Muršec, Jožef (1807–1895)

Muršec Jožef, Živkov, pisatelj, narodni buditelj in organizator, r. 1. marca 1807 kmečkim staršem v Bišu, župn. Sv. Bolfenka v Slov. gor., u. 25. okt. 1895 v Gradcu, pokopan v rojstni fari. Ljudsko šolo je obiskoval 1814/5 doma, 1815–7 pri Sv. Lenartu v Slov. gor., kjer je imel strica dekana, in prišel 1817 v Maribor v 3. razr.; 1818–25 je bil na gimn. v Mariboru, nato šel v Gradec in 1825–7 študiral licej, 1827–31 bogoslovje; ord. 1830. Za kaplana je bil od jul. 1831 pri Sv. Antonu v Slov. gor., po 3 mesecih bil premeščen k Sv. Miklavžu pri Ormožu, o novem letu 1833 v Ptuj, kjer je 1834 postal tudi kaplan mešč. konjeniškega oddelka, 1839 pa vikar; 1839–46 je bil učitelj verouka in slovenščine ter vzgojitelj pri vit. Friedauu v Gradcu, bil po njegovem priporočilu 1845 imenovan za veroučitelja na novi realki v Gradcu, napravil 1846 v Gradcu teološki doktorat in nastopil službeno mesto. L. 1851 ga je poslal min. Thun na Hrvaško kot vladnega komisarja, ki naj bi na novo reformiranih gimnazijah uvedel maturo, pa je v Senju obolel in se 1852 vrnil v Gradec na realko, kjer je deloval do upokojitve 1870. Upokojen je živel v Gradcu, poučeval še verouk v zavodu Vincentinum, v zadnjih letih tudi za slov. gojence malega semenišča slovenščino; 1879 je bil imenovan za lavant. konzist. svetnika, ob biserni maši 1890 pa za sekovskega. Kot bogoslovec je poslušal Kvasova predavanja iz slovenščine; 1849–51 je slovenil štaj. dež. zakonik; 1850/1 je prvi brezplačno poučeval slovenščino na graški realki.

Pri Sv. Miklavžu je M. spoznal Vraza, ki je zahajal k svoji sestri. Živahni Vraz je vplival na M.-a in ga navajal na ilirsko in slovensko čtivo. Pod njegovim vplivom je M. začel zbirati ljudske pesmi, pregovore, pripovedke in pravljice; nabral je tudi okoli 1000 slov. rastlinskih imen. Tu je 1832 napisal tudi svojo prvo priložnostno pesem, s katero je učenka pozdravila šol. nadzornika P. Dajnka. V Ptuju sta na M.-a vplivala A. Krempl in D. Trstenjak: prvi ga je 1838 uvedel v Slogo slavjansko, drugi pa ga je i. l. pridobil za graško Slavjansko društvo, za katero je M. začel takoj agitirati. Študij slovanskih in romanskih jezikov mu je narodno zavest še utrdil; ko so začele N izhajati, je bil M. že aktiven Ilirec. — Z zbiranjem narodnega blaga pri Sv. Miklavžu je M. pomagal Vrazu pri Nar. pesmih; 1835 je Vraz računal, da bo M. sodeloval pri prevajanju spisov Chr. Schmida (prevajal naj bi »v jezik, kakor ga dober štajerski Slovenec govori«) in 1837 ga je imel v evidenci za nameravani almanah Metuljček. Kot nabiratelj narodnega blaga je M. pri sestavljanju slovarja pomagal Murku in zlasti Št. Kočevarju. Za Kočevarjev ilirski slovar je 1843 prevzel črke A–H, 1844 še nalogo, dati slovarju metodični temelj, in je 1845 pridobil za delo J. Matjašiča, kateremu je oddal svoj referat in že izgotovljene črke A–D, ko je postal profesor. Po M.-evem nasvetu je Kočevar 1849 ves načrt opustil. Z rastlinskimi imeni je pri sestavljanju slovarjev podprl Cafa, Miklošiča in pozneje Janežiča; 1848 je sodeloval pri Kozlerjevem zemljevidu slov. zemlje, vpisal slov. krajevna imena v mariborskem okrožju in vrisal narodnostno mejo na Štajerskem; 1850–1 je po Slomšekovi prošnji pregledal šolske knjige, ali so razumljive prebivalcem Slov. goric. — V času, ko pri nas še ni bilo dnevnega tiska in organiziranega knjigotrštva, je M. nabiral predplačnike za knjige in zbornike in tako med izobraženstvom na deželi pridobil krog znancev, ki je 1848 na njih slonelo narodno propagandno delo. V Ptuju je širil knjige osebno, prav tako kesneje v Gradcu, po deželi pa so jih pod njegovim vodstvom razpečavali njegovi znanci. L. 1837 je širil Vedeža in Danico, 1838 Slomšekove, Demetrove in Kukuljevićeve knjige, 1841 Glase iz dubrave žerovinske, od 1842 dalje je organiziral predplačnike na Kolo, 1845 vodil razprodajo knjige Gusli i tambure, 1846 in dalje nabiral naročnike za Drobničev Ilirsko-nem.