Muznik, Anton (1726–1803)

Muznik Anton, zdravnik, r. 1726 pri Sv. Luciji na Tolminskem, u. 22. maja 1803 v Gorici. Srednje šole je obiskoval na Kranjskem in hrvaškem, medicino študiral na Dunaju. Po promociji je stopil v vojaško službo, kjer se je tako odlikoval, da ga je Marija Terezija imenovala za protomedika Goriške in Gradiške. Izd. je Clima Goritiense, Goritiae 1781, in v Barzellinijevih Ephemerides 1780–90 poročal o zdravstvenih razmerah Gorice. V svojem okolišu je prvi uvedel cepljenje proti kozam. — Prim.: Annalen der öst. Lit. u. Kunst, 1804, I, Inteligenzblatt 7; Wurzbach 19, 475. Gl.

MUZNIK (Musnig, Mussnig, Musznig, Mužnik) Anton, zdravnik, r. 1726 pri Sv. Luciji ob Soči (danes Most na Soči), u. 22. maja 1803 v Gor. Natančnejši rojstni in rodbinski podatki niso ohranjeni, M-ov zapuščinski akt navaja imena dveh njegovih bratov: Peter, župnik v Ukvah, in Tomaž, kmet pri Sv. Luciji. Šole je obiskoval na Kranjskem in Hrvaškem. 1756 je zdravil kugo v Transilvaniji, očitno kot zdravniški pomočnik, saj je promoviral z Dissertatio inauguralis de delirio febrili 22. mar. 1758 na dunajski U. Disertacija je izšla tudi v knjižni obliki (1758, 30 str.). 1758 se je na Dunaju poročil z Jožefo Klopfer, hčerko dunajskega trgovca, v zakonu se jima je rodilo več otrok; sin Franc, ki je promoviral iz medicine na Dunaju, je u. že 1801. Med 1758–63 se je M. kot vojaški zdravnik udeleževal avstrijsko-pruskih vojn, 27. jul. 1763 je prišel v Gor. in tu deloval do smrti kot prvi deželni zdravnik (protomedik). 1767 je ponovno zdravil kugo v Transilvaniji. V Gor. je deloval predvsem na zdravstvenem razsvetljevanju deželnega prebivalstva. Izkušnje iz svojega delovanja je objavil v knjigah Clima goritiense (Gorica 1781, 152 str.) in Dissertazione sopra le osservazioni in rapporto alle malattee del popolo di queste unite contee di Gorizia e Gradisca (Gorica 1795, 58 str.) ter v periodičnih poročilih goriške kmetijske družbe Notizie della imperiai regia società agraria delle unite contee di Gorizia e Gradisca (1781–88). M. je tu objavil 27 tromesečnih poročil pod naslovom Osservazioni sopra le malattie, dalle quali secondo le varietà dei tempi e delle stagioni viene attaccato il popolo di questa città e di tutta la Provincia. V Gor. je M. postal član tamkajšnje kmetijske družbe (1766), kasneje tamkajšnje arkadijske družbe (nosil je akademijsko ime Lepildo Ireneo), bil je tudi član znanstvene akademije v Roveretu. V Gor. je učil in vodil kirurško š. že v svoji disertaciji je zapisal, da je sledil nauku L.B. van Swietena, čigar predavanja je več let poslušal. Ta holandski zdravnik je učil na Medic. fak. dunajske U, po njegovi zaslugi je Dunaj postal pomembno medicinsko središče. Tako kot njegova predhodnika in vzornika Thomas Sydenham in Herman Boerhaave je tudi van Swieten črpal in oslanjal svoje poglede na antičnega zdravnika Hipokrata, ki je priporočal natančno opazovanje bolezni, kajti le tako je bolezen mogoče učinkovito zdraviti. Te svoje vzornike M. omenja v uvodu knjige Clima Goritiense, knjiga je pravzaprav prikaz dvajsetletnih piščevih izkušenj pri praktični uporabi Hipokratovih ter naukov njegovih strok. naslednikov. Vendar ni izrazito medicinsko delo, njena vsebina je porazdeljena na 12 poglavij: O imenu in geografski legi mesta Gorice in celotne pokrajine, O letnih časih, O vetrovih, O vodah, O zemlji, O načinu življenja prebivalstva, njegovih navadah in lastnostih, O astronomiji, O goriškem podnebju in endemičnih boleznih, O načinu zdravljenja, O vinu, O različnih stvareh, O nalezljivih boleznih goveda. Clima Goritiense je pravzaprav tudi domoznanska knjiga ali kakor je M. v uvodu zapisal: »Opisal sem goriško podnebje in moja dolžnost je, da to knjigo poklonim predvsem tebi, slavna cesarsko-kraljeva kmetijska družba. Ti namreč s svojo veščino, učenostjo, nauki in zgledom učiš, kako se na lahek in primeren način bolje gojijo drevesa v teh predelih, kako vinogradi, polja in travniki, kako pridobimo pridelke, sadje, živino, vse namenjeno za prehrano človeškega rodu in za potrebno obilje... Jaz pa si prizadevam prikazati tista sredstva, s pomočjo katerih ohranjamo zdrav človeški rod, in sredstva, s katerimi more bolnik ozdraveti.« M. je pričel na Goriškem uvajati nove načine zdravljenja in zdravstveno preventivo. Najpomembnejše je njegovo delovanje pri uvajanju variolacije, cepljenja proti kozam; ob koncu življenja pa je kot preventivo zoper koze uporabljal vakcinacijo. Ohranjeni so tudi podatki o M-ovih analizah vode, ki so jo v tistem času rabili Goričani. Muznik je bil tudi praktični zdravnik, o tem poroča v svojih delih. Opisal je tudi prve poskuse cepljenja proti kozam in natančno popisal reakcijo cepljenih (otroci grofa Strassolda iz Šempasa). Clima Goritiense je knjiga razsvetljenega obdobja, napisana je v izrazitem prizadevanju za izboljšanje zdravstvenih razmer, pa tudi za izboljšanje kmetijske proizvodnje (npr. poglavje o vinih) in živinozdravstva. Tako je M. izpolnjeval naloge, ki mu jih je nalagala drž. in dežel. oblast. M. se tedaj narodnostno ni izpovedoval, posredno se je proglasil za Slovenca in tudi o imenu Gorice je sodil, da ima slov. izvor. Sicer pa so drugi podatki o njegovem življenju zelo skopi. Clima Goritiense je ob izidu naletela na kritiko, gor. arkadijska družba je M. grajala, ker je knjigo izdal brez njene vednosti; knjigi so tudi očitali slab lat. jezik in netočnosti. Sicer pa je M. užival ugled in bil tudi član dunajske Medic. fak., kar navaja tudi besedilo v M. posvečeni knjigi zdravnika G. Sticottija (1801). M-ovo delovanje še ni bilo osvetljeno z medikohistoričnega stališča. Le delno so prikazani M-ovi pogledi na širjenje infekcije, pri čemer je njegova razlaga »bistva in širjenja infekcije močno podobna Plenčičevi... Ko Muznik piše o bliskovitem širjeniju epidemij koz s posredovanjem "miazme", jo celo enači z gnojno vsebino variolnih pustul« (D. Mušič - J. Batis). Ivan Pregelj mu je posvetil tri svoja dela: Zgodbe zdravnika Muznika (1923), Runje (1925) in Zdravnika Muznika štiri vigilije (1929). M. ima svojo ulico v Gor. (Via Musnig).

