Murko, Matija (1861–1952)

Murko Matija, slavist, primerjalni slovstveni zgodovinar in etnograf, se je r. na Drsteli v fari Sv. Urbana pri Ptuju 10. febr. 1861. Ljudsko šolo je obiskoval doma in v Ptuju, nižjo gimn. v Ptuju 1872–6, višjo v Mariboru 1876–80. 1880 je odšel na dunajsko univerzo, kjer je poslušal E. Schmidta, R. Heinzela in Miklošiča ter bil na podlagi disertacije Über das Adamsglossar (Das 11. Buch des Summarium Heinrici) 1886 sub auspiciis imperatoris promoviran iz germanistike kot glavnega, slavistike pa kot stranskega predmeta, a se je kmalu popolnoma posvetil slavistiki. S štipendijo dunajske univ. je 1887 odšel v Rusijo, kjer je preživel eno leto in pol, v Petrogradu poslušal A. N. Veselovskega, O. Millera, Nezelenova, P. O. Morozova in delal v moskovskih bibliotekah; njegov študij je veljal v prvi vrsti starejši ruski književnosti, vendar pa je z enakim zanimanjem zasledoval tudi sočasno rusko življenje. Po vrnitvi iz Rusije je na priporočilo prosvetnega ministra Gautscha postal pri ministrstvu za zunanje zadeve poročevalec o slovanskih listih. Tako se je do dobra seznanil z vsemi slovanskimi jeziki, a tudi z razmerami po slovanskih deželah. Obenem je 1892–6 predaval slovenščino na terezijanski akad., na zavodu za vzhodne jezike 1891–9 ruščino, na konzularni akad. pa 1896–1902 imel stolico ruščine. L. 1897 se je na dunajski univ. habilitiral za slovansko filol. in imel nastopno predavanje Die ersten Schritte des russischen Romans (Wiener Zg 1897, št. 6, 7; slov. prevod LZ 1897, 151–5, 207–12). 11. apr. 1902 je postal kot Krekov naslednik redni prof. slovanske filol. in vodja seminarja za slavistiko na univ. v Gradcu, 22. jan. 1917 profesor slavistike v Leipzigu; po prevratu je bil imenovan za profesorja slavistike na univ. v Zagrebu, a se je rajši odločil za novo ustanovljeno stolico za južnoslov. jezike in književnosti na Karlovi univ. v Pragi (imen. 22. jul. 1920), kjer je bil v izredni meri udeležen ob novi organizaciji slavističnega študija. 1928 je postal redni član, 1932 predsednik Slovanského ústavu v Pragi, 15. jan. 1931 upokojen. Živi v Pragi.

Njegovo življenjsko delo obsega čisto lingvistiko in filologijo v najširšem pomenu besede: slovstveno zgodovino (narodno in primerjalno), kulturno in polit. zgodovino, etnografijo. Kot znanstvenik ni »nikoli živel v preteklosti, ampak vedno za sedanjost in bodočnost« (ČZN 1933, 67), kar ga je nujno privedlo v publicistiko. Piše slov., srbsko-hrv., češko, nemško in francosko. Kot znanstvenik je pojmoval filologijo v najširšem pomenu besede, a ni maral ostati »kabinetni učenjak«, ampak je v znanosti vedno gledal tvoren element sočasnega narodovega življenja. To mu je nakopalo pogosta, večkrat zelo ostra nasprotstva od strani pretežno filološko orientiranih slavistov.

Kot Miklošičev učenec, pozneje sotrudnik (n. pr. pri etimološkem slovarju slov. jezikov), je začel svoje javno znanstveno delovanje ob njegovem delu. Prvi njegov spis, ki značilno druži znanost in publicistiko, je poslanica hrvatskemu akad. društvu »Zvonimir« v Beču »Miklošič in Hrvati« (SN 1883, št. 179–88, tudi ponat.), ki jo je v imenu Slovencev napisal kot predsednik slov. akad. društva »Slovenija«. V njej brani Miklošiča očitkom hrv. pravaškega dijaštva, ki se je demonstrativno absentiralo od proslave Miklošičeve 70letn. na Dunaju, češ, da se je s svojimi spisi pokazal sovražnika Hrvatov. V tem članku se imenuje pristaša »hrv. slov. zajednice« in pravi, da »spada k najprepričanejšim zastopnikom te ideje in da se mu zdi potrebno in seveda tudi mogoče, da se počasi oni proces, kateri je Hrvatom in Srbom dal jeden književni jezik, razširi tudi na Slovence« (SN 1883, št. 186). Miklošičevega učenca se je pokazal tudi v svojem poročilu o njegovih najnovejših delih (LZ 1886, 248–52, 300–6) in v svojem predavanju ob promociji Die Bedeutung der Fremdwörter (Wiener Ztg 1886, št. 43, 44; prevod SN 1886, št. 41–44), v katerem je že obsežen njegov življenjski načrt, segajoč preko okvira tedaj navadne lingvistične arheologije. Za enkrat pa še korenini v lingvistiki. To dokazujejo recenzije beloruskih študij Nedeševa in Karskega (AslPh 12, 526–39), Romanova (ibid. 549–57); z zgodovinskega in dialektološkega stališča obdelane Enklitike v slovenščini (I. Oblikoslovje, LMS 1891, 1–65; II. Skladnja ibid. 1892, 51–86, oboje tudi v ponat.); Tri hrvaške listine iz kostanjeviškega samostana (IMK, 3, 209–18), razprava Zur Erklärung einiger grammatischer Formen im Neuslovenischen (AslPh 14, 89–115), v kateri obravnava nekatere fonetične, morfološke in sintaktične pojave. Po habilitaciji stopi zanimanje za lingvistična raziskavanja nekoliko v ozadje, vendar pa nikoli ne preneha. V LZ 1903, 636–7 poroča o aktualni Štrekljevi razpravi o izgubi predikativnega instrumentala v slovenščini in lužiščini. Sem spada ocena Gebauerjevega staročeškega slovarja (Deutsche Literaturzg. 1904, 3144–50), Slov. »suženj« in »muka« (Wörter u. Sachen 1, 109–11), rec. o Bernekerjevem etimološkem slovarju slovanskih jezikov (Deutsche Literaturzg. 1914, 1605–20), Pribina-Privina (Sbornik v čast F. Pastrnka), Zur Gesch. der Heugabel (slav. vidly. – Wörter u. Sachen 12, 316–41, tudi v ponat.).

