Murn Aleksandrov, Josip (1879–1901)

Murn Aleksandrov Josip, pesnik, v Lj. r. 4. marca 1879 in u. 18. jun. 1901. Bil je nezakonski sin uslužbenke pri neki tvrdki v Lj., Mariji M., ki je po otrokovem rojstvu šla služit v Trst; oče, uslužben pri isti tvrdki, se je 2 meseca po otrokovem rojstvu poročil z drugo. Tako je bil otrok od rojstva prepuščen tujim ljudem: najprej neki ženici na Zadobravi pri Devici Mariji v Polju, nato neki železničarski družini pri Sv. Krištofu, potem študentovski materi Kalanovi Poloni na Poljanski cesti, h kateri se je po nekaj letih bivanja v Marijanišču, kamor je bil sprejet 1884, vrnil in se ž njo 1895 preselil v staro cukrarno ob Ljubljanici. V gimn. je bil 1890–8. Za šolske predmete se ni posebno zanimal; vsa leta je bil v razredu med srednjimi. Učil pa se je tujih jezikov, zlasti slovanskih. Po maturi je šel s štipendijo trg. zbornice na Dunaj, kjer se je vpisal na eksportno akademijo, a ves nezadovoljen izstopil, mislil na veterinarstvo, agronomijo, vojaščino i. dr., slednjič pa se odločil za pravoslovje. Radi težavnih razmer (trg. zbornica mu je štipendijo odtegnila) je po 1. semestru dal Dunaju slovo, se naslednje leto vpisal na jurid. fak. v Pragi, a tja že ni več prišel: zavratna bolezen se je oglašala čim dalje huje; zdravil se je na Gorenjskem in v Vipavi, a ni bilo pomoči. Febr. 1900 je dobil službo stenografa pri dr. Šušteršiču v Lj. konec 1900 pa mesto pisarja pri trg. zbornici, kmalu pa tudi temu delu ni bil več kos. Z denarjem ga je ves čas največ podpirala teta Marjana, materina sestra, ki je služila v Lj. za deklo; zgodaj pa si je služil skromen kruh sam s poučevanjem in pisateljevanjem. Umrl je v cukrarni na isti postelji kakor 2 leti prej Kette. Pokopali so ga pri Sv. Krištofu, zdaj pa počiva s Cankarjem in Kettejem v grobu slov. »Moderne« pri Sv. Križu.

Po vnanjosti je bil M. srednje visoke, sloke postave, podolgovatega, nekoliko pegastega obraza, bujnih rdečkasto-kostanjevih las in močne brade, ki si jo je v poznejših letih pustil rasti, otroških, otožnih, zamišljenih modrih oči in boječega, nezaupljivega pogleda. Glas se mu je malce zatikal in, če je deklamiral, je poudarjal zloge, kakor bi skandiral. Po značaju je bil odkrit, dobrodušen, nežen, ponosen, opore potreben, v pogovoru rad šegav in ironičen. Vse življenje ga je spremljal neki duševni nemir in nezadovoljstvo s samim seboj. Kazal je tudi precejšnje nagnjenje k pesimizmu, pa bil je ravnega, pravičnega, a upornega duha z željo po veseljačenju. Delal je sicer pametne zaključke, pa se počasi in nesamostojno odločal. V občevanju je bil nezaupen in previden, vendar prožno dovzeten za vse, kar je moglo vplivati na njegovo čuvstvovanje, radi česar ni redko postal igrača vnanjih vplivov. Vse življenje ga je spremljala tragika nezakonskega otroka in zlasti ga je težilo, da se mati zanj ni nič brigala. Usodna je bila tudi njegova seksualna prerazvitost in razdvojenost njegove narave: rojen meščan z vsemi mestnimi lastnostmi, si je vse življenje želel na kmete, svoj zasanjani dom, ki pa mu je bil lep in dober tudi le, dokler ga je gledal samo od daleč in v velikih presledkih; tudi preprosta harmonija narave ga ni mogla za stalno zadovoljiti. Ker miru in samega sebe ni mogel najti nikjer, je ostal večen popotnik, ki odhaja s hrepenenjem in se vrača razočaran: odtod nestalnost in raztresenost njegovih čuvstev in misli, odtod živahnost njegovega temperamenta na eni strani, na drugi pa skrajna utrujenost. Njegova šibka volja in neenergično hotenje sta povzročila, da je le redkokdaj svoji življenjski poti skušal dati smer sam, in še tedaj je bila prva ovira dovolj močna, da se je samostojnega koraka prestrašil in pustil, da ga je življenje naprej zopet vodilo samo. Po srcu je bil naiven entuziast, ki mu je bila vsaka malenkost čudežno razodetje, pa izrazit individualist, ki je skozi vsako stvar videl le samega sebe.

Pesniti je pričel v srednji šoli, kjer je svoje prvence čital privatno tovarišem, pozneje tudi v Zadrugi, iz katere pa je kmalu izstopil in se z večjo vnemo udejstvoval v tajnem dijaškem društvu, ki so ga ustanovili tedanji maturanti.

