanov. Ker se mu je od leta do leta krčilo število naročnikov, ga je nameraval N. za 1851 izdajati na svojo roko kot polmesečnik, a ni našel v javnosti zadostnega odziva (SG 1859, 4. zv., 151). — V nov. 1848 je z dovoljenjem lj. konsistorija začel razlagati slov. slovnico v osn. razredih (N 1848, 194, 198), poučeval je slovenščino pri dež. glavarju grofu Chorinskem, a tudi v lj. čitalnici se je pokazal kot vrl narodnjak v nasprotju z našimi prvaki, ki so se pogovarjali med seboj le nemški. Trdina ga slavi kot pravega začetnika in očeta olikane slov. konverzacije. »Govoril je čisto pismeno slovenščino, ki mu je tekla gladko in sladko, da se ga človek ni naveličal poslušati. Med mladino je našel N. kmalu nekoliko posnemalcev, med katere so spadali tudi nekateri dijaki gornje gimnazije. Te velike zasluge N.-ove ne smemo pozabiti« (LZ 1905, 721). Za slov. oder je po Kotzebuevi burki Der Schauspieler wider Willen prosto predelal enodejanko Kljukec je od smrti vstal, ki jo je z uspehom uprizorilo lj. gledališče 19. jun. 1850 in jo lj. čitalnica 1864 dvakrat ponovila.

V istih raznovrstnih smereh kakor pri Vedežu se je gibalo vse nadaljnje N.-ovo literarno delovanje dunajske dobe. Nadaljeval je v N (1852–3) z življenjepisi slavnih Slovanov, skupno 21 (Vega, Kopernik, Gundulić, Karamzin, Dobrovský, Valvasor, Komenský, Kopitar, Krasicki, Lomonosov, Deržavin, Dos. Obradović, Bernolak, Fr. A. Cigler, Kollár, Popović, Zlatarić, T. Dolinar, J. Raić, Krylov, Presl); za Bleiweisov Koledarček 1854 je očrtal življenje slavista Miklošiča, s katerim je mnogo osebno občeval. Na Dunaju se je 1853 seznanil tudi z Vukom Karadžićem; ta ga je po Miklošičevem priporočilu naprosil, da je pregledaval nemški rkp. prevod srbskih poslovic in nar. pripovedk, ki ga je oskrbela Vukova hči Viljemina (N 1874, 283). V članku Iznenadeno poznanstvo z imenitnim možem (LMS 1877) je ob spominu na nenadno srečanje s črnogorskim Danilom 1851 na Dunaju, ki je potoval v Petrograd, da bi se »zapopil«, očrtal plodonosno vladanje tega prvega kneza Črnogorcev. Opisal je jezikoslovca Jan. Fil. Vezdina (SG 1858, 1. zv.), Mih. Speranskega (SG 1858, 3. zv.), pesnika samouka Mih. Andreaša (Slov, koleda 1859), M. Verneta (KMD 1866). V biogr. črtici Car Aleksander II. in ruski pesnik Žukovski (LMS 1881) je podal duševni obraz ruskega poeta in njegov ugodni vpliv kot vzgojitelj in učitelj Aleksandra II. Osvoboditelja. Ob 100-letn. Kopitarjevega rojstva je za matično Spomenico temeljito obdelal njegovo življenje in delovanje (1880); po novih, težko dosegljivih virih je sestavil kritičen življenjepis čebelarja Antona Janše (Spomenik, SM 1883) in njegovih bratov-slikarjev Lovra in Valentina (LMS 1884) ter popravil razne prejšnje zatrošene zmote o njih. Ob smrti prijatelja Cigaleta, s katerim se je seznanil že 1848 v Lj., je priobčil nekoliko spominskih drobtinic iz njegovega življenja (DS 1889), ki jih je pozneje porabil v njegovem življenjepisu (KMD 1894). — Za Bleiweisova »Berila slovenska« za nižje gimn. (1850–55) je priredil mnogo svojih člankov iz Vedeža; za Miklošičeva »Slov. berila« za višje gimn. razr. (1853, 1854, 1858, 1865) je vsaj tretjina beril N.