Zgodaj se pojavi zanimanje za zgod. slovanskih literatur (posebno starejših) in slovanske filologije, ki je z njimi v tesni zvezi. Plod študija v Rusiji so rec. o P. V. Vladimirova študiji o staroruskem prevodu Speculum magnum (AslPh 12, 221–43), istega pisatelja o Fr. Skorini (ibid. 243–68), o izdaji staroruske legende o sv. Alekseju (ibid. 560–71), študije Die Gesch. von den sieben Weisen bei den Slaven (Sitzgber. ph.-h. Kl. Ak. Wien 122, 10), Bugarski i srpski prijevod knjige o sedam mudraca (Rad jugosl. akad. 100), Beiträge zur Textgesch. der Historia septem sapientum (Zschr. f. vergl. Literaturgesch. N. F. IV), Die russ. Übersetzung des Apollonius von Tyrus u. der Gesta Romanorum (AslPh 14, 405–21), rec. študije Polívke o Apoloniju tirskem pri Čehih, Poljakih in Rusih (AslPh 13, 308 do 311), rec. dela J. A. Šljapkina o Dimitriju Rostovskem in njegovi dobi (AslPh 15, 287–98). Sem spadajo še študije Vorbilder der Petrinischen Reform der cyrillischen Schrift (AslPh 12, 639–40), Prvi usporedjivači sanskrita sa slovenskim jezicima (Rad jugosl. akad. 132), Zapadna »Epistola o nedelji« v južnoslovanski književnosti (Zbornik V. Jagića, 706–10), Johannes Hus als Reformator der lat. Schrift (Stromateis, Graz 1909, 136–54, tudi v ponat.), Nekoliko reči o jeziku srpskohrvatskih protestantskih knjiga (Daničićev zbornik, 72–106), Nekoliko riječi o prvim dubrovačkim pjesnicima (Rešetarov zbornik, 233–43), kjer stavi originalnost dubrovniških trubadurjev v pravo luč, nastopno predavanje v Pragi o predhodnikih ilirizma (Nové Atheneum II, 97–109, prevod v Novi Evropi II, 83–90), Početek jedinstvenega književnega jezika Hrvatov in Srbov (Prace ofiarowane J. Baudouinowi de Courtenay, 116–24), Jméno Jugoslavija (Bidlův sborník 392–412, tudi v ponat.), Ko je stvorio »Jugoslovene« i »Jugoslaviju« (Nova Evropa 19, 47–60). — Širši obseg zavzema rec. Jirečkove Staat u. Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien (ČZN 1915, 123–53), kjer je opisana kultura stare srbske države. Postopoma, toda razmeroma že zgodaj se kaže tudi že zanimanje za literature novejše dobe. Ni brez pomena, da je izšlo iz domačih tal in svoj prvi odziv našlo v zvezi z Rusijo. Iz Rusije poroča o Korševem prevodu Prešerna (LZ 1890, 47–9), ob Prešernovi devetdesetletnici je na Dunaju slavnostni govornik (LZ 1891, 81–7). Ž njim je stopil v krog romantike, ki ga poslej ni več zapustil. Drugam segata rec. o K. A. Arabažina knjigi o K. Brodzinskem (AslPh 15, 411 do 417) in A. Kolesse študijah o vplivu Mickiewicza na Ševčenka in ukrajinske narodne pesmi na B. Zaleskega (AslPh 17, 270–78). Vmes pa se je pojavilo prvo večje sintetično delo, posvečeno nemškim vplivom na početke slovanske romantike, žal samo I. del (Die böhmische Romantik, Graz 1897). Izšlo je iz študij o Vrazu, Miklošičevem sošolcu in Prešernovem antagonistu, ki se je razvil pod vplivom severne slovanske romantike. Iz tega je nastala študija o nemških vplivih na češko, poljsko in rusko romantiko, ki se je nazadnje zaradi preobilice gradiva morala omejiti samo na Čehe. V tem fundamentalnem delu je prvi uvedel naziv »romantika« za »rodoljubno šolo« v češki književnosti in njej podobne pojave pri drugih Slovanih, ter dokazal, da je »romantični duh«, ki je značilno oblikoval duševno lice Evrope v 19. stol., izšel iz Nemčije; rezultat, ki je bil brez ugovora sprejet ne samo pri slavistih, ampak tudi v primerjajoči književnosti. (Knjigi je dodan nemški prevod Kollárjevih memoar: Kollár in Jena und beim Wartburgfest; 10. pogl. Die socialen und politischen Folgen der böhmischen Romantik je ponat. dunajska Die Zeit 1896, št. 116). V ta okvir spadajo rec. o Vlčkovi študiji o prvi novočeški pesniški šoli in Machálovi o A. J. Puchmajerju (AslPh 19, 619 do 622), Jakubčevi o A. Marku (ibid. 622 do 627), Početek Gajevih »Novin« in »Danice« (Spomen-cvieće J. J. Strossmayerju 567 do 581, ponat. v zagrebških Narodnih novinah 1901, št. 80) in Misli k Prešernovemu življenjepisu (LZ 21, 122–27 (op. ur.: 37), tudi ponat.), rec. knjige Jakubca in Nováka o češki literaturi (Studien zur vergleich. Literaturgesch. 