Natlačen, Marko (1886–1942)

Natlačen Marko, politik, r. 24. apr. 1886 v Mančah žup. Goče pri Vipavi, odvetnik v Lj. Študiral je gimn. v Lj. (1900–7) in pravo na Dunaju, kjer je prom. 1912. Služboval je kot pravni praktikant pri dunajskem dež. sodišču in je od 1919 odvetnik v Lj. — Na gimn. je sodeloval kot gojenec Alojzijevišča pri Domačih vajah, vodil kot visokošolec Slov. dijaško zvezo (1908–10), ki je tedaj iniciativno in mnogokrat vodilno sodelovala pri narodni prosveti v okrilju Slov. kršč.-soc. zveze in zlasti pri narodno-obrambnem delu v okrilju Slov. Straže, in sodeloval pri glasilu kat. nar. dijaštva Zori. Po končanih visokošolskih študijah je sodeloval v Lj. pri Slov. kršč.-soc. zvezi, Slov. Straži in Orlu, kateremu je bil predsednik 1925–7. Od nov. 1926 do jan. 1929 je bil poslevodeči podnačelnik SLS. L. 1927 ga je izvolil logaški okraj v skupščino lj. oblasti; bil je skupščinski predsednik in predsednik oblastnega odbora do razpustitve (jan. 1929) in nato vodil oblastno samoupravo kot komisar do nov. 1929, ko je bila ukinjena. L. 1931–3 je bil preds. Slov. kat. akad. star. Od jan. 1933 do okt. 1934 konfiniran (Bileća, Gacko, Sarajevo). — Prim.: Slovenci v desetletju 1918–1928, 339–57; Erjavec, Zgodovina kat. gibanja na Slov. 258, 324; S 1932, št. 13 (s sliko). Slike: IS 1927, 13, 75; Poned. S 1933, št. 4. Pir.