Prim.: SBL II, 185 (z navedeno lit.); Codelli, Scrittori, 1793, 171–73; Atti della imp. regia Società Agraria di Gorizia, 1844, 4; G. Luzzato, Atti e memorie 1864, 207–10, 222–24; Rutar, Tolm. 183, 245; Manzano, Cenni 137; Rutar, Zgod. črtice, 77–80; Soča 27. febr. 1885; PrimL 5. dec. 1895; Gorica 8. jun. 1900; A. Hirsch, Biographisches Lexikon der vorragenden Ärzte aller Zeiten und Völker, 1932, 4, 310; Soča 29. dec. 1956; I. Pregelj, Izbrana dela, 4, 1964, 386–94; De re medica goritiensi memoriae 1964; B. Marušič, ZdrV 1971, 165–67; Isti, PrimN 21. apr. 1972; Isti, TolmZb 1975, 239–45; Isti, StudG 1975, 71–84; E. Pascoli, La Contea di Gorizia e Gradisca nel settecento, Udine 1967, 209–15; Marchetti, Il Friuli, 1974, 992; M. Dolenc, Veterinarski glasnik 28, 1974, 583–87; S.(everin) Š.(ali), Zapis o Preglju in njegovem »Muzniku«, v: Zgodbe zdravnika Muznika, Lj. 1980, 208–12; D. Mušič-J. Batis, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike, zv. 3, 1975, 18, 19, 51–52, 74–75, 77, 79, 81–82, 149, 154; Maria Teresa e il settecento goriziano, 1982, 178.

B. Mar.