-ova. Mnogo izmed njih je bilo tiskanih brez njegovega imena, dasi jih je sam spisal ali poslovenil. Zlasti v berilu za 8. r. je popisal življenje vseh slov. pisateljev od Trubarja do Slomšeka in zbral do malega sam vse za šolo pripravne spise iz tedanje književnosti ter tudi on namesto Miklošiča pojasnil kritiku Raiću pravopisna načela, ki so bila v berilih uporabljena (N 1853, št. 85, 87 in SG 1859, 3. zv.). Odločno je zavrnil ostre Kermavnerjeve napade v SN na 2. izd. berila za 8. r. (1881), ki jo je izdal Miklošič, a uredil N. sam. — Med njegovimi dopisi v N in SG (šifrirani s trikotnim znakom) je zlasti omeniti poročila o Miklošičevih znanstvenih razpravah; pohvalno je ocenil Vilharjeve Pesmi (SG 1860, 6. zv.). Iz prirodopisja je objavil poljudne članke: Bčele in njih kraljestvo (SG 1858, 1. zv.), Štorklja (SG 1867), Kako gospodinji natura v našem telesu (Slov. koleda 1859). Poslovenil je poljski roman Krasickega »Pan Podstoli«, ga namenil za Janežičevo Cvetje, a ni izšel (N 1862, 429); iz svojih spominov je zajel Prve tri zgodbe, ki jih pametim (SG 1858, 2. zv.), Kako sem prvič potoval na Dunaj z opisom Dunajskega mesta (KMD 1892–3; prim. Poslopje dunajsko za slepce, SV 1867). V dobo franc. okupacije segata beležki po pripovedovanju dv. svet. Rajm. Alborgettija: Die Guillotine in Laibach ter Die Landtafel in Krain (MHK 1861). Iz Kronike, tiskane v Zagrebu 1762 je nabral Nekoliko zgodovinskih drobtin o pojmu »slovenski, -a, -o« ali »slovenski« bani v pomenu kajkavski (Kres 1886, 279).

Ko se je 1848 dovolil slovenščini vstop nekoliko tudi v urade, je sestavil N. za sodne uradnike kratko, a jedrnato slovnico: Kurze Sprachlehre mit einer möglichst vollständigen Rechtschreibung der slov. Sprache nebst einem praktischen Anhange (Lj. 1850) z raznimi slov. obrazci ter s slov. in nem. slovarčkoma navadnejših uradnih izrazov. Bila je to prva priročna knjiga za slov. uradovanje in važna za zgodovino naše juridične terminologije. Že v tej slovnici je strokovnjaško obdelal poglavje o glagolu. K temu važnemu vprašanju se je povrnil v članku: Želja jezikoznanska o novem letu vsem Slovencem, posebno pisateljem slov. v prevdarek (SB 1853) ter dokazal, da je na vprašanje: Kaj delam? v določnem naklonu sed. odgovarjati z nedovršnikom, da je raba dovršnika v takih slučajih tuja, da »jemlje slovenščini izvirno posebnost, jo neizrečeno pači«; sestavil je pravila o rabi nedovršnikov in dovršnikov, ki jih je Janežič v Slov. slovnici 1854 ponatisnil (106–10). Njegovim nazorom sta nasprotovala Metelko in Šolar, pritegnil mu pa Cigale z razjasnilom, kaj je pravi sedanji čas (N 1854, št. 71, 72, 77), nato je N. še enkrat utemeljil svoje trditve z razpravo Od glagolov dovršivnih (N 1854, št. 88 do 99, 102). Vendar se pravda o glagolih v N ni mogla dognati, zato je vso snov vnovič obdelal in jo izpopolnjeno izdal v knjigi: Beitrag zum Studium des slav. Zeitwortes aller Dialekte, insbesondere über den Gebrauch und die Bedeutung der Zeitformen in Vergleichung mit den klass. und modernen Sprachen (Wien 1856), s tabelo primerov iz sv. pisma v 16 jezikih in dostavkom, kako je sloveniti nem. »ohne daß, ohne zu«. To je »ena najboljših monografij o slovanskem glagolu sploh, delo, ki je našlo še 40 let pozneje pohvalo med primerjajočimi jezikoslovci« (Štrekelj). V sintaksi je prvi pokazal pravo stavo slov. enklitik; v dopolnilo Svetčevim in Cigaletovim člankom o veznikih v N 1863–4 je zbral novo gradivo za pravilno rabo veznikov ni, niti, an, anti, nego, kakor, kot, ko (SG 1864). V pravdi zastran samoglasnika r se je po Miklošičevem zgledu odločil za zlogotvorni r proti Marnu (N 1865, 52). Zaradi jasnosti je zahteval v lok. moških in sred. samostalnikov tudi za šumevci in sičniki -u nam. -i (DS 1889, 94); določil je mejo med l in u v izgovoru opis. del. Belokranjcev (tam 113). V članku: O besedni razporedbi glede na naš rodilnik (DS 1894, 764, dodatek: 1896, 476) je dokazal, da se po narodni govorici in pisavi naših najboljših pisateljev stavi gen. včasih med predlog in njegov samostalnik, še rajši pa pred oni samostalnik, od katerega je zavisen. — Več let je skrbel kot korektor c. kr. zaloge šol. knjig tudi za slovniško pravilnost slov. učbenikov. — Z N.