Zbranega M.-ovega teksta še nimamo in je tudi težko ugotovljiv. Pri objavljenih stvareh še niso določeni vsi psevdonimi, zapuščina pa je raztresena in marsikaj se je najbrž zgubilo. Prve pesmice je pod psevd. Lucijan objavljal v Angelčku (1896–1900) in V (1897–9). Večinoma so pisane z zastarelo šolarsko tendenco (n. pr. Opomin, Ang. 1896, 151; Vetrec, Ang. 1897, 17); vendar se v nekaterih že jasno kaže nežnost izraza poznejših M.-ovih pesmi (n. pr. Pripovedka o oblaku, V 1897, 159; Rožica, V 1897, 190). Skoraj v istem času je začel objavljati podlistke v SN in S, deloma pod psevd. Anton Jek, deloma pa že pod svojim glavnim psevd. Aleksandrov. Pod psevd. Aleksandrov, Juri Klas, Kres je 1897 stopil tudi med pesnike LZ, kateremu je ostal sotrudnik do smrti. V LZ je našel svoj lastni umetniški izraz. Poleg tega je v gimn. letih pod psevd. Igorjevič, Jaroslav in Pintev sodeloval pri glasilu slov. kat. dijaštva Zori (1897–8) in pri zagrebški Novi Nadi (1897–8). Izbor pesmi Aleksandrova je prinesel almanah slov. osmošolcev »Na razstanku« (Gorica 1898) pod skupnim naslovom »Mlade pesmi«, ki so radi novih misli in oblik zbudile mnogo pozornosti. Nekatere med njimi pričajo o ruskem vplivu (Romanca, Knjigotržec in poet), nekaj pa je povsem originalnih (Emila, Pred mojo Marijo). Eno M.-ovo pesem je prinesla tržaška Ska 1900, štiri prevode iz S. J. Nadsona pa Vesel-Aškerčeva Ruska antologija (1901). M.-ovo zbrano delo »Pesmi in romance«, ki jih je za izdajo priredil še sam, je 2 leti po njegovi smrti z dostavkom izdal I. Prijatelj (1903) in s svojim klasičnim uvodom širši javnosti pesnika prav za prav odkril. — Nekaj M.-ovega dela je bilo objavljenega po njegovi smrti: SN 1902; DP 1905; Sn 1912; Liter. pratika 1914; LZ 1920–1; Vel. kol. Kmet. Mat. 1928; JZŽ 1928; Odmevi 1928–31. Tudi nekaj korespondence je že izdane: pisma I. Prijatelju (uvod v Pesmi in romance, 1903), Cv. Golarju (LZ 1921), Iv. Cankarju (CZS II), Otonu Župančiču (JZŽ 1928), Janku Polaku (Odmevi 1931), Alojziju Novaku (Odmevi 1931). Več M.-ovih pesmi je izšlo v italijanskem in nemškem prevodu (L. Crociati, Poesie slovene, Milano 1908; A. Funtek, Aus der neuen slov. Lyrik, Laib. 1919; Kath. A. Jovanovits, Jugoslav. Anthologie, Zürich-Leipzig-Stuttgart 1932; Lili Novy, Blätter aus der sloven. Lyrik (Lj. 1933).

Kar se tiče formalne plati pesmi, M. ni dozorel; često ne more prikriti prirojene amuzičnosti. V nervozni gostobesednosti se mu podobe razblinjajo. Tudi mere nima v oblasti, v prid ritmu zanemarja rime in s tem v zvezi tudi skrbno in natančno pisavo. Za krog voditeljev moderne pa ga usposablja njegovo iskanje novih besednih zvez, podob, primer in motivov ter preobčutljivost izražanja, kar je lastno zlasti njegovim poznejšim pesnitvam. Z ozirom na vsebinsko plat pa zavzema M. v slov. literaturi edinstveno mesto. Tako intimno-čuvstveno kakor on še nihče ni segel v slov. domačnost, za kar ga usposablja njegova silna ljubezen do majhnih in neznatnih stvari ter izreden način opazovanja, v čemer mu je bil učitelj ruski narodni pevec Aleks. Vas. Koljcov. Njegov intimni odnos do slov. zemlje je dobil najgloblji izraz v kmečkih pesmih, ki radi polnosti barv in muzike domače zemlje pomenijo višek M.-ovega ustvarjanja (n. pr. Šentjanževo 55, Pesem o klasu 56). Motivi, ki jih izbira za svoje oblikovanje, so preprosti in včasih ne morejo utajiti vpliva nar. pesmi (Kmečka pesem 46). Z vso neposrednostjo govori o kmetskih opravilih, šegah, vražah zato, ker so del naivnega, sočnega življenja, ki ga živi slov. kmet. Tudi do opevanja svetnikov in svetih opravil ga ne dovedejo religiozna razglabljanja, ampak veselje do narodopisja (Pomladanska romanca 3, Vigilije 130). Erotika njegovih pesmi je preprosta; rafiniranost je bolj predmet pesnikovega sloga ko vsebine (Pesem 23, Pesem o ajdi 59). Najbolj občutene so nastale v zvezi z Almo – njegovim neizpolnjenim življenjskim snom (Noči 117, Fin de siècle 124). Socialni motivi so redki in ne prepričevalni, ker gleda na življenje kakor otrok (Letska narodna 99). Prirodo slika impresionistično: služi mu le za protiutež njegovemu osebnemu doživljanju, ki se v prirojenem pesimizmu neredko stopnjuje do usodnega strahu pred življenjem (Prišel čas je krog Božiča 76, Sneg 96, Med nebom in med zemljo 128). Ena najlepših slov. pesmi so M.-ovi »Vlahi« s čudovito muziko in plastično barvitostjo. Za epske pesnitve pa so značilna mračna, tesna občutja (Kvatrna balada 68, Balada 79, Vrnitev 107). Pravi učitelj M. ni mogel postati, ker je premlad umrl, vendar mu je sledilo več sodobnih in mlajših talentov. Najbolj sorodna sta mu Vida Jerajeva in Cv. Golar. — Prim.: S. Trdina, Jos. Murna Izbrani spisi (Lj. 1933), str. VII do LXXVIII, seznam gradiva, virov, literature in slik str. LXXIX–LXXXIII; R. Ložar v uvodu k Slov. sodobni liriki (Lj. 1933), XVI do XVIII, slika pri str. 16. Trd.