9, 246–52), Drechslerjeve o Vrazu (LZ 30, 35–44); Ko je napisao Razgovor Vila Ilirkinja (Ljet. jugosl. akad. 31, 129–31). — V vseh teh skupinah zavzemajo posebno važno mesto številne monografije o centralnih osebah slovanskega znanstvenega in kulturnega sveta, ali tudi manj pomembnejših, ki pa so povod, da se taki problemi obravnavajo. Tako: J. Cvijić (nekrolog z oceno, Prager Presse 1927, št. 3); M. Čop v Lvovu (ČJKZ VI, 261–5); Pera P. Gjorgjević (LZ 23, 1893, 126–37); A. S. Gribojedov (LZ 1895, 326–8); V. Jagić (Der Süden, Wien, 1898, št. 2; ob njegovem grobu, Prag. Presse, 1923, 4. sept.; Slavia II, 195–204; Na grobu V. Jagića, Ljet. jugosl. akad. 38, 107–9; Neue öst. Biographie IV, 141–55); J. K. Jireček (Österreich I, 537–97, tudi ponat.); V. St. Karadžić (govor na grobu V. K. 10. okt. 1897 na Dunaju, KK IV, 173–8, krajše tudi v SN 1897, štev. 233–4, S 1897, št. 234, 236); J. Kollár (Listy Kollára Kopitarovi a Miklošičovi, Kollárova vzajemnost slovanská: J. Kollár, Sborník statí, 1893, 49–53, 201–32; obširno monografijo o njem je priobčil v LMS v dveh delih: I. Življenje, učenje in delovanje, 1894, 62 do 137; II. Njegova dela, 1897, 162–224, oboje tudi v ponat.); J. Kopitar (opozorilo za pravilno oceno Kopitarja pri Paviću, v nasprotju z mnenjem Kulakovskega, LZ 1886, 254; Govor pri prenosu Kopitarjevih kosti v Lj. 12. okt. 1897, KK IV, 179–80; obenem z govorom sub »Karadžić« izšel v srb. prevodu v Spomenici o prenosu praha Vuka St. Karadžića u Beograd, 45–50, 237–9); L. K. Lazarević (Lazarevićs schönste Erzählungen, übers. v. B. Schaić-Didolinko, Deutsche Literaturzg. 1906, 3243–46), N. S. Lěskov (LZ 1895, 326 do 328); Fr. Miklošič (nekrolog, LMS 1891, 251–69; obramba Miklošiča pred očitki Vienca, LZ 1891, 245–6; nekrolog, Die Presse, Wien 1891, št. 75; Miklosichs Jugend- und Lehrjahre, Forschungen zur neueren Literaturgesch., Festgabe far R. Heinzel, 493–567, tudi v ponat.); Iv. Navratil (K sedemdesetletnici, LZ 1895, 209–13); V. Oblak (nekrolog, KK VI, 142–313, tudi v ponat.; nemški posnetek v posebni knjižici V. O., Ein Beitrag zur Gesch. der neuesten Slavistik, Wien 1902, ki je res »minijaturna slavistična enciklopedija«, ker se ne omejuje samo na zgodovino, ampak obravnava ves kompleks problemov, s katerimi se je pečala takratna slavistika, ter opisuje Oblakov delež pri njih razjasnitvi); Fr. Pastrnek (Zu seinem 70. Geburtstage, Prager Presse 1923, 27. apr.); P. J. Šafařík (Die Literatur zum hundertjährigen Jubiläum P. J. Š., AslPh, 18, 557–84); M. Šrepel (nekrolog, LZ 1905, 282–9, 330 do 335, 426–31, tudi ponat.); K. Štrekelj (Veda II, 529–42); St. Tarnowski (Akademijin predsednik, ki piše za kmete, LZ 1895, 454–5); D. Trstenjak (Slavnostni govor pri odkritju spominske plošče na rojstni hiši, SN 1896, št. 213–6); Iv. Vazov (nekrolog, Prager Presse 1921, 25. okt., prevedel zagrebški Obzor 1921, št. 297); St. Vraz (ocena Šreplovega spisa O Vrazovoj kritici, LZ 1892, 450 do 451; pismo V. Hanki, Vienac 1896, 11–2; obširna ocena Drechslerjeve knjige o St. V., LZ 1910, 35–44; narodno in kulturno politično pomembna Beseda o Vrazovi slavnosti, SN 1910, št. 270; Vrazove za tisk pripravljene slovenske pesmi, ČZN 1910, 271–86; Vraz v Solčavi, ibid. 318–20). — Ob enem pa je njegovo literarnozgodovinsko zanimanje stalno zavzemalo večja okrožja in sililo v primerjalno smer: Kopitar und Vuk (Fremdenblatt 1897, št. 281); Goethes Beziehungen zu Böhmen (Politik, Prag, 1897, št. 20, 23, 26, posnetek v Chronik des Wiener GoetheVereins, XI, 33–5); recenzija o E. Bauerja spisu Naturalismus, Nihilismus, Idealismus in der russ. Dichtung (Öst. Literaturbl. VI, 623 do 624); Dajnkovo in Čopovo pismo do Šafaříka (LZ 