-ovimi slovniškimi spisi je v tesni zvezi njegovo slovarsko delo. Že v mladih letih je začel nabirati v Metliki in njeni okolici belokranjski besedni zaklad, a tudi pozneje (1867, 1871) je nabral ondot »mnogo lepih besed domačega korena« (N 1874, 269). V Vedežu je tolmačil na koncu posameznih številk manj znane besede, 1850 pa priobčeval koščke slov.-ilir. slovnika. Dal je stvarna navodila, »Kako slov. manj navadne besede nabirati« (Sja 1849, 270), z željo, da bi se nabirki pošiljali Slov. društvu v Lj., ki se je jun. 1848 z N.-ovim sodelovanjem ustanovilo z namenom, da bi pililo in bogatilo slov. jezik in njegovo književnost. V članku: Nekaj zastran krojenja novih besed (SB 1850, 62) je opozoril, da je treba novinke v duhu slovenščine in slovnično pravilno ustvarjati ter jih ne samo po nemščini kovati; pripravljal je slov.-nem. dušeslovno terminologijo, ki bi bila porabna zlasti pri porotah (N 1851, 74). Sodeloval je pri Janežičevem slov.-nem. slovarju (1851), pri slov. delu Cigaletove Juridično-polit. terminologije 1853 (N 1853, 239), pri prevodu kaz. pravnega reda in dr. V Vodnikovem spomeniku (1859, 186–9) je rodoljubom priporočal, da nabira vsak v svojem kraju posebne besede, izreke in pregovore za slov.-nem. podnarečnik (idiotikon) kot koristen pripomoček duhovščini, sodnikom in jezikoslovcem, posebno za glasoslovje, »ki je steber primerjavnemu jezikoznanstvu«, ter dodal 4 Kratkočasnice jezikoznanske, ki imajo svoj vir v nepoznanju lokalnih izrazov. Za slovarsko gradivo, ki ga je poslal Miklošič v Lj. za Wolfov slov.-nem. slovar, je pripisal marsikaj iz svojih zbirk, kakor je tudi prepustil Miklošiču za 2. izd. stsl. slovarja v porabo besede, označene s kratico »Metl«. Pojasnil je marsikateri narodni izraz in ga pomagal udomačiti v književnosti, med dr. obliko Kolpa nam. Kupa (N 1853, 290, 323), vinotok nam. kozoprsk (UT 1861, 43 do 45), Živio in slava (165), Novo mesto nam. Rudolfovo (N 1866, 44), živec (SG 1867, 125), Elen ali elend (LMS 1878, I–II, 190), prešet za sprehod, pohajati kaj (DS 1894, 87–91). Bila je posebnost njegove pisave, da je nenavadne besede označeval z narekovaji ali jih radodarno tolmačil v opombah, kar često moti mirno čitanje njegovih stilistično in jezikovno sicer dovršenih spisov. O njegovem slovničnem imenstvu (SG 1862, 302) sta bila z njim enakih misli Miklošič in Cigale. Posegel je v pravdo o »skutniku-skupniku« (N 1853, 286, 323) ter dognal, da pravijo Belokranjci nekod skupnik, nekod pa skutnik (Semičani skütnik) za isti pomen, namreč za odraslega fanta, ki ga zakonci brez svoje dece vzamejo za sina, ga oženijo in mu izroče svoje premoženje. Ker je ta običaj za slovan. pravo posebnost, kakršnih je med Slovenci jako malo, ga je po nekaterih novih podatkih in iz različnih knjig še enkrat obširno pojasnil (N 1875, št. 14–21). — Ko je po Levstikovi odpovedi postalo vprašanje urednika Wolfovega slov.-nem. slovarja zopet aktualno, je Bleiweis 1871 ponudil uredništvo N.-u, mu poslal 12 pol rkp. na ogled, ki jih je N. kritično pregledal, pogrešal v njem frazeologijo in ugotovil med dr. pomanjkljivosti v prirodopisni terminologiji. Ker je Cigale sodelovanje odklonil, je nakanil N. težavno delo sam prevzeti in stavil lj. stolnemu kapitlju svoje zahteve; toda njegova ponudba je bila odklonjena z ozirom na Cafov dopis proštu Pogačarju (S 1874, št. 85–6; SN št. 161–2), kar je izzvalo N.-ovo rezko repliko (N 1874, št. 33–7).

