Narat, Ivan (1777–1806)

Narat Ivan, slavist, r. 13. dec. 1777 v Dogošah, vasi hoške župnije pri Mariboru, utonil 2. avg. 1806 v Dravi. Študiral je v Mariboru gimn. 1791–6, v Gradcu filozofijo 1796–8, teol. 1798–801, ord. 4. apr. 1801. Služil je za kaplana v Selnici ob Dravi od 9. maja do 30. avg. 1801, a v mestni župniji v Mariboru od 30. avg. 1801 do nov. 1804, ko je postal prvi posebni katehet mariborske gimn. — Na gimn. so utegnili biti pomembni za N.-a zasebni izpiti iz slovenščine, ki jih je vodil od 1794 župnik in gimn. ravnatelj Andrej Kavčič. Verjetno je, da se je udeležil teh izpitov tudi »prvi odlikovanec« N., vendar je bil njegov stik z mladim preporodom v gimn. dobi v najboljšem slučaju zelo rahel, ker je šlo pri izpitih le za praktični namen, medtem ko za globlje pojmovanje preporodnih gesel med marib. gimnazijci ni bilo prav nobene tradicije. Ugodnejše so bile v tem pogledu razmere, ki jih je našel N. v jeseni 1796 v Gradcu: Gottweis in Blaž Kosi (Kidrič, Dobr.) sta bila N.-u menda sošolca, Harman je bil 1 leto, Modrinjak in Andrej Poljanec 2 leti pred njim. Ni izključeno, da je pripadal z Naveršnikom Wastlovemu krožku entuziastov za franc. revolucijo in Kantovo filozofijo, a gotovo je, da je ostavil Gradec spomladi 1801 že s tako jako preporodno miselnostjo, da je iskala torišča za aktivnost. — Pač v N.-ovi glavi se je izcimila leto dni po objavi prve vesti o Vodnikovem delu za slov. slovar in po začetku Japljevih priprav za slov. slovnico nova jezikovna preporodna akcija, ki je merila na izgotovitev istih filoloških pripomočkov, a hotela po vsej priliki uveljaviti ozir na nekatere posebnosti vzhodnoštaj. govorov in tradicij ter opozoriti, da tudi Štajerci delajo. Pač N. je podpisal 1803 prošnjo mariborskemu okrož. uradu za dovoljenje, da se je sestalo 30. sept. i. l. v župnišču pri Sv. Urbanu nad Ptujem 9 duhovnikov z namenom, da »organizirajo naš jezik«, t. j. delo za slovenščino. Izmed devetorice so poleg N.-a z gotovostjo izpričani le Modrinjak, Harman ter urbanški župnik Mravljak (Kidrič, Dobr. 191⁵⁴), medtem ko se da o ostalih le ugibati: N.-ova in Modrinjakova graška znanca Kosi in Poljanec (Kidrič, Dobr. 224²³³)? Volkmer? Čiolič? Povoden? Tovariši so N.-u priznali vodstvo, ker so ga izvolili za sindika, torej predstavnika družbe. Obseg sindikovega dela v društvu se da le deloma določiti: »napravil je obširen kritični načrt za slovnico«, a verjetno je, da je prevzel tudi nekaj črk iz nem.-slov. slovarja; zagovarjal je slov. dvojino, a za poznamenovanje obravnavanega jezika proti Modrinjakovemu »Slavisch« termin »Windisch«; rabil je z drugimi vred »različne slovanske slovnice in slovarje: poljske, češke, hrvaške in celo ruske«; Modrinjakovemu potezanju za rabo hrvaško-kajkavskega pravopisa s »ch« za Bohoričev »zh« itd. se je pač tako vdal kakor Kranjec Harman (Kidrič, Dobr. 218²⁰⁹). Podoba je, da je N., ki ni bil gojenec hrvaške gimn. kakor Modrinjak, vkljub popuščanju glede pravopisa pravilno pojmoval potrebo, naj se literarni jezik za vzhodne Štajerce ne odmika preveč in po nepotrebnem od kranjskega. Morda je bila prav ta razlika med Modrinjakovimi in N.-ovimi nazori vzrok, da je prepustil mariborski kaplan še pred prevzemom profesorske službe mesto društvenega sindika Jaklinu, ki se je z Modrinjakovimi jezikovnimi nazori povsem skladal. Kako je N. sam v praksi reševal prevzete naloge, kaže le Primčev prepis dela njegovega besedotvorja (v Drž. knj. v Lj. Ms. 361 T po ugotovitvi Brede Milčinski), ker je vse drugo, kar je hranil Jaklin, propadlo.

O vzroku, da je štajerskoslov. društvo, dasi so imeli člani, kakor pričata Harmanovo (Kidrič, Dobr. 91) in Jaklinovo slovarsko delo, marsikaj pripravljenega, po kratkotrajnem lepem razmahu nehalo delovati, se da samo ugibati: Jaklinov nerodni razpis drugega sestanka, h kateremu so prišli na Ptuj nekateri člani 9., drugi 10., 11. in 12. sept. 1804? N.-ova smrt (Primic; Povoden, Bürgerliches Lesebuch 533), torej dogodek, ki je za 2 leti mlajši od spremembe v vodstvu društva? — Nobeden izmed ohranjenih virov sicer ne trdi, da bi bil N. skušal v šoli vplivati na odnos slov. učencev do preporoda, vendar je opazljivo, da so se izmed njegovih učencev 4 razvili v izrazite preporoditelje: Krempl, Dajnko, Pen in Cvetko. O njegovi priljubljenosti pri marib. občinstvu in dijaštvu pričata tako diarij marib. gimn. kakor tudi nadgrobni napis v Mariboru, ki so mu ga posvetili učenci. — Prim.: Ileši, ČZN 1905, 1–29; Kidrič, Dobrovský 224, 242. Kd.