1898, 376–9); Goethe und die serbische Volkspoesie (Die Zeit, 1899, št. 256, posnetek v Chronik des Wiener Goethevereines XII, 50–1); Eine Jakob Grimm fälschlich zugeschriebene Rezension serbischer Volkslieder (Euphorion, XI, 106–20); Die serbokroatische Volkspoesie in der deutschen Literatur (obširna rec. spisov M. Ćurćina in C. Lucerne o tej materiji, AslPh 28, 351–85), Kopitar in Vuk Karadžić (LZ 1908, 281–8, 347–56), kjer je na podlagi njune korespondence prišel do zaključka: »Kopitar je ustvaril celega Vuka«, Z historie styků československo-jihoslovanských v Praze (Českoslov.-jihoslov. Liga I, 21–3); Měštanská beseda in Jugoslovani v Pragi (LZ 1921, 316–9); Prag kao kulturno središte slovenstva (Nova Evropa VI, 32–6); Prag und die Südslawen (Pr. Presse 1924, 27. apr.); Die ersten Versuche d. Verbreitung westeurop. Geistesströmungen unter den Bulgaren (Jubiläumsalmanach Königr. Bulgarien, 1928, 29–32). — Kmalu pa se pojavljajo že tudi sinteze in enciklopedični pregledi: za Brockhausov leksikon (IV, 1895) je napisal članek Slowenen, za Die Zeit članek Die Slowenen (1895, št. 21–2; prev. SN 1895, št. 66–72). Obširnejši je spis o Slovencih v Ottovem Naučném slovníku (XIII, 1898), kjer je opisal njih etnografijo (365–7), jezik (301–7) in književnost (403–21). Prva velika sinteza pa je pregled Die südslawischen Literaturen (Die Kultur der Gegenwart I, 9, 194–245). V njem razlikuje v teh književnostih vsled zgodovinskega razvoja dve dobi, ki ju loči močna zareza, gospodstvo Turkov nad slovanskim Balkanom, osnovano v drugi pol. XV. stol. Prva doba ima enotno književnost pod vplivom Carigrada, kot enoten knjižni jezik pa mrtvo cerkveno slovanščino, ki ima tukaj sicer formalno isto vlogo kakor v zahodni Evropi latinščina, a je izolirala južne Slovane od duševnega razvoja evropskega zapada in tako zakrivila mrtvilo in okostenelost, ki traja vse do 18. stol.; v drugi dobi, ki je že pod vplivom zahodne Evrope, se vedno bolj uveljavlja v književnosti živa govorica posameznih pokrajin, dokler se nam nazadnje, kot produkt 19. stol., ne pojavijo »štiri narodnosti s tremi knjižnimi jeziki«. Pri tem se ne navajajo samo suha dejstva, ampak se sproti ocenjujejo različni kulturni vplivi na južne Slovane. Najbolj se to kaže na knjigi, ki je izšla še isto leto in obširno obdelala prvo dobo, stoječo pod vplivom Carigrada: Gesch. der älteren südslaw. Literaturen, Leipzig 1908. (Pogl. iz nje: Die Türkenherrschaft und ihre Folgen, je izšlo tudi v Grenzboten IV, pogl. o Hrvatih in Srbih je prevedel zagrebški Obzor 1908, št. 310). Na široko zasnovanem kulturnozgodovinskem ozadju se tukaj s pomočjo kritične ocene in primerjalnohistorične metode podaja zgodovina idej, ki so v tej dobi gibale južne Slovane, ne pa kak neinteresiran, suh opis starih rokopisov, zapisov in napisov. Ocena bizantinskega vpliva na južne Slovane, ki se označuje kot zavora njihovega kulturnega razvoja, in celotna koncepcija pogleda na razvoj južnoslovanskih literatur je zbudila mnogo odpora pri nekaterih kritikih, pri katerih so bile versko-nacionalne tradicije močnejše od znanja zgodov., in pri katerih je prevladovala latentna zavest o enotni, centralni južnoslovanski književnosti, ob kateri so periferične brez kakega pravega pomena. V načelno pretresanje fundamentalnih vprašanj pa se niso spuščali, ampak so se lovili ob posameznostih. Njim je odgovoril z brošuro Zur Kritik der Gesch. der älteren südslaw. Literaturen, Laibach 1911 (dodatek v Allg. Literaturblatt, Wien 1911, št. 13, 16). Da druga doba zgodovine južnoslov. književnosti ni izšla, da so tudi Deutsche Einflüsse ostali brez nadaljevanja, čeprav je pisec za obe publikaciji izdal mnogo priprav (naštete so zgoraj!), tega je krivo deloma splošno stanje literarnozgodov. študija pri južnih Slovanih, v precejšnji meri pa dejstvo, da se je M. v vedno večjem obsegu posvetil študiju slovanske etnografije.

