Moschè, Alfonz (1839–1901)

Moschè Alfonz, pravnik in politik, v Lj. r. 6. jul. 1839 in u. 15. jan. 1901. Oče Vid je bil nazadnje katastrski nadzornik in fin. tajnik, mati Marija, r. Mayer iz Kranja. Normalko je obiskoval v Trstu in Linzu, gimn. v Salzburgu, Zagrebu in Trstu (mat. 1858). V Zagrebu se je kot dijak seznanil z Avgustom Šenoo, ki ga je spremljal v Kranj k materinim sorodnikom in tedaj zamislil svojo povest »Karanfil s pesnikovga groba« (Starè, LZ 1882, 82). V Trstu mu je bil učitelj nemščine v 7. in 8. razr. pesnik Robert Hamerling. Navduševal se je tedaj za nemško lepo književnost in se tudi sam poskušal v noveli. Pravne študije je pričel na Dunaju, končal pa 1862 v Gradcu; tu je bil tudi prom. za dr. prava. L. 1862 je začel prakso pri fin. prokuraturi v Trstu. Po odvetn. izpitu 1866 je vstopil 1867 v pisarno dr. Wagnerja v Slov. gradcu in otvoril tukaj 1869 svojo pisarno. Konec 1871 se je po Costovi smrti preselil v Lj. in si pridobil zelo odličen glas zlasti kot zagovornik pri novo uvedenih porotnih sodiščih. Iz njegove pisarne je izšel najodličnejši slov. odv. naraščaj na Kranjskem. — Že v Slov. gradcu se je začel 1867 politično udejstvovati. L. 1874 je propadel v Lj. kot kandidat slov. stranke za drž. poslanca proti dr. pl. Schreyu (SN 1874, št. 199–204, 207; N. Fr. Presse 1874, št. 3597, str. 3). Izvoljen pa je bil 1882 v lj. obč. svet, kjer se je do 1884 in 1886–9 udejstvoval posebno v fin. odseku in bil soustanovitelj Mestne hran., za katero je deloma sestavil pravila. Prebudil je zopet misel za zidanje »Nar. doma« v Lj. in ima veliko zaslug, da se je ideja uresničila. L. 1883 je bil izvoljen za dež. poslanca v Lj. Kot tak je deloval v fin. vprašanjih; zlasti je njegova zasluga, da se je prejšnji 5% zemljiško-odvezni dolg konvertiral v 4% posojilo (Zemljiščno-odvezni dolg na Kranjskem, Lj. 1886, pon. iz SN, tudi nem.). Ko je 1889 propadel kot ofic. slov. dež.-zbor. kandidat proti Iv. Hribarju, se je odtegnil polit. živ. (prim. Šukljejev članek v praški »Politik«, 14. jul. 1889, št. 192, ki je izvor Šukljejevega spora z Iv. Hribarjem). Deloval je le še za procvit Bleda in od 1898 kot prvi slov. predsednik kranjske odv. zbornice. — V mlajših letih je zlasti ob volitvah dopisoval v polit. časopise (SN 1877, št. 280; 1881, št. 97, 133, 260; 1882, št. 47, 288; 1883, št. 106; LL 1884, št. 35; šifre: —e, dr. A. M., Junius). Glavne zasluge si je pridobil M. v boju za rabo slovenščine pri sodiščih. Izdajal je sam SP 1881–3 in s tem listom načeloval akciji, ki je dosegla Pražákove jezikovne naredbe. M.-tova pisarna, v kateri je bil koncipient dr. Ivan Tavčar, tedaj glavni sotrudnik SP, je bila tudi še pozneje glavni stan v slov. jezikovnem boju. L. 1888 je vnovič začel izdajati SP, dokler se ni 1889 ustanovilo društvo Pravnik. Še 1898 je kot predsednik odv. zbornice sestavil spomenico v obrambo rabe slovenščine pri razpravah viš. dež. sod. v Gradcu. S sodelovanjem A. Hudovernika je oskrbel slov. prevod Obč. sod. reda, ga izdal in založil 1884. — Prim.: SP 1901, 58; 1909, 345; 1923, 152; 1929, 1, 7, 8; 1931, 236; LZg 1901, št. 14; S 1901, št. 13; SN 1901, št. 13; N 1901, št. 3; Vošnjak II, 199 (s sliko); Glaser IV, 381, 388; LZ 1921, 170; Šuklje I, 77, 101, 108, 163 in II, 53, 78, 100; Sodobniki 196; Hribar I, 73, 77, 98–9, 126–7, 130; II, 382; Hribar, Obč. uprava Lj. 1907, 16; Lončar 145; Obravnave dež. zbora kranjskega 1883–9. Pc.