-talj. rečnik, Majarjeva Pravila in Predpise in Miklošičev staroslov. slovar. M. je stalno posredoval med Vrazom in drugimi pisatelji svoje dobe na eni ter graškimi tiskarnami in knjigarnami na drugi strani. L. 1844 je bil sokorektor Kremplovih Dogodivščin, vodil od 1846 tisk in korekture Drobtinic v Gradcu in pomagal Cafu pri njegovih poskusih, da bi izdal svoja dela. Tako je postal M. osrednja postava med graškimi Slovenci, obenem pa važen narodni buditelj, zlasti za Podravje. Kakor je bilo to delo za slov. knjigo izrazito praktično, tako je hotel praksi služiti, ko je prijel za pero in izdal Kratko slov. slovnico za prvence (Gradec 1847), 36 let po Vodnikovi prvo zopet v slov. jeziku. Macun mu je za delo preskrbel Vodnikovo in Metelkovo slovnico in mu dal nasvete za predgovor. M. se je naslonil zlasti na Murkovo slovnico, pa jo krajšal. Kakor Murkova, tako tudi M.-eva slovnica ni rešila odprtih slovniških vprašanj, zlasti v skladnji ne. Čeprav je bilo slovenjegoriško narečje njena osnova in je Marn pogrešal v njej pravilnosti in doslednosti, je vendar upoštevala vse slovenstvo, tako da jo je tudi Bleiweis v N priznal za slovensko. Kakor je Murkova slovnica začela likvidacijo samostojnega vzhodnještajerskega književnega jezika, tako jo je M.-eva končala in priključila Malo Štajersko slovenstvu. S slovnico je dobil M. podlago, da je nastopal za uvedbo slovenščine v šolo in urade, katero obravnava v Sji 1848–50 in v N 1856 in 1859.

S sodelovanjem s književniki in širjenjem sodobne knjige po Štajerskem si je M. ustvaril stike z merodajnim štaj. izobraženstvom, tako da je bil 1848 že po svojem položaju poklican za izvrševalnega voditelja v političnem gibanju štaj. Slovencev. Ustanovil je 16. apr. 1848 graško Slovenijo in bil njen tajnik; kot tak je bil v prvi vrsti izvrševalni organ za program, ki ga je prinesla dunajska marčna revolucija. Ni se uvrstil med številne tvorce programov, temveč je slov. revolucionarni program razvijal v podrobnostih s stališča revolucionarnih vidikov in nudil s tem izobraženstvu snov za nadaljnjo preporodno in politično propagando. Kot praktičen in podroben delavec se je tako postavil v sredo med slovanskega zanesenca Majarja in počasnega Kranjca Bleiweisa. Še preden je ustanovil Slovenijo, je z razširjenjem dunajske peticije, zlasti pa s svojim člankom Theilweise Beleuchtung der drückenden Sprach- und damit verknüpften Lebensverhältnisse der Slovenen in Steiermark, Krain, Kärnten, Istrien, im Triester und Görzgebiete (Grazer Zg 1848, št. 61, 62, 64, 66) dal društvu propagandni program. Ta članek je prvo pomembno slov. žurnalistično delo. V tem programatičnem članku izvaja, in to je izhodišče tudi drugih njegovih izvajanj, da daje prirodno pravo vsakemu narodu pravico do razvoja materinščine. Pri Slovencih pa se omalovažuje domača govorica in poveličuje tuja. Mladino raznaroduje šola. Ljudstvu se kaže narodni jezik kot jezik hlapcev, jezik tujcev pa kot jezik