Zanimanje za njo se kaže že v prvi dobi njegovih študij, dasi bolj indirektno, samo ob etnografskih publikacijah, ki so mu prišle v roke za časa njegovega študija v Rusiji. Pozneje pa, ko je na lastne oči spoznal slovanski svet, preide v intenziven študij in se nazadnje specializira za jugoslovansko narodno epiko. Prvo dobo označujejo rec. kakor: o poljskem prevodu Iz. Kopernickega srbskih nar. pesmi o boju na Kosovem (LZ 1889, 575–6), o izd. beloruskih in maloruskih narodnih pesmi Z. Radčenkove (AslPh 1889, 540–9), o prvem ruskem etnografskem časopisu Etnografičeskoje obozrěnije (AslPh 12, 557–9), iz ruskih časopisov posneta etnografska notica (AslPh 12, 640). Širši obseg zavzemajo rec.: študij Petrovskega in Prusíka o kralju Bruncviku (AslPh 13, 300–8), poročilo o Kočubinskega rec. karte slovanskih narodov, ki jo je izdalo Slavjanskoje blagotvoriteljnoje obšč. v Petrogradu (AslPh 13, 616–22), rec. knjige I. M. Soběstjanskega Učenija o nacionalnich osobennostjach charaktera i juridičeskago byta drevnich Slavjan (AslPh 16, 254–68), toda že se pojavi v pravkar ustanovljenem avstr. etnogr. časopisu ZÖVK prvo samostojno delo, bibliografija slovenske etnografije (za l. 1894, 369–73; za 1895: III, 27–32, 94–9); popoln preokret pa se kaže v poročilu Zur Gesch. u. Charakteristik der Prager ethnogr. Ausstellung i. J. 1895 (Mitt. der Anthropol. Ges. in Wien 25, 90–8), še bolj pa v spisu Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi (LMS 1896, 75–137). V njem je prav nazorno pokazal, kako so na tej razstavi tradicionalne romantične in moderne folkloristične ideje, oprte na naravoznanske in kulturnozgodovinske metode, dobile živo obliko, ki je pomembna za narodovo kulturo in politiko. Zato je popolnoma naravno, da je na koncu razprave dodal še posebne »Nauke za Slovence« (132 do 137), v katerih je razvil podroben načrt, kako se naj pri nas organizira etnografski študij in ustvarita zanj potrebna knjižnica in muzej. Meringerjeva razprava Die Stellung des bosnischen Hauses und Etymologien zum Hausrat, o kateri je poročal v Wiener Abendpost 1902, št. 113, mu je dala pobudo za fundamentalno raziskavo Zur Gesch. des volkstümlichen Hauses bei den Südslawen (Mitt. der Anthropol. Ges. in Wien XXXV, 308–30; XXXVI, 12–40, 92–130; tudi v ponat.), v kateri govori o postanku hišnega tipa pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. I. del razprave je obširen referat o domačem slovstvu o tem vprašanju, ki je šele na ta način postalo dostopno inozemskemu svetu, II. del govori o razširjenosti romanskega in alpskega, gornjenemškega tipa bivališč po Balkanu; pomembno je lingvistično in kult.-historično poglavje o mizi pri Jugoslovanih. III. del, ki bi naj podrobneje obravnaval tipe slovenskih bivališč, ni izšel. V tej študiji se pri M.-u prvič uveljavlja nov moment v etnografiji: poleg knjig stopi tudi avtopsija, pridobljena na potovanju, študij objekta samega na licu mesta. V ta okvir spadata recenziji o Niederlejevih Slovanské starožitnosti (ČZN 1906, 214–24) in Fr. S. Kraussa Slavische Volksforschungen (Hessische Blätter f. Volkskunde 1909, 52–9), obenem pa se z referatom Die Volksepik der bosn. Mohammedaner (Zschr. des Ver. f. Volkskunde, Berlin 1909, 13–30) področje etnografskih interesov razširi v značilno smer, ki postane nazadnje dominantna. Nachtrag zu den Mitt. über die Volkskundemuseen im südöstl. Europa (ZÖVK 1910, 222–4) prinaša podrobno poročilo o etnografskih zbirkah v Zagrebu, Beogradu in Sofiji, razprava Das Grab als Tisch (Wörter u. Sachen II, 79–160) pa sega daleč preko južnoslovanskega sveta, ki ji je izhodišče. Ravnotam (V, 1–42) je izšla monografija Die Schröpfköpfe bei den Slawen. Slov. bańa, bańka, lat. balnea. Pregleden referat je Stand der Volkskunde bei d. Südslawen (Korrespondenzbl. der Gesamtver. des d. Gesch.- und Altertumsvereine 1912, št. 5, 6).