NATLAČEN Marko, politik, r. 24. apr. 1886 v Mančah pri Vipavi, umorjen 13. okt. 1942 v Lj.; oče Peter, kmet, mati Jožefa Rener. Gimn. v Lj. (gojenec Alojzijevišča), pravo na Dunaju, kjer je promoviral 1912; od 1919 je bil odvetnik v Lj. Deloval v kat. študent, organizacijah, bil preds. Slov. dijaške zveze, aktiven v Slov. kršč. socialni zvezi in pri Orlu (preds. 1925–27). Leta 1926 je postal podpreds. SLS. 1927 je bil v logaškem okraju izvoljen v skupščino lj. Oblasti in postal preds. Oblastnega odbora. Prvo leto diktature – od jan. do nov. 1929 – je bil komisar istega odbora, nato je delal v kult. org. in bil preds. Kat. akad. starešinstva (1931–33), po 1933 bil konfiniran (Bileća, Gacko, Sarajevo). 11. sept. 1935 je bil imenovan za bana Dravske banovine in se izkazal kot sposoben upravitelj, ki je zavzeto skrbel za gosp. napredek, social. in civilne potrebe in kult. razvoj ljudstva in prostora, ki mu je bil zaupan. Zaradi pomanjkanja demokratične dialektike tako v notranjosti stranke kot v javnem življenju in sploh pomanjkanja tradicije pa si N. – kot tudi vsi drugi javni delavci tedaj – ni mogel pridobiti tistega polit. izkustva, ki bi bilo potrebno za izredno težke čase, ki so nastopili s svet. vojno ob nem. vdoru, ital. okupaciji in z nastankom narodnoosvobodilnega boja, ki se je pod monopolnim vodstvom KPS naglo spremenil v ideološko obračunavanje, ustrahovanje in pripravo na končno revolucijo. V odločilnih trenutkih se je N. znašel kot nosilec najmočnejše slov. stranke in dokaj močno razdeljenega katol. tabora pred prevelikimi odgovornostmi in podvržen različnim pritiskom. In vendar se je kot ban prvi znašel ob napadu na Jslo. Že na dan nem. letalskega napada na Lj. 6. apr. 1941 je N. z dokajšnjim državniškim čutom sklical zastopnike vseh slov. strank, vključno socialistične, da so ustanovile Narodni svet in izbrale njega za predsednika. Komunistov ni bilo zraven: kljub njihovi zahtevi jih niso sprejeli, ker je bila KPS v ilegali. Pač pa je N. poskrbel, da je policija pred prihodom It. izpustila vse polit. jetnike, vključno tudi komuniste, sezname pa skrila. N. je skrbelo predvsem, da bi se slov. narod s čim manjšimi žrtvami, človeškimi in materialnimi, pretolkel skozi vojno, in to stališče je branil do konca. Imel je toliko čuta, da se je še 12. apr. 1941 šel v delegaciji Narodnega sveta pogajat v Celje z Nemci, da bi se Slov. – kot suverena država po propadu Jsle – pogajala z Nemčijo za premirje, predvsem pa za to, da bi ohranil upravnonpolit. celovitost slov. teritorija, ki sta si ga It. in Nem. že razdelili. Prav tako je N. predlagal, da bi Narodni svet civilno upravljal po It. zasedeno ozemlje, a je dobil prav tako odklonilen odgovor. Sprejel je sicer imenovanje v Sosvet Lj. pokrajine (imel je zgolj posvetovalni značaj), a je kmalu izstopil, ker je razumel, da bi to pomenilo podpirati početje it. zasedbenih oblasti. Še jeseni 1941 je uradna SLS v svojem prvem programu, ki ga je posredovala tudi Mihi Kreku v London, postavila ena prvo mesto zahtevo po »svobodni in samostojni Slov. z vsem njej pripadajočim gospodarsko in prometno zaokroženim ozemljem«, vendar je bilo to mišljeno v okviru obnovljene Jsle v federativni obliki. Naivne in kratkovidne pa so bile pretirane izjave vdanosti in zahvale – ki so jih mnogi razumeli kot udinjanje okupatorju – kakor tudi pristanek na predlog, da bi Slovenci sami zaprosili za priključitev k It., čeprav mora vsakomur biti jasno, da se je vse to dogajalo pod močnim pritiskom ali celo ukazom zasedbenih oblasti, da so se lahko pohvalile pri vladi v Rimu. Pasivni odpor je bil premalo prakticiran. To, kar so slov. predstavniki označevali za taktiziranje, je bilo le do neke mere razumljivo in opravičljivo, kolikor so pač Slov. pod it. zasedbo manj trpeli kot na nem. zasedbenem prostoru. Zaradi tega je N. doživel tudi kritike pri jsl. vladi v Londonu, s katero je vzdrževal stike. Kapitulantstvo je bil eden prvih očitkov OF Narodnemu svetu, njegova skrb za narodno imovino pa je bila označena kot varovanje meščanskih interesov. Revolucija in aktivni odpor proti okupatorju ter vse, kar ta prinašata, sta bila očitno tuja miselnosti N., kakor tudi večini ostalih takratnih polit. delavcev. KPS pa je znala dosledno izvajati revolucionarne metode in je izkoristila NOB, da je pripravila položaje za dokončni prevzem oblasti po vojni. Na likvidacije in terorizem so N. in drugi vodilni politiki odgovorili z ustanovitvijo vaških straž, ki so se razvile iz več ali manj spontanih oblik odpora, pri tem pa so se morale nasloniti za vojaško pomoč pri it. zasedbenih oblasteh. Zaradi tega so si nasprotniki OF naprtili težko obtožbo kolaboracionizma, kar pa bo morala pravičnejša in ideološko manj obremenjena zgodovina še preučiti. Predvsem manjka še dostop v arhive. Dogodki so se potem razvijali pod silo razmer. Na polit. področju je prišlo do ustanovitve Slovenske zaveze, dokaj heterogene formacije raznih strank, ki pa ni bila posebno učinkovita, čeprav je bila sposobna sprejeti skupni polit. program. KPS je take ljubi neusmiljeno pobijala. O tem je Kardelj poročal Titu v tudi drugače zanimivem, izredno dolgem pismu 14. dec. 1942: »VOS je po našem navodilu likvidiral glavna organizatorja bele garde: poleti dr. L. Ehrlicha (duhovnik), a oktobra dr. M. Natlačena (bivšega bana), ki je bil resnični voditelj vsega gibanja in glavni predstavnik londonske vlade. Po njenih – tako kaže – navodilih je začel ustanavljati belo gardo. Njegovo likvidacijo so v Londonu enostavno zamolčali, kar pomeni, da Natlačena pred svetom ne morejo braniti, a solidarizirati z njegovo usmrtitvijo niso hoteli, saj je delal po njihovih navodilih...« (Dedijer, Novi prilozi za biografiju J. B. Tita, II, Reka 1981, 1180). V istem pismu piše Kardelj Titu, da s financami v Lj. ni težav: »...ko je bil likvidiran Natlačen, nam je takoj naslednji dan nakazal neki ljubljanski podjetnik 150 tisoč lir posojila, še nismo ugotovili, ali iz veselja ali od strahu. Obljubil nam je cel milijon...« (isto-tam, str. 1179). V istem poročilu opisuje Kardelj tudi potek atentata (podobno tudi Zdenka Kidrič v istem delu na str. 745). V zvezi s Prim. velja zabeležiti N.-ovo intervencijo pri it. oblasteh ob drugem trž. procesu v prid pomilostitve številnih obtožencev. N. je hotel razširiti vaške straže tudi na Prim., vendar brez vidnejših rezultatov. Ubil ga je atentator, ki je prišel v njegovo hišo preoblečen v duhovnika. Po vojski so njegov grob zravnali z zemljo.

Prim.: Žup. arh. Goče; A. Pirjevec, SBL II, 193; Slovenci v desetletju 1918–1928, 339–57; Erjavec, Zgod. katol. gibanja na Slov., 258, 324; S 1932, št. 13 s sl.; KMD 1945 s sl.; E. Kocbek, Tovarišlja, Lj. 1949, 214, 215; Saje, Belogardizem, Lj. 1952; M. Mikuž, Pregled zgod. NOB, I, II, Lj. 1960; Narodnoosv. vojna na Slov. 1941–1945, Lj. 1978; Dokumenti ljudske revol. na Slov., I, 24, 124, 163; Zgod. Slov., Lj. 1979; Ferenc, TIGR, Lj. 1977; N. Maganja, Trieste 1945–1949, Nascita dei movimento politico autonomo sloveno, Trst 1980; B. Mlakar, Domobranstvo na Prim., Lj. 1982; Isti, O polit. programih slov. kontrorevol. 1941–1945, PZDG XXII, 1982, št. 1–2, str. 211–21; Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slov., I. del. Rim 1984.

S. P.