Mohorič, Fran (1866–1928)

Mohorič Fran, pravnik, pesnik in kulturni delavec, r. 7. okt. 1866 v Stročji vesi (na Predgradju) pri Ljutomeru kot sin posestnika in mlinarja (njegova mati je bila bližnja sorodnica Stanka Vraza), u. 16. jan. 1928 v Lj. Prve 3 gimn. razr. (1880–3) je dovršil v Ptuju, 4. razr. v Mariboru, zadnje tri z maturo v Celju (1888). Pravoslovje je študiral v Gradcu in bil prom. za dr. prava 20. jul. 1893. Tu je sklenil prijateljstvo za življenje z Iv. Žolgerjem, s katerim je stanoval in ki je prebil nekaj počitnic pri njem na njegovem domu. Od 1. avg. 1893 do 1. apr. 1895 je bil v odv. praksi pri dr. Jos. Sernecu v Celju, nato je prestopil iz idealnih nagibov, ker je primanjkovalo slov. sod. naraščaja, v sodno službo v Celju in postal nov. 1897 pristav (sodnik) v Idriji. Tukaj se je sprijateljil s takr. kaplanom F. S. Finžgarjem (gl. Finžgarjev ciklus: Šopek, utrgan na gomili prijateljeve soproge, DS 1898, 739– 40). Sept. 1899 je bil premeščen v Gornji grad, sept. 1903 v Ormož, kjer je imel hude narodnostne boje, zlasti z odv. dr. Delpinom (prim. graško Tagespost 1905, št. 26; Marburger Zg 1908, št. 16, 84; Grazer Tagbl. 1909, št. 190). Apr. 1908 je bil imenovan za sod. tajnika (okr. sodnika) v Lj., kjer je deloval do smrti kot sodni svetnik pri vseh odd. okr. sodišča, zadnja leta kot referent dež. sodišča. — M. je začel 1899 objavljati jur. razprave o vprašanjih, ki so se mu pojavila v praksi. Zato so zajete iz mater. in proces. civ. in kaz. prava po tem, kje je bil pisec zaposlen; obravnavani problemi so obdelani večinoma le s stališča prakse. Odlikujejo se sicer mnogokrat po izvirnih smislih, ki so se pozneje uveljavile v praksi in teoriji, tudi v drugojezični, vendar pa jim manjka vsestranske teoretične poglobitve, zlasti ker je M. v takratnih razmerah pogrešal potrebnih znanstvenih pripomočkov. Priznati pa se mora njegova ogromna delavnost, da je ob poklicnih poslih in narodnem delu spisal preko 100 večjih tiskanih jur. razprav. Iz civ. prava je M. priobčil: SP 1907, 1; 1908, 324; 1911, 1; Stališče ženske v avstr. pravu 1915, 161 (ponat.); Lastnikova hipoteka 1915, 289 (ponat.); — v Mjesečniku (Zagreb): Nauk o nasprotnem sporazumu in njegova uporabnost v širšem pravu 1911, I, št. 6 in II, št. 1; — v Občinski upravi (1916): Občinsko posredništvo. Navodnik in zakon (ponat. 155 str.); — v Samoupravi: Rabojemno pravo. Navodnik in zakon 1918, str. 67 (ponat.) — v STV: Dogovor pridržane lastnine 1917, št. 1–5. Iz zemljiškoknjižnega prava je objavil SP 1901, 289; 1902, 289; 1907, 321. — Iz civ. postopka so spisi: SP 1904, 196; 1905, 11; 1907, 161; 1916, 65. Najbolj številne so M.-eve razprave iz izvršbenega prava: SP 1899, 104, 263; 1900, 193; 1901, 135; 1902, 68, 161; 1903, 257; 1904, 289; 1905, 177; 1906, 7; 1907, 102, 225, 321; 1908, 167; 1909, 65, 249; 1911, 225; 1912, 193; 1914, 330; — v Mjesečniku: O časovnih mejah izvršbe (1908); Načelo uradnosti pri izvršbi (1910); Načelo enotnosti pri izvršbi (1909/10); Izvršba večih izvršiteljev na isto terjatev (1910); O pravnem značaju in položaju lastnika (izvršenca in izdražitelja) pendente adiudicatione (1911); O pravnem značaju prisilne uprave (1912); Izvršba na patentne pravice (1912); Načelo nespornosti v izvršbenem postopku (1913); O izvršbenem odlogu (1915); — v Gerichtshalle: Zum Begriffe d. Beendigung u. Einstellung d. Exekution (1908); D. rechtl. Bedeutung d. exek. Zuschlages u. d. Meistbotsverteilungsverfahrens (1913); D. Exekutionseinstellung nach § 258 EO (1913); D. rechtl. Bedeutung d. Zustellungsverbotes mach § 289 EO. — Iz kaz. prava je priobčil v SP 1906, 1, 129; 1908, 268; 1912, 257; — v Mjesečniku: Kaznivi čini zoper čast po avstr. predosnutku kaz. zak. 1909 z izvajanji de lege lata et lege ferenda (1909 in 1910; ponatis); — v STV: Obrtniški in kaz. predpisi zoper nakup sumljivega blaga (1914); O draženju neobhodnih potrebščin (1915). Iz kaz. postopka je objavil: SP 1903, 1, 7, 10, 129, 132; 1908, 207; 1912, 65, 353; 1913, 129. Ko ob ustanovitvi univerze v Lj. 1919 M.-evo stremljenje po stolici civ. postopka ni uspelo, je umolknil kot jur. pisatelj. Izbran pa je bil konec l. 1919 za priv. docenta te stroke na vseučilišču v Zagrebu. Tja se je odslej do svoje smrti vozil med šolskim letom vsak teden na svoje stroške. Predaval je redno 6 ur na teden, 2 uri civ. postopek, 2 uri izvršbeno pravo ali nesporno postopanje in imel 2 uri vaj. Iz tega delovanja je nastalo več večjih neobjavljenih rokopisov, zlasti učbenikov civ. postopkov.