Prepričanje, da treba južnoslovansko nar. epiko, če naj spoznamo njeno »biologijo«, študirati na licu mesta, v njenem okolju, ga je zgodaj napotilo na teren, kjer ta epika še živi. Že 1909 je potoval po obmejnih krajih Hrvaške, Bosne in Dalmacije, nato s podporo dunajske akad. 1912 po severnovzhodni Bosni in obmejnih krajih Hrvaške in Dalmacije, 1913 po Posavju do Broda, po dolini Bosne in po Hercegovini. (Začasna poročila o uspehih so prinesli Sitzgebr. phil.-hist. Kl. Akad. Wien 173, 3; 176, 2; 179, 1, in iste akad. Anzeiger, ph.-hist. Kl, 1913, št. 8). Pri tem se je posebe zanimal za epiko v Liki, v gorskih predelih Dalmacije, v zahodni in srednji Bosni in v Hercegovini. L. 1924 je prepotoval zahodni del nekdanjega Sandžaka, 1927 hrvaško Primorje v okolici Makarske, 1930 je študiral najprej v berlinskem Phonogramm-Archivu, nato pa potoval nad tri mesece po severnozahodni Srbiji, vzhodni Bosni, Črni gori, Metohiji, Stari Srbiji in vzhodnem delu Sandžaka, 1931 šest tednov po Srbiji ob progi Kruševac–Užice, po dolini Resave, po jugovzhodni Bosni in Dalmaciji, 1932 po dalmat. otokih, okoli Dubrovnika in dalje do Bara. Začasna poročila o teh potovanjih je priobčil v Ročenki slovanského ústavu (III in IV, obširneje v Českoslov. jugosl. revue I, 111–114, 154–60 = Slav. Rundschau 1931, 173–83. – IV, 107–10). Poleg monografične obdelave posameznih prašanj (Gusle i tamburica sa dvije strune, Bulićev zbornik, 683–7) in rec., kakor o Gesemannovih Studien zur südslavischen Volksepik (Euphorion, 1928, 297–303) pa se pojavljajo tudi že sinteze. V Neues über südslav. Volksepik (Neue Jbr für d. klass. Altertum, Gesch. u. deutsche Literatur) je nazorno pokazano, kolikega pomena je študij še danes žive jugoslov. narodne epike za sorodne znanosti. L'état actuel de la poésie populaire épique yougoslave (Le Monde Slave 1928, II, 321–51 = Nynějši stav jihoslovanské národní epiky, Národopisný věstník českoslov. 22, 1–19) je predavanje na Sorboni v maju 1928; razširjeno tvori uvod publikacije La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle, Paris 1929. Obširno poročilo o rezultatih potovanj v l. 1930 in 1931 je prinesla tudi RÉS 1933. Vmes pa prihajajo monografije o posameznostih: Pramen národní písně »Jakšići skoušeji ženy« ve sbírce V. Karadžiće (Sborník J. Máchalovi, 329–35); Ein montenegrinischer Guslar (Prager Presse 1928, 1. jan.), Tragom naše narodne epike (Riječ, Zagreb 1931, št. 16); Ivan Meštrović als Rhapsode (Prager Presse 1932, št. 16); Domovina Asanaginice (Goetheův sbornik, 252–66). — S slovensko nar. pesmijo se je intenzivno pečal od 1905 naprej, ko je postal član, po Štrekljevi smrti pa predsednik slov. odbora za monumentalno delo »Narodna pesem v Avstriji«, katero je pripravljalo, a ne dokončalo bivše avstr. min. za uk in bogočastje. Njegova funkcija v tej korporaciji je prenehala 1927, ko je prosv. ministrstvo razrešilo odbornike. O delu odbora je napisal obširno poročilo Velika zbirka slov. narodnih pesmi z melodijami (Etnolog III, 5–54 in ponat.), v katerem je podal tudi podroben program o nadaljnjem delu na tem področju. Z vsem svojim delom na polju južnoslov. etnografije je postal vodilni znanstvenik na tem polju; njegovi izsledki in preizkušene metode so že davno prevzete kot temelj za enaka dela v mednarodnem znanstvenem svetu.

Vedno živa zavest, da je dolžnost pravega znanstvenika, da ob aktualnih vprašanjih iz obilice svojega znanja pove svoje mnenje, ga je že zgodaj pripeljala v publicistiko. Take vrste spis je kar njegov prvi o Miklošiču in Hrvatih (gl. zg.). Poslej se je v važnih trenutkih možato in neustrašno oglašal, ko je šlo za usodo njegovega naroda in njegovih bližjih in daljnih sorodnikov. V provinciji na Ruskem (LZ 1889, v ponat. 88 str.) so, čeprav kritični, vendarle »Potni spomini in vtiski«, Poljska ustava z dne 3. maja pa je že »političen testament«, čigar duh je oživljal Poljake v poznejših nesrečah, iz katerega so črpali moči za svoj preporod (LZ 1891, 353–61). Za Poljake se je možato potegnil tudi, ko je 1907/8 Sienkiewicz organiziral med svetovnimi pisatelji anketo o nasiljih Nemcev nad Poljaki v tedanji Prusiji (Ruch Słowiański, 1933; J 1933, št. 154). Misli s češke razstave (LZ 1892, 12–9, 75–84) poročajo o uspehih zavednega dela češkega naroda, ki so lahko zgled Slovencem. Rec. Budilovičevega mesečnika Slavjanskoje obozrěnije skuša podati pravo sliko razpoloženja Rusov do ostalega slovanskega sveta (LZ 1892, 571–5, 639–42), z istega področja je poročilo Die Sprachenfrage in Finnland und in den