Poleg jezika se je N. enako živo zanimal za šege in navade svojih belokranjskih rojakov ter za duševno žitje in bitje Slovanov sploh. Že v Vedežu je pisal o obleki, veri, veselicah starih Slovanov, kako Slovenci praznujejo novo leto, opisal božično koledovanje, vuzem in kres v Metliki, praznovanje večera pred sv. tremi kralji v Lj., ki je bilo krakovskim ribičem 1809 prepovedano, a 1849 zopet obnovljeno; zapisal in pojasnil je kresne ali ivanjske pesmi belokranjskih kresnic (Vedež 1850; Kres 1886, 351–9), narodne pesmi iz metliške okolice (Sja 1849, št. 90–1), hrv. nar. pesem, ki so jo Slovenci iz metliške okolice prevzeli od sosednih Hrvatov (SG (1868, 95), nar. pesmi ob jurjevanju ter o junaku in ledeni vodi, ki jo primerja z bosensko inačico (LMS 1879). Svoje dijaške spomine je osvežil v črtici o Uskokih na Kranjskem (SG 1866); kulturno zanimivi so Črnogorski in srbski zdravniki samouki (LMS 1878, III). Po tiskanih virih in živih pričah je v 17 Pismih o Bosni in Hercegovini (LMS 1878, IV) podal podrobno sliko obeh dežel v zemljepisnem, etnografskem, jezikovnem in kulturnem pogledu tik pred okupacijo; njim je sledilo 13 Novih pisem o B. in H. (LMS 1879) z orisom avstr. razdelitve na 6 okrožij in zgod. pregledom. V daljši razpravi o Belokranjskem kolu (LZ 1888, št. 5–12) je opisal razne vrste teh in nekaterih drugih nar. pesmi in iger, jih primerjal s hrv. in srbskimi ter skušal dognati, odkod in kdaj se je to kolo presadilo na slov. belokranjski svet. Nad 40 let je nabiral gradivo za obširno monografijo: Slov. narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim (LMS 1885–8, 1890, 1892, 1894, 1896), s katerimi nam je hotel ustvariti svojevrsten slov. bajeslovni koledar. Pri posameznih dnevih, praznikih ali svetnikih celega leta, na katere se nanaša kaka vraža ali prazna vera, navaja najprej slovanska imena, nato opisuje v istem redu navade pri posameznih Slovanih ter pristavlja inačice pri neslovanskih narodih. Četudi presoja sedanja narodopisna veda te pojave narodnega življenja v marsičem drugače, vendar je ohranilo N.-ovo slov. gradivo za njo še vedno svojo vrednost. N.-ov opis kresa in Ivanjega (LMS 1887) je priredil L. Moser za nemško občinstvo (ZÖVK 1905, 122–5).

Kakor v Lj., tako se je N. tudi ves čas svojega 45 letnega bivanja na Dunaju udeleževal družabnega in prosvetnega življenja ondotnih Slovanov: bil je ud Slovanske Besede od njenega početka, dolgo vrsto let njen tajnik in knjižničar, načelnik Slov. kluba in predsednik Podpornega društva za slov. visokošolce. Njegovo 70letnico so dunajski Slovenci proslavili zelo slavnostno, med njimi je pozdravil Stritar »stare mere poštenjaka« s pesniško prigodnico. — Prim.: Razlag, Zora 1852, 141–2; Pretres dela N.-ovega o glagolih, N 1856, 400, 404; Levstik, Nekaj opombic zastran N.-ove knjige o glagolih, SG 1860, 6 zv., 44–50; Marn, UT 1891, št. 1–3 (= XXIX, 1–8); J. D(ebevec), DS 1895, 353–6 (s sliko); Murko, LZ 1895, 209–13; SN 1895, št. 52, 58; SP 1895, 93; Glaser III, 90–2, 253. Nekrologi: LZ 1896, 776; Pomurec, D 1896, št. 49; S in SN 1896, št. 276. — Simonič 342–3; Ilešič, Ilirec J. N., Sn 1909, 271; Lokar, ZSM 1909, 43, 50–5; Štrekelj, O Levčevem slov. pravopisu, Lj. 1911, 104; isti, Hist. slovnica slov. jez., 1922, 19; J 1925, št. 55; Malnerič, Tobolček 1925. Slika: ASK 21. Šr.