Poleg pravne vede se je M. že izza dijaških let največ bavil s pesništvom in petjem. Imel je izredno razvit posluh za rime in glasbo. Z lahkoto je izražal vsako misel v verzih. Pod psevdon. Miran Brankov je izdal 1916 svojo prvo zbirko: Pesnitve. Kritika ni bila ugodna (LZ 1916, 331; Sn 1916, 333). L. 1925 in 1926 je izdal in sam založil še 4 zvezke »Pesnitev«: 2. zv. Zvonice, 3. zv. Zvanice, 4. zv. Poslanice in 5. zv. Prirodnice. M. teh zvezkov deloma ni niti izročil knjigotrštvu, tako da so že prava knjižna redkost. M.-eva poezija je lahka, pretežno lirična. Iz nje odseva romantičnost domačega kraja in narodna pesem Slov. goric. Brez globljega razglabljanja opeva ljubezen, dom, naravo (cvetice, ptice!). Zadnje, »prirodnice«, so menda še najbolje uspele. Pesniški izraz mu je premalo izbran, preveč krajeven; v preveliki meri porablja onomatopoetične efekte, ker mu je vedno glasba v ušesih; zato pa odlikuje mnoge pesmi melodioznost. Ta je povzročila, da je razmeroma mnogo M.-evih pesmi uglasbenih, čeprav so bile le malo razširjene. (Uglasbene in one, ki jih ima za »za glasbo primerne«, označuje sam v kazalih.) Na M.-a pesnika je vidno največ vplival St. Vraz (oblika, razdelitev, izraz!); poznajo se pa tudi vplivi Prešerna, Jenka, Gregorčiča in Aškerca. — S tem pesniškim udejstvovanjem, glasbeno nadarjenostjo in pa ne v zadnji vrsti z zanimanjem in posebno ljubeznijo za ožjo domovino, za ožje rojake, njihovo govorico in kulturo je v zvezi vse drugo izvenpoklicno M.-evo intenzivno književno delovanje. Posebno se je dolga leta bavil s Stankom Vrazom. Že 1905 se je dogovarjal z Bož. Flegeričem (korespondenca!) in Fr. Finžgarjem glede slov. prevoda »Djulabij«. Kesneje je pripravljal večje delo o Vrazu v 6 oddelkih: I. Življenjepis; II. V.-ovo slov. pesnikovanje; III. V.-ovi odnošaji v Zagrebu; IV. V. Ilir-uskok; V. V.-ovi a) slov. spisi in b) rokopisi; VI. V.-ova zapuščina. Priredil je pa le: I. Življenjepis; II. Slov. pesmi; III. Rožnice (Djulabije). Od teh rokopisov je izdal le: Slov. pesmi 1. (založil: »Vrazov rod« = M.), 1926. V zvezi s tem delom je napisal tudi (rokopis): Književni oglas Stanka Vraza k zbirki pesmi »Gusle i tambura«; k razstavi »Slov. žena«: Slovenka v V.-ovih pesnitvah in St. V.-ovi opevanci (zlasti Miklošič). Prispevek k njegovemu delovanju za slov. prosveto in k odkritju spom. plošče na Miklošičevem domu 7. avg. 1927. Dolgo se je tudi pečal z rojakom J. Razlagom. Priredil je 2 rokopisa: a) Dr. R. Razlag, Leposlovni spisi, in b) Dr. R. R. Iz zadnjega rokopisa je priredil 1918, ČZN XIV, 1–56 življenjepis, kjer je zbral mnogo neznanega in raztresenega gradiva. Priredil in izdal je tudi R.-ove »Pesmi« (1926) in govoril ob odkritju spominske plošče 1. avg. 1926 (govor ohranjen v rkp.). O Miklošiču je (1926) napisal (v rokopisu): Dr. Fr. M., leposlovec in zvezne drobnosti. Ob razstavi »Slov. žene« v Lj. (1926) se je M., ki je rad razpravljal o ženskem vprašanju, mnogo bavil s slov. pesnicami. Izdal je: Fanice Hausmanove Pesmi (1926) in napisal »K razstavi ,Slov. žena’ — Josipina Turnogradska« (NDk 1926, št. 141–3, 145). V rokopisu je ohranjen tudi spis: Slov. pesnice prve dobe, Pregled in pesmi. Dalje je priredil zanimive pesniške zbirke (v rokopisu) »Pesniki SG, Zore, Besednika in Torbice z Gregorčičem in Stritarjem 1919«; Lipa v domači pesmi«. Zbral je tudi svoje nemške prevode: »Aus slov. Dichtung. Übersetzungen von F. M.« (z uvodom o dosedanjih prevodih). V zvezi z M.