russischen Ostseeprovinzen (Die Zeit, 1897, št. 132). Vedno bolj pa se zanimanje osredotočuje na notranjeavstr. in južnoslovanske probleme. Centralen položaj zavzemajo v okviru teh problemov članki, ki jih je napisal za Öst. Rundschau: Die slawische Liturgie an der Adria (II, 163–77, tudi ponat.) in Kroaten u. Serben (IX, 235 do 248; prevod v osiješki Nar. Obrani 1907 in ponat., med svet. vojno večkrat ponat. v Sev. Ameriki). Prav tam (XII, 369–77) je izšla tudi študija Ein Pole (M. Zdziechowski) über die Grundprobleme Russlands, na katerega je opozoril že prej doma (LZ 1907, 573–4). Enake probleme razvija rec. o knjigi Scotusa Viatorja Die Zukunft Öst. Ungarns und die Haltung der Grossmächte (LZ 1908, 56–57). V ta okvir spadata tudi članka Jedinstvo jezika i književnosti Hrvata i Srba (Srpskohrv. alm. za g. 1911, 20–5) in Nauka o jeziku i književnosti Hrvata i Srba (Srpski knjiž. glasnik 1911, 907–23). Stare predsodke in globoko zakoreninjene pomote skuša pojasniti v poročilu o Žunkovičevih delih (Rodoljubna knjiga brez rodoljubja, Veda I, 266–73) in v pravopisni razpravici Bolgari ali Bulgari (ibid. III, 180). Široko polje za delovanje v tem smislu se mu je odprlo med svetovno vojno in po njej. Informativnim svrham služijo članki: Die Balkanslawen (Veröff. der Handelshochschule München III, 1914, 19–46), Das serbische Geistesleben (Süddeutsche Monatshefte 1916), Die ethnographischen Verh. Russlands (Internat. Monatschr. f. Wiss., Kunst u. 'Technik 1919, 577–95, 673–88); Rusi u Rusiji (Nova Evropa I); Nerusi u Rusiji (ibid.), Myšlenka jihoslovanského sjednocení v minulosti (SPř 1927, 1–12). Posebno stališče zavzemajo v tem krogu članki o slovenstvu. V članku Slovenski jezik v Jugoslaviji (LZ 1922, 385–95; okrajšan v Novi Evropi V, 132–40), ki obravnava položaj slovenščine v današnji kraljevini Jugoslaviji, se je postavil zoper razlikovanje med »srbskohrvatskim jezikom« in »slovenskim narečjem«, pokazal, kako je prišlo do samostojnega slov. knjižnega jezika, kakšna je v tej stvari praksa na Češkem, izjavil, da je zoper vsako nasilno odrivanje slovenščine, da moramo v Jugoslaviji »računiti z dvema književnima jezikoma«, obenem pa priznal, da bi »tudi kot slavist imel rajši čim manj slovanskih jezikov«, in tudi sicer pokazal, da se ni izneveril svojemu načelu, ki ga je izpovedal že leta 1883. V uvodu v posebno št., ki jo je Nova Evropa (X, 177–240) posvetila Slovencem, je na kratko razložil, kako je nastal samostojen kulturen slov. tip, in opozoril na pomembno nalogo, ki jo ima slovenstvo kot posrednik med vzhodom in zahodom. -- Enako pomembno po obsegu, kakor po svoji aktualnosti, jasnosti in preciznosti je delo, ki ga je opravil kot poročevalec o južnoslovanskih stvareh pri Prager Presse, odkar izhaja.

Veliko je delo, ki ga je opravil na organizatoričnem polju kot znanstvenik in kot narodni delavec. V Gradcu je moral kot Krekov naslednik v predstojništvu slavističnega seminarja njega znanstveni aparat tako rekoč na novo ustvariti, v Leipzigu je v nastopnem predavanju Die slawische Philologie in Deutschland (Internat. Monatsschr. f. Wiss., Kunst u. Technik XII, 225–52, 295 do 320, tudi v ponat.) pokazal ne samo retrospektivno sliko, ampak razvil tudi program za bodočnost. Širok delokrog pa se mu je odprl v Pragi, kjer je bilo po osvoboditvi treba dati slavističnim študijam popolnoma novo, neprimerno širšo podlago. Izkušnje, ki jih je pridobil pri izdajanju slavistične serije Slavica (Heidelberg, od 1919) in kot soustanovitelj filološke in kulturnozgodovinske publikacije Wörter u. Sachen (ibid., od 1909), je lahko uporabil pri ustanovitvi centralnega slovanskega slavističnega organa Slavia (Praga, od 1922), ki mu je od početka sourednik za literarni in kulturnozgodovinski del. Pred popolnoma nove naloge pa ga je postavila reorganizacija slovanskih študij v Pragi, kolikor je zajeta v okviru seminarja za slov. filolol. na Karlovi univ. in v Slovanskem institutu. O izvršenem delu poroča nastopno predavanje pri otvoritvi novih lokalov seminarja 3. maja 1923 (Národní listy, 1923, 6. in 9. maja 1923, prevod v Prager Presse 1923, 6. maja; popoln tekst z nasl. Nový seminář pro slovanskou filologii na Karlově universitě, Naše doba 1923, št. 10, in ponat.). V okvir teh organizatoričnih del spada govor pri otvoritvi I. kongresa slovanskih filologov v Pragi 6. okt. 1929 (Slavia, VIII, 840–9) in članki: Dobrozdání o návrhu Rukověti slovanské filologie (Věstník české akad. věd a um. 1925), Wesen und Aufgaben der Deutschen Slavistik (Prager Presse 1928, 