Musi, Peter (1799–1875)

Musi Peter, šolnik in sadjar, r. 26. jun. 1799 na Vranskem, u. 6. marca 1875 v Šoštanju. Dovršil je kurz za učiteljske kandidate v Celju ter bil avg. 1819 aprobiran za učit. pomočnika. Od jan. 1819 do okt. 1820 je bil priv. učitelj na graščini v Šmarju pri Jelšah, nato začasni učitelj v Škocjanu pri Dobrli vasi na Koroškem; jul. 1822 je napravil v Celovcu izpit za mešč. šole, bil i. l. nameščen kot prov. učitelj in organist v Šoštanju, sept. 1823 kot učitelj v službi potrjen, nov. 1827 ga je lavant. konzistorij imenoval istotam za vzglednega učitelja (Musterlehrer), 1870 pa za nadučitelja; po 53 letnem službovanju je bil nov. 1872 upokojen. Za svoje vestno in plodonosno delovanje v šoli in izven nje je prejel več priznanj in odlikovanj, najvišje, zlasti zaslužni križec s krono, so mu slovesno izročili sept. 1871. — M. je bil vnet za poklic in spreten v poučevanju. Poleg elementarnega pouka za mladino ob delavnikih je opravljal ob nedeljah elementarni in ponavljalni pouk za odrasle. L. 1830 je izdal »Navod za nedelske šole. Kako je potreba učiti«, ki je doživel več izdaj (znane: 1832, 1845, 1847, 1849). Poleg abecednika nahajamo v njem zglede za pisanje, čitanje, računanje in nekaj beril; v 2. izd. (1832) je priporočal za začetno čitanje že glaskovanje. V Drobtinicah (1848) je priobčil članka »Pokrajški rajting iz glave« in »Pokušne za nedelske šolarje«; 1851 je izšla v tisku njegova stenska začetnica. Istočasno mu je koroški dež. namestnik Blumenfeld kot najboljšemu učitelju poveril nalogo, da sestavi po Beckerjevem vzorcu slov. začetnico, ki bi se rabila v slov. šolah poleg nemške; imenoval jo je »Slovkovar« (1852?). Zanj mu je vlada naklonila 20 cekinov nagrade. 1852–7 je marljivo podpiral Einspielerjevega ŠP s pedag. članki, s šolskim blagom za lepo branje, pisanje in narekovanje ter z daljšimi metodičnimi navodili, kako naj učitelj prvo leto uči pisati, brati in računati (Tonček v šoli, 1853), ter za 2. šol. leto: Razkladanje slovkarja in malega berila in Navod, kako učence iz glave rajtati učiti (1856–7). Razen tega je priobčil Kratek pouk o sadjereji sosebno za šolsko mladino (1854, št. 11–49). Pomagal je Slomšeku, ki je bil M.-ju pri njegovem narodnem delovanju ves čas naklonjen zaščitnik, pri sestavi Malega in Velikega berila; za Ponovilo potrebnih naukov za nedeljske šole na kmetih (1854) pa je napisal V. odd.: Vodba modrega kmetovanja po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem (tudi v ponat. 1854). Že od prvih let svojega službovanja v Šoštanju se je mnogo trudil za povzdigo sadjarstva, pač pod vplivom nadvojvode Ivana, s katerim je osebno občeval. Bavil se je tudi s čebelarstvom in z manjšim uspehom s svilorejo. Bil je med dr. član c. kr. kmetijske družbe v Gradcu in vrtnarske družbe v Frauendorfu na Bavarskem. Dopisoval je N (1844–6) iz raznih panog kmetijstva, priporočal zavarovanje proti požaru, navajal mladino k varčevanju in dr.; bil je sotrudnik UT. — Prim.: Ig. Cizelj, SU 1875, 118–21; Marn XXIV, 24; XXV, 24–5; Glaser III, 141, 289; Simonič 330; Vošnjak I, 11–2; Hribernik, Mesto Šoštanj I., 1930, 55–8 (s sliko). Šr.