-evim zanimanjem za pesništvo in glasbo so tudi njegove študije o metriki, zlasti: Še nekaj o Prešernovi kitici »Luna sije« (Veda 1915, 46). (V rokopisu je še nepopoln osnutek: K poglavju o nibelunški kitici.) Semkaj bi bilo uvrstiti tudi njegov spis: Pesniki in posluh (ČZN 1925, 163). Najboljši dokaz za tanki glasbeni posluh in zanimanje za domačnost pa je zanimivi spis Iz krajine klopotcev, ND 1924, M. 98–103. Deloma ta spis spopolnjuje Kralj Slov. goric, M 1925, 309. Sličen predmet obravnava tudi spis Orglavci Slov. goric (v rokopisu). Zadnja leta se je M. poglabljal v domačo glasb. zgodovino. Ko je bil M. predsednik GM, ji je prepustila vdova Benjamina Ipavca moževo glasbeno zapuščino. To je dalo povod, da se je M. bavil z Ipavcem. Priredil je v rokopisu spis: Iz zapuščine skladatelja dr. B. Ipavca. Besedje s skladbami na imenovane speve (življenjepis, ocena in besedilo spevom). Priobčil pa je iz te zapuščine podlistke ND 1924, št. 132, 136; 1925, št. 23, 24, 26. Trudil se je, da je Nar. gledališče v Lj. vzelo Foersterjevega »Gor. slavčka« zopet v svoj repertoar (SN 1929, št. 271); (v rokopisu še: Črtica k nastanku prve domače opere). Foerster je izročil v tem času velik del svoje glasb. zapuščine, korespondenco itd. M.-u. Ta je pripravil za tisk v rokopisu ostalo monografijo: Glasbenik Anton Foerster. Tudi je nagovoril F.-ja, da je uglasbil novo opero na libreto: Dom in rod, opera v 5 dej., z delno uporabo Cimpermanovega prevoda franc. igre »Materin blagoslov«, spisala dr. Fr. Goestl in Fr. Mohorič. Sploh je bil M. eden najvztrajnejših ljubiteljev slov. gledališča in dram. umetnosti (prim. SN 1911, št. 227). — Ob času pripojitve sosednega Prekin Medjimurja njegovi domačiji je napisal: Prekmurje in Medjimurje (ČZN 1920, 28–40), porabivši in uredivši splošno znana gradivo o dosedanjih književnih in prosvetnih stikih tega ozemlja z ostalo Slovenijo. Slednjič se je M. zanimal precej tudi za jezikovne študije in zlasti za pravno terminologijo. Napisal je Opazke k slov. pravniški terminologiji in Opazke k slov. pravn. jeziku (Veda 1915, 483–509; 519–26). V Sn 1916, 235, 286 je objavil Opazke k Breznikovi slovnici. Zapustil pa je v rokopisu tudi nekaj jezikoslovnih razprav, zlasti obsežno razpravo: Imena činiteljstva. Zadnja leta je razmišljal tudi o filozofsko-estetskih problemih. V rokopisu je ostala razprava: Doznačbe in doznačevanja (I. Doznačba pojma; II. Določevanje in razločevanje predmeta; III. K doznačbi umetnosti; IV. Spletka — intriga; V. K doznačbi lepega; VI. Pesem in pesnik. — M. se je udejstvoval tudi v društvih. Bil je (1909–13) odbornik »Pravnika«; 1908–14 SM, mnogo let pevec v zboru GM in eno leto leto tudi njen predsednik. — M.-evo razsežno delo in še bolj idealno hotenje ga postavlja med odličnejše in najmarljivejše naše kulturne delavce. Označuje ga njegova velika ljubezen do slovenstva in slovanstva, prizadevanje, kjer le možno, mu koristiti, posebno s pospeševanjem prosvete, zlasti pa trud, proslaviti svoj domači kraj, oteti pozabe dela svojih ožjih rojakov. To prizadevanje je širilo njegovo kulturno zanimanje tako, da je svoje moči preveč razcepil in ni dosegel v nobeni stroki uspehov, ki bi jih bil po svojem delu zaslužil. To ga je razočaralo, zlasti ker je bil po svojem prevelikem idealizmu in svojem poštenju tuj realnemu svetu, ki ga ni mogel pojmiti. — Označke: Miran Brankov, Justin Podgrajnik, dr. Fr. M., M. — Prim.: J 1928, št. 14, 15, 18; S 1928 št. 13; SN 1928, št. 13; SP 1928, 47. Pc.