1. marca), Die tschechoslovakische Slavistik vor dem Kriege (Prager Rundsch. I, 130–43), Der Ausbau der slavistischen Studien in der Tschechoslovakei (ibid., 332–48). Bolj referativni sta poročili o obeh bizantoloških kongresih, I. v Bukarešti (Prager Presse 1924, 29. maja), II. v Beogradu (ibid. 1927, 3. jun.). Enako obsežno je bilo njegovo delo v korporacijah, v katerih ni bil po svojem poklicu, pa naj si je to bila SM, Zgod. društvo v Mariboru (od 1903), ki mu je soustanovitelj in častni član, slov. odbor Narodne pesmi v Avstriji itd., ali pa Slovansko pevsko društvo na Dunaju, slov. Čitalnica v Gradcu, Jugoslovensko kolo in čsl. jsl. Liga v Pragi, Podporno društvo jugoslovanskih visokošolcev in Slovanská Beseda na Dunaju, v Gradcu in v Pragi itd., kjer je svoj visoki, ugledni položaj, ki ga je zavzemal kot učenjak in človek, porabil ne samo za splošne koristi, ampak tudi za zaščito in napredek preganjanega, malega človeka, kakor se je tudi sicer vedno živo in dobrohotno zanimal ne samo za znanstveni napredek, ampak tudi za življenjsko usodo vseh svojih učencev. Nekako sintezo svojega življenjskega dela, nekak »testament« znanstvenika in rodoljuba je podal v razpravi Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation f. das geistige Leben der Südslaven (Slavia, IV, V, v ponat. Heidelberg 1927, 184 str.), v kateri hodita z roko v roki davna preteklost in živa sedanjost, znanost in politika. Knjiga ne podaja toliko zgodovine teh idej pri južnih Slovanih, kolikor zgodovino praktičnega udejstvovanja teh idej in njih posledic; iz tega izhaja možnost, da razumemo sekularne pojave mož, kakor so bili Trubar, Križanić, Kašić, in prav nič se ne začudimo, če najdemo v tej vseskozi znanstveno podprti knjigi imeni Krek in Korošec. Poleg vsega je knjiga tudi znanstven program: pregledna sinteza dosedanjih izsledkov je razširjena z obilnimi prispevki iz lastnih študij pisca (med dr. je 1919 obiskal vse one kraje na Bavarskem in Württemberškem, v katerih so se mudili naši protestantje) in živahno prepletena z obilico opazk in glos, v katerih tičijo plodne pobude za nadaljnje znanstveno raziskavanje, posebno za začetnike. V njej se je najlepše pokazal kot znanstvenik s široko erudicijo in razgledom, poleg tega pa z živim zanimanjem za usodo lastnega naroda in njegovih sorodnikov, ki z besedo in z lastnim zgledom poudarja in izpričuje enotnost slovanske filologije v vsem njenem obsegu, ki pa naj bo v prvi vrsti zgodovina razvoja duha in idej; v ta namen morajo služiti vse njene panoge, v to smer mora voditi vse slavistično prizadevanje, pa naj bo že filološko, literarnozgodovinsko ali etnografsko. M. je redek primer slovanskega učenjaka, ki govori slovanske jezike, ki sta mu v enaki meri znana slovanska preteklost in sedanjost, ki slovanskega sveta ne pozna samo iz knjig, ampak tudi iz avtopsije. V inozemstvu znanstveno šolan in vedno v inozemstvu živeč je vendar vse svoje življenje ostal zvest tradicijam idealnega rodoljubnega kroga, ki je oblikoval njegovega mladega duha. O njegovem ugledu v znanstvenem svetu ne priča samo častni doktorat praške univerze (kot znanstvenik in nar. delavec je največ pobud dobil od Čehov in na Češkem), nego tudi dejstvo, da je častni, redni in dopisni član mogih domačih in inozemskih znanstvenih družb. Za razvoj slavistike na univerzah pa gre nedvomno baš njegovemu delu zasluga, da je dal ž njegovo kvaliteto polnoveljavno legitimacijo za samostojne stolice slovanskih literatur. — Prim.: Jakubec, Ottův Slovník naučný XVII (1901), 883–4; Glaser IV, 194–5; Alm. české akad. 24, 53–5; Godišnjak srp. kr. akad. 18 (1904), 360–67; Grabowski T. St., Najnowsza historya literatur południowo-słowiańskich i działalność prof. M. Murki. Kraków, 1910 (s sliko; ponatis iz Szkice i rozprawy z piśmiennictw słowiańskich IV, 141–224); J. Kotnik, DS 1911, 123–4 (s sliko); B. Кульман, Славянская книга II (1926), 7–11; Slovanská filologie na Karlově universitě v letech 1918–1929, V Praze 1929, 162–5; Nahtigal, M. Murko, LZ 1921, 416–24, 477–84; J. A. G., LZ 1928, 311–13; J. Kotnik, ČZN 1931, 145 do 152 (s sliko); Ročenka slovanského ústavu I–IV (1928–31); K. Paul, Českoslov.-jugoslav. revue I, 241–7 (s sliko); Páta J., Prof. Dr. M. M., K sedmdesátinám slovinského slavisty, spolutvůrce české slavistiky po světové válce. V Praze 1931; J. G., S 1931, št. 32 (s sliko); J. Arneriová-Murková, Bibliografický soupis literární činnosti prof. M. Murka, V Praze, 1931; M. M., Spomini na Ptuj (ČZN 1933, 67–82). Slika: AslPh 28, 351; ASK 83. Gl.