gospodov. To vzbuja čut ponižanja in melanholijo v slov. narodnem značaju. Učenec se v šoli prej nauči brati in pisati nemško kakor slovensko, in ker se mora slov. učenec učiti vse na pamet, ko pouka v tujem jeziku razumeti ne more, tudi šola ne doprinaša nič h kulturnemu napredku ljudstva. Slovenci so morali zato sami proti obstoječemu sistemu razvijati svoj jezik in se zvezati s cerkvijo, kjer so še našli svoje pravice, ko je bila slovenščina, kolikor se je rabila v šoli, samo sredstvo za hitrejši pouk nemščine. Slično je v gospodarstvu, kar dokazuje ustanovitev N, enako v pisarni, kjer kmet podpisuje nemške listine, a jih ne razume, in kjer je za tujega uradnika »dummer windischer Bauer«. Uradniki, največ sinovi potujčenih rodbin, ne znajo slovensko in od sto sta znala razložiti ustavo v slovenščini samo dva. Isto je z mesti, ki jih nemški geografi navajajo za nemška. Mesta pripadajo narodu, ki stanuje okoli njih. Če meščan, ki občuje s kmetom po slovensko, ne čuje v šoli, uradu itd. drugo kot nemško, potem mora postati Nemec. Toda vsak pripada narodu, iz katerega je izšel, in tako pripadajo tudi naša mesta slovenstvu. Izobraženstvo se slovenstvu odtujuje in oplaja tuje kulture, tako da je Slovenec v lastni domovini tujec in hlapec. — Ko so drugi 1848 poveličevali programe in v programih obsežene ideje, je M. s prirodnim pravom in človečanskimi pravicami podrobno utemeljeval, kar je dvignila na ščit revolucija, in dokazoval, kako nasprotujejo dejanske slov. razmere novi miselnosti. Zato so imeli M.-evi članki uspehe: Einspielerja so narodno probudili in Caf pravi, da se je po M.-evih člankih »užé néki predramil«. S svojimi članki je dal program poznejšim taborom. Kot tajnik Slovenije je bil M. pravi voditelj štaj. Slovencev in duša vseh društvenih prizadevanj proti Frankfurtu, za narodne barve, pri razlaganju ustave, pri sodelovanju s praškim in zagrebškim shodom, pri agitaciji proti nemškutarjem, v nastopanju za Jelačića in Hrvate, proti odpošiljanju črne vojske na pomoč oktobrskemu Dunaju, proti odboru za javno varnost, agitacije za kandidata Dragoni-Křenovskega v mariborskem okraju. Poleg treh osnovnih slov. zahtev poudarja M. 1848 še tesno zvezo s Hrvati in terja od obeh strani zbliževanje. Ko se je morala Slovenija 1849 preleviti v literarno društvo, je M. napisal njeno zgodovino in jo izročil dež. arhivu v Gradcu, kjer se nahaja med rokopisi (št. 778).

M.-evo graško delovanje 1848 pomeni zgodovinski višek njegovega življenja. Poleg organizatoričnega dela v Sloveniji in publicističnega v Grazer Zg je pisal 1848 v N o svoji slovnici in obravnaval v lj. Sloveniji narodnopolitična vprašanja. Z zatonom ustavne svobode mu je bilo onemogočeno programatično-organizacijsko delovanje in njegovih zadnjih dopisov v Sloveniji 1850 mu ne narekuje več kritični razum, ampak čuteče srce do prijatelja M. Majarja. Utrinke revolucijske dobe nahajamo še v poznejših N, kjer govori o slovenščini v uradih in šoli in poudarja potrebo, da pristavljajo duhovniki nem. krajevnim imenom slovenska, in kjer 1863 nasvetuje duhovščini, naj vpisuje v matične knjige osebna in krajevna imena slovensko in s slovenskimi črkami. S tem je dal smernice B. Raiču za nadaljnjo borbo za slov. uradovanje v lavantinski škofiji in zaključil svoje delo iz 1848, ko je bil že 1861 nasvetoval, naj bi šla slov. deputacija z Bleiweisom na čelu na Dunaj in tam pojasnila politične želje Slovencev. V ustavni dobi po 1860 M. politično ni deloval, ker so se slov. politična žarišča premaknila iz univerzitetnih mest v domovino. Bil pa je dopisnik SGp do smrti. V Bachovi dobi je gmotno in publicistično (v Wiener Kirchenblattu 1851) podpiral stremljenja, da se sekovski Slovenci priključijo lavantinski škofiji, ter se tudi sicer usmeril na cerkveno pisateljevanje. Za to ga je pridobil že Slomšek 1847. Po Slomšekovi zamisli je pisal za Drobtinice o sv. Viktorinu, ptujskem škofu in mučeniku (1848) ter jim ostal sotrudnik do 1856. Vzporedno z delom za Drobt. je 1850 izdal Bogočastje, pri katerem mu je pomagal A. Lah, poslovenil Duh sv. Frančiška, ki pa je ostal v rokopisu, sodeloval pod Einspielerjevim vplivom s članki cerkvene vsebine pri SB 1853, pisal v UT članke gospodarske in etične vsebine, od katerih je izšel posebej članek Narava in človek v svoji pravi složnosti (Lj. 1867) in v Geršakovi Čitalnici 1865 objavil socialno-etični članek Uspeh človeške modrosti. Proti koncu svojega življenja je napisal Modroversko krmilo (ZD 1890–5; del je izšel v graških Stimmen vom Berge Karmel 1895); pri ZD je sodeloval tudi s krajšimi pripovednimi sestavki in pesmimi. Članke verske vsebine je prinašal tudi graški Katholischer Wahrheitsfreund. Do svoje smrti je pisal priložnostne pesmi idilične in nabožne vsebine ter jih ob zlati maši izdal v zbirki Spominek na zlato mešo visokovr. gosp. Dr. Jožefa Muršeca Živkovega, prvo v Sv. Bolfanski cerkvi, 5. sept. 1880 (Gradec 1880). — Vse življenje je bil velik podpornik slov. dijaštva, v ustavni dobi je zlasti podpiral dijaško semenišče v Mariboru, slov. dijaške kuhinje v Mariboru, Celju in Ptuju ter bil največji podpornik šole, cerkve, gasilskega društva v domačem kraju. V rojstni vasi Bišu je pospeševal sadjarstvo in pošiljal rojakom drevesca iz graških drevesnic.

Probujen od St. Vraza se je M. radi svojega praktičnega in konservativnega značaja posvečal podrobnemu delu, se umikal romantičnemu ideologiziranju ter bil v predmarčni dobi probujevalec slov. štaj. izobraženstva v ilirski smeri. Do Vrazove smrti je bil pod vplivi ilirstva, katerim pa so se po prihodu v Gradec pridružili še češki, zlasti politične ideje Palackega. L. 1848 je dal taborom program, ki ga je iz romantičnih višin revolucionarnega navdušenja postavil na praktične temelje, kar velja tudi za njegovo ilirstvo. S političnimi članki 1848 je nastopil kot prvi slov. žurnalist večjega formata. Po Vrazovi smrti in v dobi Bachove reakcije se je usmeril na cerkveno pisateljevanje, prenehal delovati kot organizator ter vstopil v krog rodoljubnih pisateljev in podpornikov. Važen pa je tudi v tej dobi s svojimi spisi za slov. uradovanje duhovnikov, s katerimi je predhodnik B. Raiča. — Prim.: Zora 1852, 140; Vraz, Děla V (27 pisem M.-u); Marn, Slovnice (izv. lj. gimn. 1811); Orožen I, 272; Trstenjak, N 1880, št. 36; Macun 6, 8, 123–5; Apih 88, 124 sl.; Marn XXVIII, 10–3; Sn 1887, 94; Domovina 1895, št. 31; P 1895, 335; S 1895, št. 247; SGp 1895, št. 44; SN 1895, št. 249; SS 1895, 399; Glaser III, 132–4, 284; J(akob) G(omilšak) Vrbanov, Dr. J. M., SV 51 (1898), 1–63 (s sliko); Glaser, I. Macun, DS 1901, 645, 709; Ilešič, Korespondenca dr. J. M.-a ZSM 1904, 102; 1905, 1; SGp 1908, št. 33; J. Lokar, ZSM, 24; Lončar, ZSM 1909, 155–60; Ilešič, ZSM 1909, 290; Napotnik, Govor do semeniščanov 109, slika pri str. 110; Lončar 17, 145; Štrekelj, Hist. slovnica 17; MV 1932, št. 47. Slike: ASK 18; Triglavanski listi II, 7. Baš.